V kitajsko iniciativo za mirovna pogajanja ni smiselno polagati veliko upanja. Dikcija je izjemno splošna in nedorečena. Pozivanje k diplomatskem dialogu, tudi sredi trajajočega konflikta, samo po sebi ni napačno. Problem leži v nejasnih namerah Kitajske, saj se ne ve ali gre za propagandno potezo, ali dejansko željo po ustavitvi vojne. V ozadju ostaja dilema, s katero se Peking ukvarja že od vsega začetka vojne – balansiranje med prijateljstvom z Rusijo na eni strani, ter izogibanje (dodatnim) zahodnim sankcijam v primeru preočitne podpore.
DIPLOMATSKO LEPOREČJE
Kot izpostavljeno v uvodu, je dikcija kitajske iniciative izjemno ohlapna. V 12. točkah je govora o spoštovanju suverenosti; opustitvi hladno-vojne mentalitete; koncu spopadov ter pričetku mirovnih pogovorov; končanje humanitarne krize ter zaščita civilistov in ujetnikov; zmanjšanje strateške nevarnosti (jedrske grožnje); zagotavljanje izvoza žita; prekinitev unilaterlanih sankcij; ohranjanje odprtih gospodarskih vezi ter oskrbovalnih verig; promocija post-konfliktne obnove (1).
- Najbolj očitno dejstvo po pregledu dokumenta je način omembe Rusije in Ukrajine, katere se naslavlja ohlapno. Poimensko se jih navede le pod točkami prekinitve spopadov, nadaljevanja mirovnih pogajanj, zaščite civilistov in zagotavljanja izvoza žita. Točki o spoštovanju državne suverenosti in opustitve hladno-vojne mentalitete, ju ne omenjata.
- Zanimiv je konec odstavka o suverenosti, ki govori o promociji enakopravnega mednarodnega prava, ter zavračanju dvojnih standardov. Slednje se lahko interpretira kot subliminalno kritiko ne le ruske, temveč tudi zahodne zunanje politike. Sočasno se ne more spregledati dejstva, da Kitajska ni brezmadežna glede spoštovanja mednarodnih norm in pravil.
- Točka o opustitvi hladno-vojnih pristopov je nedvomno relevantna za trenutni čas, vendar ponovno širša od rusko-ukrajinskega konflikta. Kontekst nove blokovske tekme ne zajema le Rusijo in Zahoda, temveč je daleč bolj pereč v razmerju med ZDA in Kitajsko. Ohlapen narativ kitajskega dokumenta je, vsaj deloma, “voda na lasten mlin”.
- Preostale točke se navezujejo na rusko-ukrajinsko vojno bolj neposredno, vendar ostajajo na ravni želj in priporočil. Kitajska namreč nikjer v dokumentu ne izkaže volje po izvajanju večjega pritiska (na zaveznike v Kremlju) za končanje vojne.
Glaven očitek kitajski iniciativi je manko konkretnega pritiska ali potez, ki bi lahko prispevale k prenehanju spopadov. Kot ena najtesnejših ruskih zaveznic, ima (v teoriji) moč, da bi Kremelj prisilila v zasuk njegove politike. Po drugi strani bi s tem zagrenila vezi z zanesljivim ekonomskim in mednarodnim partnerjem, kar ji seveda ni v interesu; prav tako se dvomi, da bi imela od izvajanje pritiska na Kremelj obsežne koristi zase, oziroma ne bi nujno izboljšalo hladnega odnosa z ZDA in preostalim zahodom.
ISKANJE RAVNOTEŽJA
Peking se od pričetka konflikta sooča z dilemo balansiranja med prijateljstvom z Rusijo na eni strani, ter izogibanjem (dodatnim) zahodnim sankcijam v primeru preočitne podpore.
- Ekonomsko in politično gradita Rusija in Kitajska prijateljske odnose že dlje, povrhu je razmerje medsebojno koristno – Kitajska ima dostop do surovin; Rusija ima v zameno zanesljivega kupca za izvoz, skupaj z dostopom do kitajskih izdelkov in investicij. Vrednost trgovanja je 2022 dosegla rekordnih 190 milijard $. Dodaten bonbonček je trgovanje fosilnih goriv v Yuanu in Rublju, s čimer se posredno načenja dominanco Petrodolarja.
