Prvo leto ruskega napada Ukrajine pušča za sabo klavrno zapuščino – človeške žrtve in humanitarna kriza; uničena država in odprta rana na vzhodu Evrope; prišteje se lahko še ekonomsko ceno samega konflikta, ki na tak ali drugačen način zajema cel svet prek dobrin, energentov, inflacije, ter ostalih domin globaliziranega sveta. V danem trenutku ni obetov premirja, saj se obe strani pripravljata na nove spopade.

ŽRTVE VOJNE

  • Številke so zaradi kaosa vojne nezanesljive. Poročilo ZN navaja 20k civilnih žrtev, tretjina njih smrtnih; dejanske številke so nedvomno višje. Notranjih beguncev je več kot 5 milijonov; izven države se jih nahaja osem.
  • Ocene vojaških žrtev so le približki; uradne številke obeh strani so nezanesljive.
    • Zelensky je oznanil 13k smrti med vojaki. Neuradne ocene tujih analitikov govorijo o cca 100k žrtev, med njimi mrtvi in ranjeni (1, 2).
    • Uradna številka ruskega vojaškega ministrstva je smešno nizka. Ocene strokovnjakov sežejo od 100-200k žrtev, med njimi vsaj 50k mrtvih.

STROŠKI VOJNE

  • Ukrajina prejme večino pomoči iz EU in ZDA. Evropa prispeva poleg orožja levji delež finančne in humanitarne asistence; ameriška pomoč je večinsko v obliki orožja.
    • ZDA je od februarja lani Ukrajini namenila 73.1 milijard evrov pomoči. V predhodnih letih, od 2014 naprej, je vsako leto namenila cca 300 milijonov dolarjev. EU je od lanskega februarja poslala 54.9 milijard evrov pomoči (1, 2, 3).
    • Poleg vojaške, finančne in humanitarne asistence, prejemajo ukrajinske sile zahodne obveščevalne podatke; njihovi vojaki se trenirajo pri NATO sosedah (pl, cz), kjer se odvija tudi logistična podpora za poškodovano opremo. Ceno naštetega je težko natančno ovrednotiti.
    • Kijev ocenjuje, da bo imel 2023 vsak mesec proračunski primanjkljaj v višini 3.5 milijard $. Polovico sredstev je obljubila Amerika, preostanek naj bi pokrili EU in ostale zaveznice.
  • Izgube vojaške opreme, dokumentirane prek geolociranja javno dostopnih slik in posnetkov, kažejo množičnost izgub na ruski strani – 9000 izgubljenih vozil, od njih 5k uničenih in 3k zajetih. Seveda je tudi ukrajinska stran utrpela mnogo izgub – vsaj 3k izgubljenih vozil. Letalske izgube nanesejo na 342 letal za Rusijo, ter 170 za Ukrajino (1, 2, 3). Številke se naj vzemajo z rezervo, saj ni možno dobiti natančnih ocen sredi kaosa vojne; kljub temu kažejo širši “trend” izgub ene in druge strani.
  • Analiza “taborov” kaže na neenaka razmerja vojaške in ekonomske moči. Zahodni blok sestavlja večina razvitih zahodnih demokracij, katerih skupen BDP je neprimerljiv z RF. Podobna zgodba se kaže ob pregledu vojaških proračunov, kjer je Rusija na petem mestu z 66 milijardami $ (brez vštete cene napada Ukrajine). Pred njo je VB z 68, sledita ji Francija in Nemčija, obe z cca 56 milijard proračuna (nemški parlament je po napadu sprejel 100 milijard dodatnih investicij v vojsko). Številke zaradi tajnosti podatkov niso popolnoma točne, vendar kljub temu kažejo razmerje moči (1, 2).
    • Analizira se lahko tudi obseg vojaškega osebja. Ponovno so številke nenatančne. Drug element je profesionaliziranost vojaških sil. Večina zahodnih držav je po koncu Hladne vojne prenehala nabor in prešla na profesionalno vojsko. Ruska federacija in Ukrajina imata obe mešanico profesionalne in naborniške vojske. RF naj bi imela na razpolago do štiri milijone osebja, od katerih je trenutno aktivnega cca milijon (v Ukrajino poslanih med 200 in 500k vojakov). Ukrajinske sile se, skupaj z rezervisti, ocenjuje vsaj na milijon. Vojska je od 2014 trenirala nabornike na vzhodu, ter vsako leto poslala cca 10k profesionalnih vojakov na trening v NATO države. Rezultat je, da ima od ruskega napada na voljo širok bazen rezerv. Pregled njenih zahodnih zaveznic poda zanimivo sliko – brez ZDA, imajo vse evropske države skupaj cca dva milijona profesionalnih vojakov (1, 2, 3).

