Islam je monoteistična vera, ki verjame v enega, nedeljivega boga Alaha ter da je Mohamed njegov sel. Na svetu živi preko dve milijardi muslimanov, s čimer predstavljajo cca četrtino globalnega prebivalstva. Islam je druga največja religija, muslimani pa predstavljajo večino v 49 državah (1).
Islam pravi, da je Bog milosten, vsemogočen in unikaten. Človeštvo je vodil preko svojih prerokov in Svetega Pisma. Muslimani verjamejo, da je islam edinstvena in popolna vera, ki se je skozi čas prikazala skozi preroke, predvsem Adamu, Abrahamu, Mojzesu in Jezusu. Muslimani verjamejo, da je bil Jezus (v arabščini imenovan »Isa«) Božji prerok in da ga je rodila devica (Marija). Prav tako verjamejo, da se bo vrnil na Zemljo pred sodnim dnem, da bi obnovil pravičnost in premagal al-Masih ad-Dajjal, znanega tudi kot Antikrist. Muslimani verjamejo, da je Jezus delal čudeže. Koran obravnava več Jezusovih čudežev, vključno s tem, da je dal vid slepim, ozdravil gobavce, obudil mrtve in vdihnil življenje glinenim pticam (2).
Vzpon Islama
Vzpon Islama, ki je temeljil na Koranu in preroku Mohamedu je močno spremenil ravnovesje moči in dojemanje izvora moči v sredozemski regiji. Zgodnja islamska filozofija je poudarjala nezadržno povezavo med znanostjo in religijo. V bistvu je bila vsa filozofija politična, saj je imela resnično vpletenost pri upravljanju. Ta pogled je bil izzvan s strani racionalističnih Mutazalistkih filozofov, ki so imeli bolj helenističen pogled, razum pred razodetjem. Zaradi tega jih imajo sodobni učenjaki za prve teologe islama. Podprti so bili s strani sekularnih aristokracij, ki so želele svobodo delovanja, neodvisno od kalifata. Do konca pozne antične dobe je prevladoval tradicionalni Ašaritski pogled na islam. Ašariti so trdili, da mora biti razum podrejen Koranu in Suni (3).
Islamska politična filozofija je imela korenine v izvorih samega islama, Koranu in Suni, besedah in dejanjih preroka Mohameda, kar jo naredi teokratično. Zahodnjaški učenjaki so mnenja, da je bilo to območje razumljivo le za velike islamske filozofe kot so al-Kindi, al-Farabi, Ibn Sina, Ibn Bajjah in Ibn Rushd. Pod to območje spadajo politični koncepti islama kot so kudrah (moč), sultan, ummah (skupnost), cemaa (dolžnost), ibadah (čaščenje), din (vera), rab (gospodar) in ilah (božanstvo). Politična misel pa ni imela korenine samo v teizmu (3).
Drugi znani politični filozofi iz tistega časa so Nizam al-Mulk, perzijski učenjak in vizir Seldžuškega cesarstva, ki je napisal Siyasatnamo (knjiga vlade). V njej je opisal vlogo države v političnih aferah (kot so kako opraviti s političnimi nasprotniki brez uničenja vladnega ugleda) ter dolžnost države, da zaščiti revne in nagradi častivredne. V svojih drugih delih je razložil, kako se mora država soočati s preostalimi problemi, kot so nova delovna mesta za imigrante, kot so bili Turkmenci, ki so prihajali iz severa (3).
Islamistični fanatiki
Islamizem je pojem, ki opisuje različne tipe socialne in političnega aktivizma, ki zagovarjajo, da mora biti javno in politično življenje vodeno po načelih islama. Islamizem se posebej nanaša na gibanja, ki zahtevajo popolno izvršitev šeriatskega prava. Pogosto ga zamenjujemo s pojmoma politični islam ali islamski fundamentalizem (4).