- Po pričetku ruskega napada, se niso le pričele zahodne sankcije zoper kremeljske kroge, temveč je prišlo do bojkota mnogih zahodnih znamk, ki so se umaknile iz ruskega tržišča. Le-tu se pokaže narava globaliziranega sveta zadnjih desetletij, saj dobi Rusija večino potrošniških izdelkov iz Kitajske; cveti tudi tihotapljenje zahodnih izdelkov, vendar predvsem za premožnejše.
- Med ključnimi sankcijami zoper rusijo je, poleg energentov, prepoved izvoza kritičnih tehnoloških komponent – predvsem polprevodnikov, uporabljenih v vojaških sistemih. Trpijo mnoge proizvodne panoge – glavna tarča je oboroževalna industrija, ki je zaradi pomanjkanja čipov ustavila del proizvodnje, ali bila prisiljena v improvizacijo, kot je kupovanje na črnem trgu, ter uporaba čipov iz telefonov in kamer ter komponent iz hladilnikov in pomivalnih strojev; nizke ruska proizvodnja je eden od razlogov za kupovanje iranskih vodenih raket (1, 2, 3).
- Kitajska je po začetku ruskega napada hitro ustavila izvoz določenih izdelkov, predvsem mikročipov uporabljenih v orožju (senzorji, optika, gps, procesorji, etc). Že več let se namreč stopnjuje “tehnološka hladna vojna” med ZDA in LRP. V zadnjem letu se je Kitajska znašla pod zahodnim embargom glede dostopa njenih podjetij do naprednih čipov (ai pospeševalniki) in najnatančnejše litografije nizozemskega ASMLja (1, 2). Preočitna podpora Rusiji bi omejitve le poglobila.
- Sicer se kaže, glede na razbitine ruske opreme, da Rusija še vedno prejema del polprevodniških komponent iz Kitajske. Deloma gre za civilne čipe, ki se jih lahko uporabi v vojaške namene in niso nujno pod izvoznimi sankcijami. Del sporne opreme se verjetno znajde v Rusiji prek tihotapljenja, saj si državi delita 4300 km kopenske meje. Kljub temu je težko oceniti, kolikšen delež tihotapljenja je odobrenega s strani partije, ter koliko se ga odvije na skrivaj zaradi visokih profitov.
- Podtalno nakupovanje čipov, ter menjava dobaviteljev, ni brez težav za Rusijo. Glede na poročanje moskovskega Kommersanta v oktobru, naj bi bilo skoraj 40% čipov defektnih. Napori Kremlja po vzpostavitvi lastne proizvodnje so se prav tako izjalovili.
- Le nekaj dni po kitajski iniciativi, so se pojavile govorice o novih sankcijah zoper Kitajsko zaradi Ukrajine, ki naj bi jih pripravljala ameriška administracija in njeni zavezniki. Posledično se ugiba, če je kitajska mirovniška iniciativa namenjena predvsem izgradnji “boljše” mednarodne podobe, s čimer bi se oslabilo enotnost ameriškega tabora glede sankcij.
- Dolgoročni načrti Kitajske so že v teku, ter ciljajo na večjo gospodarsko samostojnost, še posebej v tehnologiji. 2015 je bila sprejeta iniciativa “Made in China 2025“, ki je usmerila milijarde državnih subvencij v razvoj polprevodnikov, telekomunikacij, umetne inteligence in kvantnih računalnikov. Peking želi imeti znotraj države vsaj 70% verige za izdelavo polprevodnikov (surovine; wafers; litografija; načrtovanje; etc). Glede na tehnološki zaostanek cca 5-8 let – ob primerjavi z litografsko opremo, ki jo ASML dobavlja tajvanskemu TSMCju, korejskemu Samsungu in ameriški tvrdki Intel, ter je pod embargom uvoza na Kitajsko – je partiji in industriji v interesu čim dlje minimalizirati zahodne sankcije in prepovedi uvoza (1).