Morda si uporabo radioaktivnih snovi v vojaške namene predstavljamo zgolj v sestavi jedrskih bomb, vendar temu ni tako. Osiromašen uran in njemu podobne snovi se uporablja v strelivu za orožja različnih kalibrov že od devetdesetih let prejšnjega stoletja, z namenom večjega prebojnega učinka izstrelka. Kljub nizki radioaktivnosti takšnega streliva in teoretično majhnim posledicam njegove uporabe, vseeno ni tako nedolžno, kot se sprva morda zdi.

Od uranove rude do izstrelka

Kaj pravzaprav je osiromašen uran? Gre za snov, ki nastane pri procesu obogatitve urana, pridobljenega iz uranove rude in namenjenega za uporabo v jedrskih elektrarnah kot gorivo ter za izdelavo jedrskega orožja. Ostanek pri tem procesu je osiromašen uran, ki ima bistveno manjšo radioaktivnost in visoko gostoto. To snov se lahko v nadaljnjem procesu uporablja kot jedrni del sestave izstrelka oz. krogle različnih vrst streliva, od pehotnega do tankovskega. S tem je doseženo, da je energija ob udarcu krogle iz tovrstne snovi veliko večja. Osiromašen uran premore približno 1,7-krat višjo gostoto od svinca, ki je znan po svoji visoki gostoti. 

  • Strelivo pehotnega orožja ima dokaj enostavno sestavo. Naboj je sestavljen iz krogle, smodniškega polnila, vžigalne kapice in tulca, ki združuje vse te elemente. Ob proženju orožja udarno kladivo oz. igla udari po vžigalni kapici naboja, ki posledično vžge smodniško polnilo in ustvari pline ter pritisk, ki kroglo poženejo iz tulca, naprej po cevi orožja.
    • V pehotnem orožju se uporablja različne tipe streliva, ki jih prvotno razlikujemo po kalibru, t.i. “velikosti” naboja. Poleg kalibra se strelivo razlikuje še po vrsti drugih dejavnikov, kot so količina in moč smodniškega polnila, vrsta in sestava krogle, način vžiga naboja, sestava tulca itd. Namenskost uporabe različnih krogel razlikuje med širokim naborom, in sicer sledilne krogle (ang. tracer ammunition), prebojne krogle (ang. AP bullet), “votle” krogle (ang. hollow-point bullet), šibre (ang. buckshot) in še množica drugih. 
    • Različne krogle se uporablja za različne namene, npr. sledilne krogle se navadno uporablja za izkazovanje tarče ali streljanje ponoči, saj krogla za sabo pušča “barvni žarek”, ki jasno nakazuje trajektorijo poti takšne krogle. Prebojne krogle se uporablja za streljanje na oklepljene tarče, saj imajo te navadno konice iz materialov kot je volfram in omenjen osiromašen uran, s čimer lažje prebijajo oklep na “tarči”. (1)
  • Poleg pehotnega streliva, kjer je osiromašeni uran dokaj redko uporabljen za prebojno vrsto krogle, se snov pogosteje uporablja kot penetrator v tankovskih izstrelkih in strelivu za hitrostrelne topove kalibra 30mm in 25mm, ki jih uporabljajo oklepna vozila in bojna letala, kot npr. A-10 Warthog ter tanki britanske izdelave tipa Challenger 2. (1, 2, 3)
    • Ko izstrelek z osiromašenim uranom potuje skozi oklep, se deformira na način “samoostrenja”, kar je ključna lastnost takšne konice. Izstrelek ohrani ostrino ob celotnem prebojnem času in s tem poveča možnost penetracije tarče. V tem pogledu se razlikuje z alternativnimi prebojnimi kroglami, kot npr. volframova prebojna krogla, ki se deformira v obliko “gobe”. Preboj oklepa je v teoriji možno povečati s koncentriranjem sile izstrelka na čim manjše območje, tako da so “krogle” ponavadi videti kot ogromne puščice. Čim gostejši je izstrelek, močnejši je udarec na dano velikost območja zadetka. (1, 2)

