O vojni je bilo že mnogo napisanega. Pričujoči članek bo na kratko izpostavil različne definicije in pristope definiranja vojn in konfliktov.

Za vojno obstaja mnogo definicij. Quincy Wright, vpliven ameriški politični mislec, jo opredeli prek treh: 1) nasilni dotik dveh posebnih, toda podobnih teles, 2) sodobna vojna je pravno stanje, ki enako omogoča dvem ali več skupinam voditi spopade ob uporabi sile, 3) sodobna vojna je pravno stanje in oblika spopada, v katerem se izraža visoka stopnja pravne enakosti, sovraštva in nasilja v odnosih med organiziranimi človeškimi skupnostmi. Obstajajo seveda dosti starejša pojmovanja. Cicero jo je definiral kot tekmovanje ob uporabi sile, kar je obenem najstarejša ohranjena definicija. Cicero sam je takim spopadom močno nasprotoval – po njegovem mnenju sta edina vzroka za tak konflikt vera in samoobramba. Medtem jo Mednarodni odbor Rdečega križa definira kot intenzivni oboroženi konflikt med državami, vladami, družbami ali paravojaškimi skupinami, kot so milice ali najemniki (angl. mercenaries). Definira jo ekstremno nasilje, agresijo, ki povzročita uničenje in veliko število žrtev zaradi uporabe vojaške sile. (1, 2, 3).

Filozofija vojne

Na vprašanje kaj je vojna lahko odgovorimo z različnimi filozofijami. Prva taka filozofija je politična filozofija, katere utemeljitelj je Clausewitz. Slednji to filozofijo definira kot »nasilno dejanje, s katerim si želimo podrediti nasprotnika.« V času Clausewitza (čas Napoleona) je bila vojna legitimni instrument države politike. Druga filozofija je eshatološka filozofija (eshatologija je nauk o zadnjih ciljih življenja in sveta). Ta filozofija trdi, da bo zgodovina vodila v »poslednjo« bitko, ki bo uvod v nekaj večjega (božanskega ali naravnega). Predstavljena je na dva načina: mesijanski in globalni.

  • V mesijanskem načinu naj bi bil glavni cilj te filozofije vzpostaviti globalni mir in na ta način preprečiti konflikt v prihodnosti. Dober primer te filozofije so bili poskusi križarjev, ki so v srednjem veku želeli združiti svet v skupni veri.
  • V globalnem načinu pa je načrt omenjene filozofije predstavljen v kaosu »poslednje« bitke. V krščanski eshatologiji je primer tega drugi prihod Jezus Kristusa, v komunistični eshatologiji pa bi se boj za moč odvil med razredi in ne med državami ali verami.
  • Ostaja še kataklizmična filozofija, ki se osredotoča na preprečitev vojne, odkrivanje vzrokov za njo ter nove načine za preprečevanje konfliktov (4). Definira jo kot katastrofo, ki bo imela vpliv na celotno človeštvo. V tem pogledu videna je kot »božja« kazen ali pa kot nesrečen proizvod anarhičnega mednarodnega sistema. Tudi kataklizmična filozofija je razdeljena na dva načina.
    • Etnocentričen pogled na vojno jo razlaga kot nekaj, kar bo imelo vpliv na “vse”. Videna kot grožnja agresorjev. V tem smislu je prihajajoč spopad smatran za nekoristen, vendar neizbežen; edino kar lahko v tem primeru storimo je, da poskušamo odlašati s prihajajočo katastrofo ter s tem upamo, da se izognemo najhujšim posledicam.
    • Globalni pogled vojno vidi kot kataklizmo, ki vpliva na celotno človeštvo in ne le na določeno skupino. V tem pogledu za njo ni odgovoren nihče in nihče ne bo od nje profitiral.

Definicije vojne

Pri definiciji vojne obstajajo trije pristopi: kulturni, zakonski in politični. Kulturni pristop jo razume kot odraz kulture. V kulturnem pomenu je razumljena kot socialno ustvarjena kategorija, ki ima močne vpletenosti v bitkah, trgu in družbi. To pomeni, da je dojemanje vojnega dejanja lahko povsem različno med udeleženci/opazovalci.

