Evropska unija nadaljuje soočenje s kaskado zunanjih in notranjih kriz. Povrhu se občutijo nakopičeni problemi zadnjih desetletij in politična letargija, ki ni uspela vzpostaviti globljih vezi, pričeti nujnih reform, ali nadgraditi skupnega delovanja med članicami – razen kadar se je šlo za prosti trg in pretok dobrin ter delovne sile.

Jean Monnet – “Europe will be forged in crisis, and will be the sum of the solutions adopted for those crises.”

Osrednjo vprašanje ostaja prebroditev zime. Prognoze so v zadnjih tednih postale manj pesimistične. Glede na pozen prihod nizkih temperatur in “srečo” pri nakupu zalog med poletjem, so evropske plinske rezerve polnejše od pričakovanj. Opozarja se sicer, da bo bolj problematično naslednje leto. Tokrat se je del rezerv napolnil z ruskim plinom, katerega bo prihodnje leto manj. Von der Leyey omenja primanjkljaj ranga 30 milijard kubičnih metrov (1). 2023 obeta torej nadaljevanje preglavic. (1, 2, 3)

Ruski “barbar” je v prvih mesecuh uspel poenotiti članice v odzivu na napad Ukrajine. Inflacija, dragi energenti in ostale posledice so dotično enotnost skrhale. Zaradi nemške samovoljnosti prihaja do razkola med francosko-nemškim “parom”, ki je steber evropskega projekta.

  • Nemčija je mimo EU sprejela 200 milijarden (poneumljeno imenovan Doppel-Wumms) paket gospodarske pomoči, ter vmes blokirala sprejem evropskih injekcij. Bruselj je sicer pred kratkim odobril milijardo evrov energetske pomoči zahodnemu Balkanu. Podobno, je nemški parlament sprejel 83 milijard energijskih subvencij za omejitev cene energentov – seveda po nemško, torej z birokracijo in pričetkom v 2023. Seveda se je vmes poskušalo blokirati evropsko iniciativo za price cap. Edini večji dosežek je sprejem dodatne obdavčitve (windfall tax) energetskih podjetij, ki lahko uniji prinese cca 150 milijard evrov.
    • Notranjepolitično se odvijajo trenja znotraj nemške vladne koalicije. Mešanica zelenih, liberalcev in socialnih demokratov je recept za težave. Kancler Scholz je sicer presenetil, saj je opustil svojo letargičnost, ter “udaril po mizi”. Uporabil je tako imenovan Machtwort – kanclerski dekret, ki preglasi ministra – ter končal spor med liberalci in zelenimi glede obratovanja jedrskih reaktorjev; prav tako je prekinil debato o pošiljanju težkega orožja v Ukrajino. Pred kratkim je ignoriral kritike in odpotoval na obisk Kitajske – prvi državniški obisk po kongresu, ki je ustoličil Xija za dodaten mandat. Poleg prošnje za kitajski pritisk na Kremelj, so bile v ospredju seveda gospodarske vezi – nemško gospodarstvo je močno odvisno od izvoza na Kitajsko.
  • Hlad nemško-francoske naveze hromi enotnost celotne unije. Na oktobrski skupščini Sveta EU, je Macron postavil Scholza v defenzivo glede njegovega nasprotovanja pan-evropski plinski kapici; prav tako je “ubil” nemško upanje na izgradnjo plinovoda med Nemčijo in Severno Afriko (prek Španije in Francije). Državi sta kasneje preložili planiran med-vladni sestanek iz novembra na januar, ter vmes izmenjali pikre pripombe. Francoska stran očita nemški samovoljnost pri reševanju gospodarstva, kar ni v skladu z “skupinskimi zavezami” unije. (1, 2, 3)

Gledano širše, so ekonomske težave voda na mlin evropskim populistom, na čelu z italijanskim cirkusom aka vladno koalicijo. Vojna v Ukrajini je prav tako potisnila v ozadje nerazrešene dileme med Brusljem in Poljsko ter Madžarsko; pomaga pri trenjih na balkanski “periferiji”; globalne posledice odpirajo možnost novega vala migracij; povečuje se odvisnost od Turčije (migranti in po novem plinsko vozlišče); v iskanju energentov se klečeplazi v zalivskih monarhijah in prodaja orožje Savdijcem; etc. Ostaja seveda še prgišče nerazrešenih težav, ki jih Bruselj ni naslovil med dobrimi časi preteklih desetletjih – sedaj se jih mora reševati med kakofonijo kriz.

MAŠČEVANJE IGNORANCE

  • Srčika težav unije je njena ideološka podstat, ki je od vsega začetka ekonomsko (neo)liberalna. Nenazadnje se je unija pričela kot ekonomski projekt (ECSC), ter se od 90tih naprej podvrgla trendu neoliberalizma.
    • Med širitvijo se je na papirju omenjalo demokratizacijo novonastalih držav (post90) – de facto si je zahodna Evropa ustvarjala “periferijo” s poceni delovno silo in večjim tržiščem.
    • Evro je undervalued glede na staro nemško marko in druge valute bogatejših delov unije. Slednje koristi industrijskemu izvozu (na čelu z Nemčijo), vendar zažira finance manj razvitih in močno zadolženih članic. Glede na količino tiskanja FIAT denarja s strani ECB, je bil pojav višje inflacije dolgoročno le vprašanje časa.
  • Reforma konsenzualnega odločanja, kjer veto ene članice blokira napredek celotnega bloka, je izvisela. Za politično združevanje, ki bi članice povezalo tesneje skupaj, podelilo Bruslju več izvršnih pristojnosti, ter poenostavilo blokovsko birokracijo, je venomar primanjkovalo volje med članicami. Pojav kriz je nato razkril nemoč Bruslja.
    • Finančna kriza 2008/09 je razkrila samovoljnost Nemčije, ki je prek osiromašenja Grkov reševala lastne banke, ter s preprečevanjem zadolževanja članic oteževala ekonomsko stanje v vseh državah.
    • Begunska kriza 2015 je odstrla razkol pri razumevanju humanitarnih pravil in jasno pokazala ne le nemoč Bruslja, temveč tudi Nemčije, katere kanclerka se je morala klečeplaziti pred Erdoganom – EU še vedno plačuje turškemu režimu za zadrževanje begunskega toka.
    • Pandemija je razkrila manko izvršne moči Bruslja, ki ni imel zakonskih pooblastil (niti agencij ali načrtov) za vodenje krize, temveč je opravljal le vlogo koordinatorja. Uspešen del Bruslja so bili hitro sprejeti finančni paketi (ne nujno nepreglednost njihove razdelitve) in relativno uspešna nabava cepiva.
    • Trhlo post-pandemsko obnovo je prelomila ukrajinska kriza. Pokazala se je “krvava” odvisnost EU od ruskega plina. Kaos na fosilnih in finančnih trgih je prizadel vse čanice, vendar neenako, saj je dodatno razplamtel finančne skrbi visoko zadolženih. Svarila pred bližajočo se recesijo in manko upanja na konec kriz ter vrnitev v “normalnost”, le poglabljata pesimizem. Potrjuje pa se tudi Monnejev citat.