Prebojno topovsko strelivo, običajno izstreljeno iz tanka, sestoji iz približno 50 cm dolge palice (penetratorja). Slednja je običajno iz volframa ali osiromašenega urana (na sliki beri DU), ki jo drži “sabot”. Sabot je nekakšen valjasti okvir namenjen stabilizaciji palice, ko ta potuje skozi cev, in je zavržen takoj, ko naboj zapusti cev (glej sliko), palica pa pot nadaljuje s hitrostjo okoli 1,5 km/s. Zadetek trše kovine, v tem primeru osiromašenega urana, ob mehkejšo, ustvari luknjo v oklepu in povzroči oblak finih delcev, ki močno zagorijo (uranov prah se lahko vname na zraku, saj snov velja za lahko vnetljivo in celo piroforno, kar pomeni, da se v stiku z zrakom lahko spontano vname pri ali pod 54°C). Palica oz. penetrator sam po sebi navadno ne vsebuje eksploziva. Namesto tega se opira na kinetično energijo in udarec za prebijanje oklepa ter na kovinske drobce za uničenje tanka ali drugega oklepnega vozila. (1, 2, 3)

(vir slike armyrecognition)

Zaliv, Balkan in Ukrajina

Strelivo, ki vsebuje osiromašen uran, je videlo že kar nekaj konfliktnih območij, in sicer: leta 1991 je bilo prvič uporabljeno v zalivski vojni v Kuvajtu kot tudi v Iraku. V letu 1995 so ga ameriške sile uporabile v zračnih napadih v Bosni in Hercegovini in kasneje še leta 1999 pri bombardiranju Srbije zaradi vojne na Kosovu. V Zalivu je ponovno videlo uporabo leta 2003 ob ameriški invaziji na Irak, kjer so ga uporabljale tako ameriške kot tudi britanske sile. Danes se pogovori o njegovi uporabi znova prerivajo na površje, saj naj bi se strelivo z osiromašenim uranom dobavljalo tudi v Ukrajino s strani zahodnih držav, zaenkrat predvsem iz Velike Britanije. (1, 2)

  • Ameriške sile so “radiokativno” strelivo obsežno uporabljale med zalivsko vojno. Do sedaj je to edini dokumentirani konflikt, kjer so bili projektili z osiromašenim uranom izstreljeni iz tankov. Zračne sile ZDA so med vojno izstrelile 783.514 nabojev 30 mm streliva z osiromašenim uranom, kar ustreza 259 tonam osiromašenega urana, večinoma iz bojnih letal A-10 Warthog. (1)
    • Kopenska vojska je izstrelila 9552 tankovskih nabojev z osiromašenim uranom, kar ustreza približno 50 tonam osiromašenega urana, mornariško letalstvo pa je porabilo streliva za približno 11 ton osiromašenega urana. Združeno kraljestvo je edina znana država, ki je med omenjenim konfliktom prav tako uporabljala DU strelivo. Ministrstvo za obrambo Združenega kraljestva ocenjuje, da so britanski tanki izstrelili manj kot sto nabojev kalibra 120 mm, kar ustreza približno eni toni osiromašenega urana. Celotna poraba v konfliktu skupaj znaša okoli 321 ton osiromašenega urana. (1, 2)
  • Med Natovo intervencijo v BiH je bilo izstreljenih okoli 10.800 nabojev z osiromašenim uranom (približno 3 tone osiromašenega urana). Napadi v Bosni in Hercegovini v letih 1994 in 1995, so bili predvsem zračni in v okolici Sarajeva. Po podatkih Nata je bilo iz letal A-10 zaradi vojne na Kosovu izstreljenih okoli 30.000 nabojev z osiromašenim uranom, kar ustreza približno 10 tonam osiromašenega urana. Okoli 112 mest v bližini meje s Kosovom naj bi bilo tarča napadov s to vrsto streliva. (1)
  • V luči vojne v Ukrajini in dostavljanja zahodnega orožja ter streliva, je na seznam dobave Ukrajini prišlo tudi britansko tankovsko strelivo namenjeno tankom tipa Challenger 2 (prav tako na seznamu dostavljene oborožitve Ukrajini), ki naj bi v penetratorju vsebovalo osiromašeni uran. Ruska stran se je na dostavo takšnega streliva ostro odzvala in napeljala na nove grožnje o stopnjevanju konflikta v smeri nuklearne kolizije (1, 2, 3, 4)

Radioaktivni delci imajo svoje posledice

Kljub nekaterim lahkotnim zagotovitvam o zanemarljivih posledicah uporabe “radioaktivnega” streliva, se najprej vprašajmo, kje je mednarodna skupnost potegnila mejo za njegovo uporabo in kakšne so pravzaprav zdravstvene ter okoljske posledice. (1, 2)

  • Po sklepih Združenih narodov osiromašeni uran v strelivu ne ustreza pravnim opredelitvam jedrskega, radiološkega, strupenega, kemičnega, ali zažigalnega orožja, saj strelivo z osiromašenim uranom ni zasnovano ali namenjeno za ubijanje ali ranjenje s svojimi kemičnimi ali radiološkimi učinki, temveč temelji na udarcu in prebojnosti na podlagi  kinetične energije. (1)
  • Če pustimo ob strani “smrtonosnost” kinetike streliva, lahko DU vpliva na zdravje ljudi v dveh primerih: s svojo kemično strupenostjo in s svojimi radiološkimi učinki (uran oddaja ionizirajoče sevanje, ki lahko povzroči raka). Na splošno so glavna tveganja povezana z notranjo izpostavljenostjo (uran, ki ga zaužijemo ali vdihnemo). Zunanja izpostavljenost je teoretično radiološko tveganje, čeprav so ravni izpostavljenosti verjetno zelo nizke. Kot primer se lahko vzame posadko tanka, ki je izpostavljena strelivu z osiromašenim uranom na krovu, vendar le-ta ne predstavlja merljivega tveganje za zdravje. (1)
  • V študijah v katerih je bila vključena Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA), radiološko tveganje za javnost in okolje ni bilo posebej izpostavljeno. Preučevana so bile posledice uporabe osiromašenega urana na onesnaženje lokalnega okolja z majhnimi delci, ki so posledica udarca izstrelkov. V primerih, ko so bili najdeni delci streliva z osiromašenim uranom ali celotni izstrelki, je medtem obstajalo neposredno tveganje za posameznike, ki pridejo v neposreden stik s takšnimi delci ali strelivom.
    • Zaradi narave sestave izstrelkov z osiromašenim uranom je najbolj verjetna radiacijska zastrupitev zaradi inhalacije ali konzumiranja delcev, ki so ostali razpršeni na mestu zadetka. V primeru, da delci pridejo v telo posameznika z dihanjem ali s prehrano, lahko prav zaradi hitrega oddajanja energije (alfa radiacija delcev), na tkivih povzročijo škodo.
    • V nasprotju s številnimi drugimi boleznimi, je pri radiacijski bolezni vzrok znan: gre za posledico izpostavljenosti velikim odmerkom radioaktivnega sevanja v kratkem času. Pri radiacijski bolezni visokoenergetsko sevanje poškoduje ali uniči nekatere celice v telesu. Znaki radiacijske bolezni so slabost, glavobol, povišana telesna temperatura, šibkost, bruhanje krvavih izbljuvkov, krvava driska, izguba las in slabo celjenje ran, posledično pa lahko (v pogostih primerih brez ustreznega zdravljenja) vodi v smrt. (1, 2)
    • Zaradi dolgotrajnega časa razpada radioaktivnih delcev (primer je lahko območje, še vedno visoke radioaktivnosti, okrog černobilske jedrske elektrarne, kjer se je leta 1986 zgodila nesreča), si lahko predstavljamo posledice zgoraj navedenih možnosti v primerih izpostavitve. Če so bili izstrelki uporabljeni na kmetijskih površinah, gozdovih ali drugih prehransko ali vodno pomembnih območjih, lahko pride do stika in nevarnosti radiacijskega obolenja med lokalnim življem predvsem, če takšna območja niso ustrezno zaščitena, očiščena ali označena.

Na kratko, lahko uporabo streliva z osiromašenim uranom označimo kot efektivno inovacijo za vojaške namene. To potrjujejo tudi primeri in količina uporabe takšnega streliva v času Zalivske vojne in vojne v Bosni in Hercegovini v 90-tih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu je potrebno upoštevati ostale implikacije njegove uporabe, kot sta okoljska varnost in radiološke posledice zaradi dolgotrajnega razkroja delcev, ki negativno vplivata na zdravje in življenje ljudi v območjih onesnaženih zaradi uporabe DU streliva.

Dodatno branje

https://www.iaea.org/topics/spent-fuel-management/depleted-uranium)