EKONOMSKA FRONTA

  • Poleg obsežne pomoči Ukrajini, je bil glaven odgovor mednarodne skupnosti vzpostavitev sankcij zoper ruski režim. Napad sam so obsodile skoraj vse države – ekonomske sankcije je medtem sprejela le “širša” zahodna skupnost (Evropa, ZDA, Japonska, Avstralija; 1, 2).
    • Pri razvitem svetu sta glede sankcioniranja na delu dve dilemi: zapuščina zahodne zunanje politike, ki je mnogokrat dvolična – kadar se gre za vojne v manj razvitem svetu, je odziv mlačen; ko se gre za proxy vojno v Evropi, mora celoten svet pistati na histerijo. Druga dilema je vez med notranjo stabilnostjo in ekonomijo. Razvite/bogate države lažje kupujejo podražene energente in surovine – v manj razvitih državah je cena goriv in hrane neposredno povezana z družbeno stabilnostjo in mirom. Povedano drugače, si mnogo manj premožnih držav ne more privoščiti moraliziranja glede kupovanja ruskih surovin.
  • Sankcije povzročajo ruskemu režimu preglavice, ki se lahko dolgoročno dodatno stopnjujejo. Režim mora vzdrževati podporo med ljudstvom prek kontrole informacijskega prostora; mnogo naporov je usmerjenih v večjo učinkovitost ruske vojske na bojišču (mobilizacija, trening, opremljanje); omiliti mora tudi ekonomske posledice sankcij za prebivalstvo (eg: cena goriva je v rusiji .
    • Niso se uresničile optimistične napovedi zahodnih analitikov iz prvih mesecev, ki so govorile o hitrem ekonomskem kolapsu. Ruski režim se sooča s sankcijami že od 2014, s čimer je imel mnogo let za priprave na izmikanje (1). Kljub ekonomski ceni za rusko oligarhijo (eg: zamrznitev računov in zaplemba premoženja ruskih bogatašev v zahodnih državah) ostaja zaenkrat zvesta Putinu, četudi ni nujno zadovoljna s potekom operacije.
    • Glaven ruski izvoz so surovine (fosilna goriva, minerali, ipd); zaradi pomanjkanja in visoke cene lahko Kremelj zlahka najde kupce drugje. Lani je uspelo Rusiji, kljub za četrtino nižjem izvozu, zaradi visokih cen prejeti cca 20% večji izkupiček kot v predhodnih letih (1, 2, 3).
    • Najbolj učinkovite so sankcije usmerjene zoper rusko oboroževalno industrijo – onemogočanje uvoza tujih polprevodnikov (čipi, senzorji za kamere, ipd) je močno otežilo izdelavo tehnološko dovršene vojaške opreme (1). Sočasno mnogi analitiki priznavajo, da blokada še zdaleč ni popolna (1, 2, 3, 4).
  • Cenovna kapica na rusko nafto sprejeta decembra, ter dodatne omejitve cen na ostale fosilne produkte sprejete februarja, so privedle do mešanih rezultatov (1, 2, 3).
    • Mehanizem cenovne kapice deluje prek “zavarovalnic” za tankerje, katerih je 90% zahodnih podjetij. Poenostavljeno, se lahko izda uradno zavarovalno polico za ladjo le, če je bila cena ruske nafte 60$ ali manj, ter cena dražjih goriv pod 100$ (1, 2, 3).
  • Ob pričetku kapice decembra, je ruski izvoz padel, vendar se že januarja pričel pobirati. Nedvomno ima učinek na rusko naftno industrijo, ki je februarja napovedala zmanjšanje dnevnega črpanja za 500k sodčkov.
    • Ruska stran poskuša zmanjšati posledice. Podtalno se je organiziralo ladjevje “alternativnih” tankerjev, ki prevažajo goriva kupljena po višji ceni od kapice, vendar nižje od tržne. Dokler ga ne transportirajo v zahodne države, jih je težko ustaviti ali sankcionirati.
    • Kremelj je prav tako napovedal postopno preusmeritev 90% svojega izvoza energentov v smeri “prijateljskih” držav. Glavna kupca sta Indija in Kitajska (1).