Vojno se lahko definira tudi preko zakonskih terminov. Primer tega je zakonska podlaga, ki dovoli dvem ali več sovražnim skupinam, da nadaljujejo s konfliktom s pomočjo oborožene sile (konflikt je bil sprva nenasilen, vendar nato postane nasilen). V tem pristopu se razlikuje od mira po tem, da je to “stanje zakonskih prepirov in nesoglasij preko vojaških načinov”. Kljub temu se ne more enačiti vojne z vojaškimi spopadi, saj sta lahko dve strani pravno gledano v oboroženem spopadu, tudi če ni prisotno nasilje. Primer takšnega stanja sta Južna in Severna Koreja po podpisu premirja v letu 1953, saj so trenja še vedno prisotna do današnjega dne – niti ni bil podpisan uradni mirovni sporazum – državi sta pravno gledano še vedno v konfliktu.

Najbolj popularen pristop znotraj varnostnih študij je politični pristop. Hedley Bull, politični realist, vojno definira kot organizirano nasilje, ki ga izvajajo politične sile ena zoper drugo. Nasilje ni vojna razen, če se izvaja v imenu politične enote, v imenu politike (5).

Evolucija in “cena” vojne

Vojna se je dokaj spremenila skozi čas, saj danes obstajajo omejitve pri uporabi orožja, vojaških tehnologij in vojaške moči. Koncept totalne vojne, ki je bil prisoten skozi zgodovino se je umaknil v ozadje. Omejitve v vojskovanju omogočajo, da je postranska škoda manjša kot je bila nekoč. Spremenili so se tudi drugi elementi poleg omejitev, kot je na primer financiranje oboroženega boja. Nekoč je bilo tako financiranje večinoma državno, danes pa sredstva lahko prihajajo tudi od zunaj (posamezniki, organizacije, društva), preko plenjenja ali črnega trga. Omenimo lahko tudi, da danes tak boj ni več legitimno sredstvo za uresničevanje državnih interesov, za razliko od časa Clausewitza. V novoveški mednarodni areni obstajajo organizacije, ki skrbijo za »mir« – čeprav pri temu niso vedno uspešne (Jugoslavija, Ruanda, Libija) predstavljajo kljub temu napredek humanizma, saj podobnih institucij v času Clausewitza ni bilo.

Posledice vojne so lahko kratkoročne ali dolgoročne. Vojaki doživljajo vojskovanje drugače kot civilisti, čeprav trpijo oboji. V širšem pogledu lahko trpi tudi gospodarstvo. V letu 2012 naj bi gospodarski vpliv oboroženih spopadov in nasilja (stroški) predstavljal okoli 11% bruto svetovnega proizvoda (9.5$ trilijona). Ponekod je oborožen spopad izboljšala državno gospodarstvo –   primer je ZDA v času druge svetovne vojne, ki naj bi jo rešila iz velike gospodarske krize. Zavezniški dolg (lend – lease) je prav tako botroval ameriškemu povojnem razcvetu. Obstajajo seveda tudi primeri, kjer so vojne močno škodovale državnim gospodarstvom. Vpletenost Rusije v prvi svetovni vojni je opustošilo njeno gospodarstvo in družbo, ter s tem pripomoglo k revoluciji leta 1917 (6, 7).

Vojna je za večino udeležencev – najsi bo vojakov ali civilistov – negativen pojav. Majhna skupina ljudi za katere je tak spopad lahko “dobra” so vojni dobičkarji – lastniki in delničarji velikih podjetij, ki ustvarjajo in trgujejo z vojaško opremo. Za vse ostale “aktivne udeležence” nosi vojaška agresija negativne posledice

TLDR Vsi udeleženci v vojni trpijo, ne glede na izid. V ZDA bi temu rekli, da gre za lose-lose situacijo. V njej ni zmagovalca, saj imajo vse vpletene strani velike izgube (materialne, človeške, finančne). Poleg kratkoročnih izgub in posledic je na delu še cel spekter dolgoročnih posledic. Tako vojaki kot civilisti lahko do konca svojega življenja trpijo za psihološkimi in drugimi posledicami. Vojna je najhujša stvar, ki se lahko zgodi človeštvu, zatorej lahko popolnoma razumemo pesem Edwina Starr-ja; “War, what it is good for? Absolutely nothing”. Doda se lahko še citat Lincolna: “There’s no honorable way to kill, no gentle way to destroy. There is nothing good in war. Except its ending.