Kar se je napovedovalo, se je tudi uresničilo. Mladi Jakov Milatović je na volitvah “potolkel” starega lisjaka Mila Đukanovića, ki je po več kot tridesetih letih ostal brez politične funkcije. To je že tretji zaporedni volilni poraz DPS-ja (Đukanovićeva stranka), ki bo zelo verjetno zaznamoval tudi prihajajoče parlamentarne volitve junija 2023. Drugi krog je predvsem pokazal, da je lahko trenutna koalicija združena. Sočasno je to sodelovanje predvsem posledica anti-Đukanović atmosfere – posledično se mnogi sprašujejo, če bo taista koalicija zmožna sodelovanja na ekonomskem, zdravstvenem in drugih področij. Prav tako bo zanimivo sodelovanje na področju zunanje politike, saj večina mainstream medijev označuje stranko “Evropa zdaj” za prosrbsko stranko in posledično naklonjeno Rusiji. S slednjim se sicer ne bi strinjal, res je, da si stranka želi boljših odnosov s Srbijo, toda sami so večkrat izjavljali, da si tega želijo z vsemi državami v regiji, kot tudi boljših odnosov med vsemi etničnimi skupinami v Črni Gori. Glede zunanje politike pa izrecno zagovarjajo pot, katere cilj je vstop v Evropsko Unijo.
Rezultati
Koalicija okoli Milatovića (njegova stranka in večina drugih kandidatov iz prvega kroga) je bila po prvem krogu zelo optimistična. Milatović je bil skorajda že »razglašen« za novega predsednika, ko so prvi seštevki glasov kazali na njegovo prednost. Podobno je bila zastavljena intenzivna kampanja na družbenih omrežij, kjer so vsakodnevno pozivali volivce k čim večji participaciji na volitvah, saj naj bi bila “zmaga blizu”. Volitve so bile označene kot odločilne, ter naj bi zabile dodaten žebelj v krsto Đukanovićeve politike. Kampanja je obrodila sadove, saj se je drugega kroga udeležilo 6% volivcev več kot prvega. Prav tako so prvič po letu 1997, predsedniške volitve imele drugi krog.
Končen rezultat je bil sledeč – Milatović 58% in Đukanović 42% (1).
- V drugem krogu v povprečju večkrat slavijo izzivalci, saj je sam vstop v drugi krog »nezaupnica« vladajoči strukturi.
- Milatović je zmagal v 17 od 25 občin. V občinah, kjer večino predstavljajo Albanci in/ali Bošnjaki, je zmago odnesel Đukanović, kot tudi v Cetinju, kjer je prejel (presenetljivo) veliko glasov tudi Milatović (Đukanović 6353 in Milatović 2556 glasov).
- V glavnem in največjem mestu, Podgorici, je s kar 67% zmagal Milatović. Rezultati sicer niso presenetljivi, saj so/so bili Albanci in Bošnjaki že dolgo časa tesni zavezniki Đukanovićevega režima. Po drugi strani, si je večina volilnega telesa želela mladi obraz in “konec” kleptokracije.
- Med televizijskimi intervjuji, so si mnogi želeli miru, sožitja, ter nove politike in rešitev za nenaslovljene težave, ki pestijo Črno Goro.
- Prav tako je bilo veliko govora o vplivu diaspore na izid glasovanja. Na slednje se je opiral predvsem Đukanović, saj mu je slednja velikokrat pomagala že v preteklosti. Glasovi diaspore so prihajali iz Luksemburga, Švice in Nemčije, vendar ji ni uspelo “rešiti” Đukanovića.
Odzivi
Po preštetju glasov in objavi prvih rezultatov, so si v štabu Milatovića oddahnili, ter pričeli s praznovanjem. Po vseh mestih, tudi v Cetinju in Ulcinju, so se prebivalci odpravili na ulice. Po tridesetih letih, se je država znebila ene stranke in človeka.
- Mnogi te zmage niso dočakali – med drugim Duško Jovanović, ustanovitelj časopisa DAN in oster kritik oblasti Mila Đukanovića, ki je bil (verjetno zaradi političnih motivov) umorjen 2004. Morilca niso nikoli našli – oziroma se ga ni želelo najti. Slednje je bil le eden od napadov na novinarje in kritike režima.
Milatović je v zmagovalnem govoru obljubil politiko pomiritve in sloge, ter politično napredovanje na evropskem Balkanu – s tem je jasno začrtal svojo zunanje-politično usmeritev. Odločitev volivcev je opisal kot korak k lepši, bogatejši, pravičnejši in evropski Črni Gori. Prav tako se je opisal kot prvega pravega predsednika vseh državljanov Črne Gore – s tem je želel zbosti Đukanovića, ki je govoril hvalospeve na svoj račun, da je bil/oz. je lahko samo on predsednik vseh državljanov Črne Gore in nakazoval na podporo prosrbskih strank Milatoviću. Slednji je medtem obljubil vstop v Evropsko Unijo tekom prihajajočega mandata (2).