ENERGETSKA REALPOLITIKA

  • EU je navkljub lanskim naporom diverzifikacije uvoza energentov, še vedno prejela četrtino plina iz Ruske Federacije (1, 2).
    • Ob nadaljnjem upadu nabave ruskih energentov, letos primorana nadomestiti še večji delež ruskega uvoza – večje evropsko povpraševanje na mednarodnem tržišču dviga globalno ceno energentov, kar koristi posredno tudi ruskemu izvozu.
    • Glede na leta pred ruskim napadom, se je uvoz razpolovil. 2021 je EU prejela 20% nafte, 40% plina in 46% premoga iz Rusije. Skupna cena je pri takratnih cenah nanesla na 100 milijard evrov (1, 2, 3).
  • V “finančnem kontekstu” je Evropska Unija, od pričetka vojne, Kremlju v zameno za energente (nafta, plin, premog) poslala cca 140 milijard evrov – Ukrajini je v istem času namenila 55 milijard; šele s prištetjem celotne ameriške pomoči, se številke izenačijo.
  • Predpostavlja se, da polaga Kremelj dolgoročne upe na notranjo nestabilnost ukrajinskih zaveznikov, ki bi osiromašila obseg podpore. Ključno je torej vprašanje, koliko časa lahko zavezniki podpirajo Ukrajino VS koliko časa lahko Kremelj nadaljuje z napadom brez prevelikih težav v “zaledju”.

VOJNA (MEDSEBOJNEGA) IZČRPAVANJA

  • Ukrajina je gospodarsko opustošena. BDP se je od napada znižal za vsaj 30%. Brez tuje pomoči se ugiba, koliko časa lahko Kijev nadaljuje upor.
    • Notranje-politično je uničenje ruskega napada, izničilo premoženje in politično moč mnogih oligarhov (1). Bilo so na udaro že pred tem, natančneje od sprejetja “proti-oligarhičnega” zakona 2021, ki je poskušal omejiti vpliv oligarhov na ukrajinsko politiko. Ironija je bila kasnejša reportaža ICIJ (International Consortium of Investigative Journalists), ki je razkrila off-shore premoženje Zelenskya in njegovih krogov.
    • Javni dolg je 2020 znašal 60% letnega BDP; zunanji dolk nanese 124 milijard $ (1, 2). Od napada naprej, se je le povišal; del tuje finančne pomoči je kreditov, ki jih bo odplačevalo še več generacij.
    • Kijevska vlada ne privatizira le državnega premoženja (1, 2, 3), temveč je liberalizirala trg delovne sile prek odprave večino delavske zaščite/zakonodaje (1, 2). Na zahodu so se medtem že odvile prve konference o post-konfliktni obnovi in tujih investicijah (1, 2).
  • Izjemno nehvaležno je ocenjevati vzdržljivost ruske strani. Proračunski delež za dobrobit ljudstva je, ob primerjavi s povprečjem zahoda, majhen. Kremelj si z levjim deležem državnih financ kupi lojalnost elit – oligarhi, siloviki, birokracija, regijski veljaki, čečenski psihopati, etc. – s čimer ima osrednjo vlogo pri balansiranju celotne kleptokracije. 
    • Ruska družba, dejansko večinski del nje, ne živi v liberalnejših “prestolnicah”, temveč je ujeta v zaostalo in nerazvito državo, brez kvalitetne uprave, zdravstva, šolstva in infrastrukture; pokojnine so nizke, socialno varstvo porozno; javne dobrine privatizirane in delavska zakonodaja nepopolna.
    • Ekonomska situacija se za povprečnega prebivalca Rusije, od pričetka vojne, ni pretirano spremenila – gorivo je cca 0,70 evra; plin stane cca 0,007$ na kWh. Večja dilema je javna podpora vojni, še posebej ob množičnem vračanju krst zaradi obsežnih izgub; dodatna niansa je nepravičen nabor, ki diskriminira revnejše in entnične manjšine.
    • Na “notranji fronti” Kremelj že dve desetletji aktivno izgrajuje kontrolo informacijskega prostora in jačanje konservativne/nazadnjaške politike, skupaj s sklicevanjem na ortodoksno in imperialno tradicijo. Politično ima Putin pod kontrolo največjo stranko, medtem je opozicija deloma nastavljena/kontrolirana, zatrta in/ali ima premajhno volilno podporo. V ozadju ruskega vodstva stoji še obsežen represiven aparat.
    • Zapisano se naj ne interpretira kot zagovor absolutne stabilnosti ruskega režima. Putinov napad je sprovedel kaskado trenj in nepredvidljivih posledic, ter zasejal težave za rusko družbo in državo za več generacij. Kljub temu je po prvem letu, glede na trenutno stanje razmer, nesmiselno upati na hiter kolaps Putinovega režima.
  • Pregled širšega ekonomskega stanja med sprtimi tabori, prav tako ne daje upanja Kremeljski proračun je primarno odvisen od izvoza surovin, katerih profit sankcije težko izničijo. Ruska Federacija ima prav tako nizek javni dolg, še posebej ob primerjavi z ZDA (1, 2). Javni dolg RF znaša cca 20% BDPja, oziroma 250 milijard $; ameriški nanese na 120% BDP, oziroma več kot 28000 milijard $. Zunanji dolg RF znaša 500 milijard, ter ZDA 24000 milijard $. Evropske zaveznice Ukrajine imajo različne številke – od visoko zadolženih držav (VB z 200% letnega BDP in 7500 milijardami funtov zunanjega dolga; 1, 2), do relativno nizko zadolženih (DE z cca 20% letnega BDP in 750 milijardami evrov zunanjega dolga; 1, 2).

