Naslednje ameriške predsedniške volitve – 5. November 2024 – obetajo novo sezono volilne histerije in absurda. Nadaljuje se trend gerontokratskih kandidatov, ki že dlje zaznamuje ameriško politiko (povprečna starost ameriških kongresnikov je 58 let; povprečna starost sodnikov vrhovnega sodišča je 69 let). Biden bo v primeru potegovanja za drugi mandat star 82 let, medtem zaostaja Trump le pet let. Ne pričakuje se le MAGA norosti na republikanski strani, temveč se obeta notranja drama tudi pri demokratih; pojavlja se tudi možnost pojava kandidata tretje stranke, ki bi lahko ključno vplival na izid. Prav tako se celotna zgodba odvija v času “nakopičenih neoliberalnih težav” v ameriški družbi – od ekonomije in neenakosti, do politične polarizacije in “kulturnega boja”, ter prgiščem drugih izzivov. Povrhu se ameriški notranji razkol odvija tudi v epohi globalnih kriz ter geopolitičnega rebalansa – posledično bodo ameriške predsedniške volitve zaznamovale mednarodno areno naslednjih desetletij. Mnogi interpretirajo situacijo kot lose-lose, torej brez možnosti pozitivne razrešitve. Zdi se namreč, da bo v vsakem primeru izvoljena oseba, ki za položaj predsednika ZDA ne bo primerna, oziroma ne bo zmožna rešiti “sozvočja” političnih kriz.

Deja vu

Volilna drama 2020, deloma tudi izvolitev Trumpa 2016, odstira nauke za spektakel v naslednjem letu. Na republikanski strani se pričakuje nadaljevanje klečeplazenja pod MAGA kultom. Od demokratov se obeta nadaljevanje neoliberalnega centrizma – obliži namesto temeljitih reform – ter kampanja manjšega zla osredotočena zoper Trumpa. V tem scenariju se lahko pripravi popcorn, saj bodo zelo verjetno še enkrat preizkušeni temelji ameriške demokracije.

Za mnoge so bile 2020 ene pomembnejših predsedniških volitev v ameriški zgodovini. Obsežna politična polarizacija med volivci je privedla do množičnih protestov zoper Trumpa na eni strani, ter sočasnih manifestacij podpore na drugi. Obenem se je država soočala s posledicami pandemije in ostalih nakopičenih problemov desetletij neoliberalne politike. Povrhu je Trump dolival gorivo na ogenj, ter s tem pripomogel k napadu na kongres 6. januarja s strani mentalno siromašnih gorečnežev MAGA kulta. Trump je kot predsednik naredil veliko nepravilnih potez; imel je eno najvišjih stopenj nezaposlenosti; ohranjal je pro-korporativno politiki; podžigal je kulturni boj; izstopil je iz pariškega sporazuma, požgal desetletja mirovnih pogajanj med Izraelci in Palestinci; s torpediranjem iranskega jedrskega sporazuma je slednji sedaj, bližje jedrski konici kot kdajkoli prej. Volitve 2020 so bile s cca 155 milijoni oddanih glasov rekordne. Demokratski kandidat Joe Biden je Trumpa premagal s skoraj istim rezultatom kot je Trump slavil nad Hillary leta 2016.

  • Ameriški predsednik je izbran prek elektorskega sistema. Volitve v posameznih zveznih državah določijo h kateremu kandidatu gredo (vsi) elektorski glasovi dotične zvezne države. Število elektorev ni usklajeno s populacijo zveznih držav. V absolutnih številkah, torej število vseh oddanih galsov na federalni ravni, bi republikanci v zadnjih dvajsetih letih zmagali le enkrat, natančneje ob drugem mandatu Busha (7). 

Udeležba mladih na predsedniških volitvah leta 2020 je bila ključnega pomena. Ameriška spletna stran Circle je objavila raziskavo, v kateri so primerjali udeležbo mladih leta 2016 in leta 2020. Leta 2016 naj bi glasovalo med 45-48% vseh mladih volivcev med leti 18-29. Ta številka je leta 2020 narasla in sicer na 53-56% vseh mladih volivcev med leti 18-29 (8). V prihodnje se pričakuje nadaljevanje trenda.

Ključne zvezne države – “Key battle ground states”

Ključne zvezne države so tiste, v katerih sta si kandidata po rezultatu blizu in je izid nemogoče napovedati. Ključne zvezne države lahko zelo hitro odločijo rezultate volitev. Katere pa so bile ključne države leta 2020? Največ negotovosti je bilo v Arizoni, Georgii, Nevadi ter državah modrega zidu (blue wall). Pri slednjih (Michigan, Pennsylvania, Ohio in Wisconsin) je bilo največ trenj in nestrpnosti glede rezultatov iz zvezne države Pennsylvanije. Ta država šteje največ prebivalcev držav modrega pasu. Trump je v njej pričel s prednostjo cca 200.000 glasov, ki je s štetjem glasovnic postopoma skopnela. Velik uspeh Bidenove kampanje je bil pretres politične krajine – poleg pridobitve modrega pasu za demokrate, je uspel obrniti zvezno državo Georgio na svojo stran. V Georgii se nahaja mesto Atlanta, ki slovi kot prestolnica temnopoltega prebivalstva. Predsednik Trump je imel nizko podporo med afroameričani zaradi več razlogov – od spogledovanja z belimi rasisti, do vprašljivih komentarjev glede policijskega nasilja, ki je statistično pogostejše zoper temnopolte Američane. Veliko vlogo pri teh volitvah so imeli mladi volivci. Če pogledamo po zveznih državah,  sta najvišji delež mladih volivcev imeli državi Georgia in Virginia (20%), sledi jima New Hampshire (18%). V vseh teh treh državah je zmagal Joe Biden (8).

Podobno se v rezultatih 2020 kaže, da imajo demokrati prednost v ključnih zveznih državah. To je najbolj opazno pri Floridi (64% vs 34%), Michigan (62% vs 35%), Nevada (64% vs 31%) in Virginia (64% vs 31%). Izpostavil pa bi nekaj držav, ki so znane kot rdeče, republikanske, vendar v njih močno prevladuje demokratski glas mladih. Te države so Louisiana (54% vs 43%), Nebraska (55% vs 41%), Oklahoma (55% vs 43%) in Teksas (62% vs 35%) (8).

Iz podatkov lahko sklepamo, da bo na naslednjih volitvah ponovno ključen modri pas ter JV obala ZDA (Georgia in Florida). Te države prinesejo skoraj 100 lektorskih glasov, kar je več kot ⅓ potrebnih glasov za zmago (270).

  • Dodatna spremenljivka naslednjih volitev so spremembe v številu elektorjev. Kalifornija, Michigan, Ohio, Illionois, New York, Pennsylvania in West Virginia imajo en elektorski glas manj. Dodaten glas so pridobile Montana, Kolorado, Florida in North Carolina, ter Teksas z dvema glasovoma. Med njimi je več swing state držav; po novem bo za zamgo potrebnih 270 elektorjev.

MAGA kult in republikanski talci

Trump je sodno gledano v zagati. Edina bilka odrešitve ostaja politična imuniteta, torej izigravanje pregona prek kandidature za predsednika in morebitne vrnitve v Belo hišo. Slednje privede do naslednje dileme – kljub povodnji absurda, ostaja MAGA kult z il Ducejem na čelu, centralna baza republikanske stranke. 88% samo-identificiranih republikanskih volivcev namreč verjame, da so sodni procesi politično motivirani. Kandidat “centrističnih/establishment” republikancev (krilo partije, ki je postreglo z veleumi Bush dinastije ter izgubilo z Romneyem) Ron DeSantis, zaostaja 36 točk za Trumpom med republikanskimi volivci; niti druga republikanska imena – Pence, Cristie, et al – nimajo podpore med članstvom stranke (1, 2).