Na drugi strani je Đukanović »mirno« priznal poraz in čestital nasprotniku. Zaželel mu je vso srečo, ter se zahvalil vsem volivcem in izpostavil, da je zelo ponosen, ker je imel večino glasov v občinah kjer živijo manjšine. Za poraz je obtožil institucije, za katere je dejal, da niso dobro opravile svojega dela, kar naj bi bil odraz slabega delovanja trenutne vlade. Zaradi naštetega je simpatizerje pozval k udeležbi na parlamentarnih volitvah, ki bodo čez dva meseca.
- V obnašanju in mimiki Đukanovića ter sodelavcev se je čutila jeza in razočaranje. Situacija je eskalirala s pričetkom novinarskih vprašanj. Prvo vprašanje je postavila novinarka TV VIJESTI (ostri kritiki Đukanovićevega režima) in sicer, če bo še vedno vodil stranko na naslednjih volitvah. Med postavljanjem vprašanja so jo podporniki DPS izžvižgali ter začeli peti pesmi. Po koncu “predstave” je Đukanović dejal, da vprašanja ni »slišal«, čeprav je novinarka imela mikrofon. Ob ponovnem poizkusu, so se podporniki znova oglasili in preprečili svojemu vodji, da sliši vprašanje. Za tem je Đukanović zapustil konferenco.
- “Predstavo”, ki jo je ustvarila gruča podpornikov, je le slika Đukanovićevega režima in njegovih podpornikov, ki se ne želijo sprijazniti s porazom. Novinarka je postavila popolnoma umestno in neprovokativno vprašanje. Dotičen odnos do novinarjev je na žalost značilen tudi za druge voditelje na Balkanu, ki jih lahko srečamo v Bosni in Hercegovini ter Srbiji, kakor tudi doma.
- DPS je pričel z reformo stranke, saj je Đukanović 5. aprila podal odstop z mesta predsednika stranke. Ali je umik Đukanovića resničen, ali le predstava za volivce, da bi lahko privabili glasove tistih, ki so se odmaknili od DPS-a zaradi njega, se bo videlo šele v prihodnosti. Sam menim, da bo Milo še vedno vodil stranko iz ozadja, saj je DPS enako Đukanović in Đukanović je enako DPS. Sam menim, da bo ta poteza ravno kontraproduktivna za DPS, saj bodo vsi videli, da so ranljivi in bodo izgubili še več glasov.
Pričakovanja
Sledijo parlamentarne volitve na katerih se obeta podoben rezultat kot v prvem krogu predsedniških volitev. Ne bi bilo niti presenetljivo, če bi DPS imel manj kot 30%, s čimer se lahko poslovi od parlamentarne večine že sedaj. Preostali sateliti DPS, kot so SD, SDP in LSCG, bodo lahko medtem srečni, če jim uspe prestopit parlementarni prag.
Sicer ima trenutna koalicija, ki je podprla Milatovića, večjo podporo, vendar se nadaljnji razplet težko napove. Koalicijski partnerji so ideološko različni, kar lahko omaja njihovo enotnost.
- Prosrbske stranke (zveza strank – Demokratska Fronta) zagovarjajo odpoklic priznanja Kosova in boljše odnose z Rusijo; medtem se ostale koalicijske stranke nagibajo v smeri Evropske Unije. Koalicija bo morala stopiti korak nazaj, ter najti kompromis, ki bo ohranil njeno enotnost. Novi predsednik je že v prvih dneh po zmagi dejal, da odpoklica priznanja Kosova ne bo, saj podpirajo normalizacijo odnosov med Beogradom in Prištino. Napovedal je tudi obisk Bruslja, ki bo njegova prva tuja destinacija v funkciji predsednika.
- Leta 2022 je v Črno Goro prišel novi neodvisni specialni državni tožilec, ki ima odmevne rezultate v boju proti korupciji in kriminalu. Milatović je v luči njegovega prihoda dejal, da pričakuje korektno preiskavo s strani državnih organov tudi glede Đukanovića (3).
Državljani Črne Gore si želijo predvsem bolj operativno in produktivno vlado od zadnjih dveh. Prav tako se upa na premostitev ideoloških razlik zmagovite koalicije. Upam se lahko, da Črna Gora ne zaide po poti Bolgarije, kjer se odvijajo že pete parlamentarne volitve od leta 2021. Nedvomno je zamenjava predsednika korak v smeri večje politične odgovornosti, saj je Đukanović pogosto zavrnil podpis neljubih zakonov, ter jih poslal nazaj v parlament le z namenom klubovanja novi koaliciji.
- Čeprav sta Đukanović in DPS ostala brez uradnih funkcij, imata še vedno močan vpliv. Mnogo lojalistov je bilo zaposlenih na ministrstvih in občinah. Dotična “peta kolona” je lahko izziv za novega predsednika (ter morebitno novo vlado po volitvah čez nekaj mesecev). Del DPS “kadra” se bo sčasoma verjetno pridružilo novi koaliciji ter ne bo delalo preglavic, vendar ostajajo na položajih tudi nekateri fanatiki DPS-a, ki bodo ostali verni svojemu velikemu vodji, vse dokler bo stranka obstajala.
- Zanimivo bo analizirati volilno kampanjo obeh strank za parlamentarne volitve, ki bo pokazala morebitne prilagoditve enega in drugega tabora na spremenjeno razmerje moči. Več o tem v naslednjih mesecih.
Disclaimer: Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništva interregnum.eu