Pojem islamizem, ki je originalno označeval islamsko vero, se je prvič pojavil v 17. stoletju. V začetku 20. stoletja ga je nadomestil krajši pojem islam. Nova raba pojma islamizem je sprva pomenil, ljudi, ki simpatizirajo z novimi islamskimi gibanji. Pojem je zaradi vse večje popularnosti postal bolj povezan s političnimi skupinami kot so Talibani ter z različnimi nasilnimi dejanji. Znani islamisti, ki so zanikali tako definicijo pojma, saj trdijo, da so samo muslimani so Ayatollah Mohammad Hussein Fadlallah, spiritualni mentor milice Hezbollah, in Abbasi Madani, vodja alžirske stranke Fronta islamske zveze (5).
Znotraj islamizma je več različnih skupin in ni združeno gibanje. Moderni in reformistični islamisti delujejo znotraj demokratičnega procesa, Hezbollah in Hamas, ki sodelujeta v demokratičnih in političnih proces, sodelujeta tudi v oboroženih spopadih. Jihadistične organizacije kot so al-Qaeada in egipčanski islamski džihad ter skupine kot so Talibani v celoti zavračajo demokracijo, muslimane, ki pa so jo sprejeli pa označujejo za izdajalce. Te skupine prav tako pozivajo k oboroženemu džihadu ter izvajajo napade na verski osnovi. Islamizma pa je tudi več vrst, najbolj znani tipi islamizma so blag islamizem, post-islamizem, salafizem, wahhabizem, qutbizem in salafističen jihadizem (6).
Islam in politika
Politični vidiki islama in islamizma izvirajo iz Svetega Pisma islama Korana, Sune, knjige ki govori o življenju preroka Mohameda, muslimanske zgodovine in elementov političnih gibanj izven islama. Tradicionalni politični koncepti v Islami so vladanje s strani izvoljenega ali izbranega naslednika prerokov, pomembnost sledenju in upoštevanju šeriatskega prava, obveznosti vladarja, da se posvetuje s svojim ljudstvom in pomembnost obrekovanja nepravičnih vladarjev (7)
Danes so med šeriatskim pravom in demokracijo štiri stališča. Ta stališča so (8):
- zagovarjanje demokratičnih idej, pogosto pospremljenih s prepričanjem, da so združljive z islamom, ki ima lahko javno vlogo v demokratskem sistemu, to stališče so podpirali protestniki na uporih med arabsko pomladjo.
- podpora demokratičnim proceduram kot so volitve, združenih z verskimi in moralnimi pomisleki do nekaj vidikov zahodnjaške demokracije, ki so videni kot nezdružljivi s šeriatskim pravom, to stališče podpirajo nekateri islamski učenjaki.
- Zavračanje demokracije kot zahodnjaškega uvoza in podpora tradicionalnim islamskim institucijam, kot sta šeriatsko pravo in Ijma (konsenz), to stališče podpirajo podporniki absolutne monarhije in radikalnih islamskih gibanj.
- Prepričanje, da potrebe demokracije onemogočajo vlogo vere v zasebnem življenju, to stališče podpira manjšina znotraj muslimanskega sveta.
Mnogo muslimanov ne vidi nasprotovanj med demokratičnimi vrednotami in verskimi načeli. Ne želijo niti teokracije niti sekularne demokracije, ampak politični vzorec, kjer demokratske institucije in vrednote lahko sobivajo z vrednotami in načeli šeriatskega prava (8).
Islam je ena največjih religij po svetu, ima tudi najhitrejšo rast pri vernikih. Islamizacija sodobne družbe se povečuje zaradi vzrokov kot so migranti in begunci, ki v večini prihajajo z Bližnjega vzhoda. Zaradi nasilnih dejanj se je pojavil stereotip, da so vsi muslimani teroristi. Mnogo muslimanov po svetu mirno sobiva z ostalimi ljudmi, čeprav imajo ti različno vero in običaje. Nekaj muslimanov pa želi popolno dominacijo islama po svetu. Ta manjšina si želi pokoriti ljudi na vsak možen način. Sami trdijo, da to počno v imenu islama in Alaha, vendar tega ni moč zaslediti nikjer v temeljih islama, Koranu in Suni. Vendar nekaj pokvarjenih jabolk še ne pomeni, da je cela jablana gnila. Vprašamo se, ali lahko te ljudi opredelimo kot muslimane.