Republikanska stranka (GOP – Grand Old Party) je posledično ujeta med kladivo in nakovalo. Brez Trumpa izgubi podporo svojih volivcev, oziroma tvega razkol, saj bi Trump lahko kandidiral samostojno, kot tretja stranka tradicionalno dvostrankarskega ameriškega sistema. Po drugi strani je vedno težje zmagati tudi s Trumpom, ker odganja sredinske (moderate, swing voters) volivce, ki so odločujoči blok ameriških volitev. Dokaz slednjega je slab republikanski rezultat na midterm volitvah v kongres in več nepričakovanih porazov na ravni zveznih držav.

Republikansko vodstvo si s klanjanjem Kaliguli, poglablja svoj grob. Ne le, da so desetletja (ob sodelovanju centrističnih/neoliberalnih demokratov) prispevali k polarizaciji/bastardizaciji političnega procesa, s čimer so omogočili Trumpu prevzem Bele hiše, temveč niso bili pripravljeni ustaviti Trumpa prek impeachmentov med njegovim mandatom (impeachment je neke vrste parlamentarna preiskava/zaupnica, ter nima sodnega pomena). Tudi po ogorčenju nad 6. januarjem, ko so v ozadju upali na Trumpov padec, je le-ta ohranil podporo med volivci, s čimer je vodstvo stranke ponovno pričelo s klečeplazenjem. Za zahvalo so med midtermi sicer za las prevzeli spodnji dom (ko je imel Biden 40% podpore v anketah), vendar imeli že med potrditvijo McCarthya za govorca težave z MAGA blokom posebnežev – potreboval je 15 glasovanj.

Glede na Trumpovo pravno kataklizmo je nemogoče napovedati republikanskega kandidata. Nedvomno pa bo stranka poskrbela za epski absurd.

Demokratski centrizem in Status “Sleepy” Quo

Demokrati nosijo svoj delež zaslug za obstoječe stanje. Za neoliberalna desetletja centrizma, kjer se stranki razlikujeta na kulturno-družbeni osi (splav, lgbt+, pravice žensk, etc), ter sta praktično isti na ekonomski (nizka obdavčitev, deregulacija, korporativno lobiranje, outsourcing, večanje neenakosti), so krivi demokrati in republikanci. Če so slednji zapadli v ekstrem populističnega demagoga, se lahko demokratom očita dogmatično nadaljevanje status quo centrizma – od neizpolnjenih obljub Obama momenta, do zatrte kandidature Bernie Sandersa, oziroma nominacije Hillary Clinton, kar je omogočilo Trumpu vstop v Belo hišo. Biden je nadaljevanje omenjenega trenda. Ni nujno zmagal zaradi svoje “odličnosti”, temveč absurdnosti svojega protikandidata.

  • “Zdrav” demokratičen proces predpostavlja trenja med vlado in opozicijo, prek katerega se ustvarja družbeni konsenz. V kolikor je na eni strani absurden freakshow, lahko druga nadaljuje s “politiko manjšega zla”.

Na nek način so tudi demokrati ujeti v tragikomedijo. Ponovna kandidatura Bidena odpira prgišče težav zaradi njegove starosti in kognitivnega stanja, ki je nedvomno vprašljivo. Demokratske primary volitve (znotraj kril stranke v posameznih zveznih državah) se bodo odvijale med februarjem in junijem 2024. Realno demokrati nimajo mnogo obrazov v svojih vrstah, ki imajo prepoznavnost Bidena ali Trumpa.

Omenja se mnogo imen, vendar so zaenkrat le klasične govorice washingtonske srenje. Uradno je v demokratski izbor že vstopil “zaprti oddelek” političnega spektra, natančneje Robert Francis Kennedy Jr.. Okoljevarstveni odvetnik, ki je v zadnjem desetletju zapadel v kult antivaxerjev (že pred COVIDom), ter med in po pandemiji postal glas “FB ekspertov”. Nedavno je zaslovel prek veleumja bro ekspertize – intervjuja z Joe Roganom in tweetov tehnološke-mesije Elona Muska. Nemogoče je napovedati rezultat demokratskega glasovanja, vendar se dvomi, da lahko RFK Jr. ogrozi Bidena na primary volitvah. Alternativno lahko še vedno nastopi na predsedniških volitvah kot neodvisen kandidat (tako imenovan 3rd party).

Kandidati “tretjih” strank

Ameriški politični sistem je močno dvostrankarski. Sicer so republikanci in demokrati notranje heterogeni glede na zvezne države, vendar tvorijo enoti na federalni ravni. Neodvisni kandidati, oziroma tako imenovani kandidati “tretjih strank” imajo s tem praktično onemogočeno pot do predsedniške zmage; kongres ima sicer neodvisne kandidate, vendar so izjemno redki (dva senatorja ter nekaj predstavnikov v spodnjem domu).

Ključna težava dvostrankarskega sistema je, da lahko tretja stranka – glede na svojo politično umestitev – odžre volilce eni ali drugi dominantni stranki. Zaradi izjemno tesnih rezultatov med republikanci in demokrati, lahko tretja stranka, ki enim ali drugim vzame le nekaj procentov, s tem “podari” zmago nasprotniku. Poleg omenjene neodvisne kandidature RFK, v kolikor pogori na demokratskem notranjem izboru, bo nastopilo še več drugih imen/strank – poleg kohorte norcev, med njimi ponovno Joe Exotic aka Tigerking ter Kanye West, sta resnejši grupaciji predvsem zelena stranka (na notranjem izboru kandidira Cornell West), ter centristični korporativisti No Label kluba, kjer naj bi se potegval Joe Manchin (senator, ki je zaviral Bidenove reforme v prvem letu).

  • Zgodovinski primer zapisanega so volitve 1992 med Bushem starejšim in Clintonom, kjer je Ross Perot (alternativni kandidat za republikance) dobil skoraj 20% vseh glasov. Ker ni prejel večine v nobeni zvezni države, ni prejel niti enega elektorskega glasu – odvzeti glasovi Bushu pa so privedli do dominantne zmage Clintona. Demokratski primer je kandidatura Ralph Naderja leta 2000, ki je Al Goru odvzela nekaj glasov – na volitvah z “vprašljivim” rezultatom iz Floride, po zaslugi brata bodočega predsednika, veleuma Busha mlajšega.

Rezultat zakoličenega dvopartijskega sistema je catch 22 situacija, saj je ameriški politični sistem usmerjen v ohranjanja status quo dvostrankarstva, ki ne rešuje nakopičenih problemov, sočasno se strukturno preprečuje (prepotrebne) politične reforme in prevetritev ameriške politične krajine. De facto je nesmiselno upati na rušenje ameriškega dvostrankarskega ustroja na predsedniških volitvah, saj je slednje porok za izvolitev Kaligul (kakor 2016). Bolj verjetni so premiki v kongresu, kjer lahko tretje stranke dejansko prečkajo prag – glede na Veliko Britanijo, kjer so desetletja neoliberalizma privedla do padca dvostrankarskega sistema, je slednje možen scenarij tudi za čezlužje.

Popcorn volitve 2024

Za 2024 obstaja nešteto scenarijev, medtem so vse prognoze ugibanja. Od obetov notranjih razkolov v demokratskih in republikanskih vrstah, do nastopa močnih tretjih/neodvisnih kandidatov, ki sicer nimajo možnosti za zmago, vendar lahko zakoličijo rezultat v prid enega ali drugega kandidata “dvostrankarske diktature”.

Bidenova kandidatura predstavlja nadaljevanje demokratskega centrizma – politike manjšega zla – in je daleč od optimalnega scenarija. Na žalost ni alternativni republikanski scenarij še slabši, temveč je freakshow populizma začinjenjega s ščepcem fašizma ter soljen z rasizmom in konservativnim nazadnjaštvom. Kot povedano na začetku – najverjetneje bo v vsakem primeru izvoljena oseba, ki za položaj predsednika ZDA ne bo primerna, oziroma ne bo zmožna rešiti “sozvočja” političnih kriz.