PROGNOZE (cum grano salis)

    • V danem trenutku ni upanja na hiter konec konflikta, saj se obe strani pripravljata na dodatne spopade in ofenzive – bitka za teritorij se nadaljuje. Med odločilnimi dejavniki bo postopanje ruske strani v naslednjih mesecih, ki bo pokazalo uspešnost regeneracije vojaških sil med zimo. Natančneje se lahko dogajanja spremlja na Institute for the Study of War (ISW). Nemogoče je napovedati natančen potek dogodkov, saj je možnih nešteto scenarijev – v tej točki so kakršnekoli trditve o neizbežni zmagi ene ali druge strani, pravljice.
      • Zgodovinsko, lahko proxy spopadi trajajo dolgo, niti ne vodijo nujno v jasno zmago ene strani  – temu primerno je smotrno prilagoditi pričakovanja. Glede na uradni in strokovni narativ obeh strani, se pričakuje daljši konflikt brez zmagovalca; po izčrpanju obeh strani je najverjetnejša zamrznitev konflikta.
      • V kitajsko iniciativo ni smiselno polagati upanja. Dikcija je splošna ter nedorečena – nikjer ni omenjena niti Ukrajina, niti Ruska Federacija. Peking je že od vsega začetka vojne ujet v dilemo – balansiranje med prijateljstvom z Rusijo na eni strani, ter izogibanje zahodnim sankcijam v primeru preočitne podpore.
    • Kijev in Moskva sta pod časovnim pritiskom – Ukrajina je odvisna od tuje pomoči; usoda Kremlja je odvisna od poteka vojne in kontrole nad notranjim stanjem v državi (eg: ekonomija; nasprotovanje vojni zaradi žrtev; etc).
      • (Možni, vendar manj verjetni, so tudi naključni scenariji, kot je srčni infarkt v Kremlju, ter verjetnost kaotičnega prenosa oblasti, ali samozažigi na Rdečem trgu, ki bi sprožili novo “rusko pomlad”.)
    • Srednjeročno lahko pride do večjih zasukov na bojišču, kar je glede na potek prvega leta možno, vendar ni zagotovljeno. Alternativa je nadaljevanje obojestranskega izčrpavanja, ter dragih ofenziv brez večjih premikov fronte. Dolgoročno bo odločilen dejavnik vzdržljivost “taborov” in “domače fronte” vseh udeleženih držav.
        • Dokler se v Ukrajino steka zahodna podpora, lahko zelo verjetno ustavlja in izčrpava ruske sile, brani teritorij ter izvaja boleče protiofenzive. Ob morebitnem napredovanju ruske strani, se lahko obseg pomoči razširi, kar ponovno vodi v pat. Pomemben faktor bo torej ekonomsko in politično stanje v zahodnih državah.
        • Kremelj zaseda v tej točki še vedno zajeten del ukrajinskega ozemlja, ki ga mora predvsem braniti, ter vmes iskati priložnosti za dodatne zasedbe. Smatra se, da je za Putina ključna ohranitev kopenskega mostu do Krima. Sočasno mora zagotavljati stabilnosti države in družbe, ki je de facto v vojni.

DODATNI VIRI: