Kosovo, BiH, Srbija, Kosovo, BiH, Srbija in tako dalje. Ko spremljamo novice o Balkanu, se največkrat omenijo zgoraj navedene države. Toda obstaja država v jugovzhodni Evropi, ki nima nič kaj prida svetlečo prihodnost, vsaj kar se tiče varnostnega vidika. To je Črna Gora. Morda boste presenečeni, toda v zadnjih parih letih so se zelo stopnjevali ideološki, verski in nacionalni konflikti. Toda prvo bomo na kratko opisali, kako se je vse začelo. Pisalo se je leto 1991, ko je tedaj mladi, komaj 29 letni, Milo Đukanović postal premier Socialistične Republike Črne Gore, še vedno članice Socialistične Federativne Republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ). To je bil čas razmaha nacionalizma po celotni SFRJ.
- Đukanović je bil del Zveze komunistov Črne Gore (predhodnice današnje Demokratske stranke socialistov Črne Gore – DPS). V tistih časih je Đukanović zagovarjal srbski nacionalizem in tudi sodeloval pri napadih na hrvaška mesta, kot je Dubrovnik. Toda kmalu se je njegova politika začela spreminjati. Vse se je začelo z njegovim obiskom Pentagona, leta 1995, ko so Združene države Amerike želele Luko Bar uporabiti za logistično središče za mednarodne enote, ki so se nahajale v Bosni in Hercegovini. Postopoma se je Đukanović vse bolj odmikal od Srbov in njihove politike, ter se vedno bolj poistovetil s črnogorskim nacionalizmom in idejo o samostojni Črni Gori. Slednja se je uresničila leta 2006, ko je uspel referendum o neodvisnosti.
Đukanovićev režim je mirno nadzoroval vse institucije in vodil državo vse do leta 2019. V tem času je bil režim večkrat tarča kritik, da naj bi bil avtokratski, vplival na rezultate volitev in izvajal pritiske nad zaposlenimi v javni upravi pred volitvami, povezan naj bi bil celo s črnogorsko mafijo.
- The Independent je leta 2010 pisal o bogastvu Đukanovića, ki naj bi bilo tedaj ocenjeno na 10 milijonov funtov. Večina tega je bilo nepojasnjenega izvora (1).
Toda vrnimo se na leto 2019, ko je vlada DPS želela sprejeti Zakon o verski svobodi. S tem zakonom bi vsem verskim institucijam odvzeli nepremičnine, ki so bile zgrajene pred letom 1918, če te niso bile zmožne dokazati lastništva. To je bil samo eden od spornih delov zakona. Temu se je takoj uprla Srbska Pravoslavna Cerkev (SPC), kateri so se pridružile tudi opozicijske stranke (nekatere tudi prorusko orientirane). To je bila tudi prva večja priložnost za opozicijo. Sledili so redni in zelo obsežni protesti, ki so privedli do padca režima, 30. avgusta 2020, in sledil je prevzem oblasti s strani opozicije. Nova vlada je imela zelo turbulenten mandat, ki jo je kmalu zamenjala nova, s katero ni bilo nič drugače, zato junija, 2023, sledijo nove parlamentarne volitve.
(vir slike: Regionalobala.si)
Predsedniške volitve
Sedem kandidatov se poteguje za mandat. Trenutni predsednik, Milo Đukanović, župan Podgorice, Jakov Milatović (Gibanje Evropa zdaj, ki je na lokalnih volitvah premagal nekdanjega župana iz vrst DPS), Andrija Mandić (prosrbski in proruski kandidat) in še štirje drugi, katerim ankete niso ponujale veliko možnosti za drugi krog. 19. marca je potekal prvi krog predsedniških volitev in Đukanović je dobil 35,3%, Jakov Milatović 28,9% ter Andrija Mandić 19,3%, Aleksa Bečić (Demokrati Črne Gore) pa 11,1%. Mnogi so menili, da je to velika zmaga Milatovića, saj se mu je uspelo uvrstiti v drugi krog s kar veliko prednostjo pred Mandićem, čeprav je malo zaostal za Đukanovićem.
- V prvem krogu se je zgodilo ravno to, kar so mnogi predvidevali in opozarjali. Mandić ni bil pravi kandidat Demokratske fronte (DF). Leta 2020 so imeli 133 tisoč glasov. V prvem krogu predsedniških volitev pa kar polovico manj. Temu je seveda prispeval tudi Jakov Milatović, čigar gibanje ni nastopilo na volitvah leta 2020. Osebno menim, da ima DF kar nekaj mladih, kvalitetnih politikov (na primer Marko Kovačević, župan Nikšića), ki bi lahko pritegnili veliko več volivcev kot jih je Mandić. Slednji ima sloves večnega opozicionarja, ki ne bi nikoli premagal Đukanovića, brez pomoči SPC, če smo iskreni. Prav tako je bilo zanimivo spremljati kampanjo Mandića, ki je v ospredje postavljal pomiritev med vsemi etničnimi skupinami ter se predstavljal kot politik, ki bi delal za vse etnične skupine in naredil vse za sožitje. Veliko ljudi mu ni verjelo, saj ni nikoli prej vodil takšne politike. Pred tem je vedno zagovarjal zelo dobre odnose s Srbijo, Rusko Federacijo (v nadaljevanju RF), kot tudi boj proti korupciji, ki je sinonim Đukanovićevega režima. DF prav tako vodi politiko evroskepticizma, za razliko od Jakova Milatovića in njegove stranke. Zagovarjajo tudi izhod iz NATO, preklic priznanja suverenosti Kosova in ukinitev sankcij RF. Slednja ima velik vpliv v Črni Gori preko portala IN4S, ki je neuradno glasilo stranke DF, kot tudi srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Zanimivo je, da je imel Mandić pred volilnim dnem kar tretjino medijskega prostora na nacionalnih televizijah. 4 od 5 nacionalnih televizij ima kapital, ki izhaja iz Srbije. Velik del volivcev pa mu zameri tudi zelo dobre odnose s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem.
(vir slike: Adria TV)
- Đukanović je vodil isto politiko kot v predhodnih dveh desetletjih. Njegovi pripadniki so imeli kar nekaj hujskaških govorov (enega od njih je imel tudi nekdanji župan Podgorice, Ivan Vuković, ki je dejal, da se bo Črna Gora vrnila v srednji vek, v primeru poraza Đukanovića). Prav tako je opozarjal na vpliv RF in Srbije, ki naj bi vodila “velikosrbsko” politiko. Velik del kampanje se je osredotočil na kritiziranje zadnjih dveh vlad. Opozarjali so na to, da vladi nista imeli nobenih uspehov, in da Črno Goro s tako politiko čaka bankrot do 2023. Iz tega lahko razberemo, da Đukanović igra na vse karte. Boji se izgube stolčka in vladavine, ki traja že več kot 30 let. Zaradi tega je začel z ustrahovanjem volivcev. Đukanović igra tudi na karto upokojencev in nizkih pokojnin kot tudi na stopnjo inflacije, ki naj bi bila po njegovih besedah 17%. V svojih govorih je predvsem veliko prostora namenil hvalospevom svojim bivšim vladam, kot tudi obljubam o višjih plačah in gospodarskem razvoju (2). Seveda o korupciji in nepotizmu v času njegove vladavine niti duha in sluha, kot tudi odhodu mnogih mladih ljudi iz države (več kot 150.000) v zadnjih 15 letih.
- Veliko presenečenje volitev je mladi Jakov Milatović, ki ni bil prva izbira svoje stranke. Prvotni kandidat je bil Milojko Spajić, čigar kandidatura je bila preklicana, saj ima srbsko državljanstvo. Za preklic kandidature so bili usodni glasovi DPS in DF, ki so se sigurno ustrašili kandidature Milojka Spajića, saj je Evropa zdaj trenutno najhitreje rastoča politična stranka v državi. Bilo je veliko napadov in umazanije na račun Evrope zdaj s strani tekmecev, kar se je dodatno eskaliralo z napadom na Milatovića na Cetinju, ki je znano oporišče DPS. Ključen pri Milatoviću, je bil predvsem njegov pristop in ideje, ki jih zagovarja njegova stranka. Postavili so se ostro proti Đukanoviću in njegovemu režimu, po drugi strani pa so se malo distancirali od idej, ki jih zagovarja DF, z željo popeljati Črno Goro po evropski poti. Za razliko od ostalih tekmecev je uporabil mirno in elegantno retoriko. Veliko pozornosti je namenil ekonomskemu razvoju države in decentralizaciji kot tudi prihodnosti mladih. Za razliko od Đukanovića ni direktno napadal tekmecev in jih omalovaževal.
Drugi krog in prihodnost države
Prebivalci Črne Gore so pokazali, da si ne želijo nadaljne strahovlade in vladavine DPS, pod vodstvom enega človeka, Mila Đukanovića. To je zanj že tretji slab volilni rezultat po parlamentarnih in lokalnih volitvah, zato sem mnenja, da ga bo hud poraz doletel tudi 2. aprila. Đukanović je počasi začel izgubljati tudi podporo Zahoda in posledično so v ospredje začele prihajati druge politične struje. S slednjimi pa tudi novi mladi obrazi, ki so nadvse potrebni državi. Z druge strani so prebivalci poslali sporočilo, da si želijo evropske poti, kot tudi dobrih odnosov s Srbijo, sicer lahko skrbi še naprej povzročajo vse večje etnične napetosti med Črnogorci in Srbi. Toda ravno Đukanović je bil tisti, ki je zanemarjal drugo največjo etnično skupino v državi, ki predstavlja vsaj tretjino prebivalcev. Naj samo omenim podatek, ki ga je izpostavil Milatović, da je v javni upravi delo upravljalo samo 5% Srbov, ko so prevzeli oblast leta 2020 (3).
Vodstvo DF in Mandić si bodo morali natočiti čistega vina in si priznati, da tako naprej več ne gre. Če bodo želeli dobro svoji koaliciji in volivcem, bodo morali določeni voditelji podati odstope. Drugi korak bo imenovanje mladih politikov na vodilne položaje in manjši odmik od Vučića, saj jim druženje s slednjim ni prineslo veliko dobrega. V primeru, da se ne bo nič spremenilo, bodo poslali jasno sporočilo, da jim je samo do pozicij in ne do idealov ter volivcev. V tem primeru pričakujem še slabši rezultat DF na parlamentarnih volitvah. DPS naj bi naredil reformo vodenja stranke po letu 2020, toda to je bila samo fasada. Vse je ostalo isto in volivce je to še bolj odmaknilo. Prav tako so prebivalci začutili svobodo; prvič so verjeli, da lahko izvolijo nov obraz in stranko, saj ne čutijo strahu. Žalostno, toda resnično, Črna Gora je pravo demokracijo in svobodne volitve prvič občutila šele leta 2020. Začel se je domino efekt.
Osebno pričakujem vsaj 55% za Milatovića, ki bi lahko bil dokončno tisti, kateri bo poslal Đukanovića v zgodovino. S tem bi sledil tudi propad DPS. Po izračunu glasov iz prvega kroga, naj bi imel Milatović okoli 80 tisoč glasov prednosti, kar je za Črno Goro zelo veliko. Ravno zaradi tega je Đukanović začel s kampanjo tudi po dijaspori, saj ve, da ima tam določeno rezervo glasov, ki so lahko zelo pomembni v drugem krogu. Vprašamo pa se lahko le, če bo Đukanović želel mirno oditi. Upam, da se motim, in se bodo razmere, ne glede na rezultat, umirile. Toda te volitve bodo ključne za parlament. Zmagovalec drugega kroga bo verjetno tudi zmagovalec parlamentarnih volitev.
Dodatno branje: