Na Kitajskem se pričenja 20. nacionalni kongres Kitajske Komunistične partije, na katerem se izbere partijski vrh in začrta politične smernice za naslednjih pet let. Tokratni kongres se smatra za prelomen, saj se pričakuje potrditev tretjega mandata Xi Jinpinga (post-Mao tradicija je omejila mandat na 2×5). “Evolucija” partije se odvija v času notranjih izzivov in globalnih trenj, zaradi česar se pričakuje delna prilagoditev partijskih smernic, vendar znotraj načel obstoječe partijske politike – prioritiziranje družbene stabilnosti, ekonomske rasti in izgradnje mednarodnega vpliva (1, 2, 3).

XIJEVA CENTRALIZACIJA

  • Glede na trenuten potek dogodkov, bo Xi Jinping najverjetneje prvi voditelj po Mao-u z obeti “doživljenjskega mandata”. Trajanje njegovega mandata – do smrti ali ne – je stvar ugibanj in trenutno nepomembna. Kongres ne bo le potrdil Xija, temveč nastavil najvišje kadre partije, iz česar bo razviden balans med strujami kitajske partije ter potencialni obrazi za naslednika 2027 (1, 2, 3, 4).
    • Praksa 2×5 mandatov se je vpeljala pod Dengom (Xiaoping), prvim naslednikom Mao-a, ter bila upoštevana od prejšnjih sekretarjev – Hu Jintao, Jiang Zemin, etc (1, 2, 3). Deng sam ni bil nikoli sekretar, temveč držal druge funkcije v ozadju. Tudi tu se Xi razlikuje od svojih predhodnikov, saj je podobno kot Mao prevzel več visokih funkcij (poleg generalnega sekretarja je voditelj centralne vojaške komisije, predsednik države, etc), s čimer je centraliziral partijo okrog sebe. Nič od naštetega ne pomeni, da je potek naslednjega kongresa zakoličen (1, 2, 3, 4, 5).
    • Xi spada v frakcijo partijskih princev (princeling), torej potomci prejšnje generacije visokih funkcionarjev. Za razliko od Jiang Zeminga in Hu Jintaoa (sekretarja med 90s in 00s) je ideološko manj liberalen glede ekonomije in družbe. Ekonomsko je nadel okove kapitalu, povečal vlogo države v ekonomiji, pričel z naslavljanjem neenakosti, vendar soočasno zaostril partijsko kontrolo nad družbo. Zunanje politično naj bi verjel v marksitične razlage zgodovine, ter pričakoval neizogiben padec zahodnega kapitalizma; pričakuje se tudi nadaljevanje kitajske asertivnosti na mednarodnem področju (1, 2, 3).

KAKOFONIJA DRUŽBENIH IZZIVOV

  • Notranje-politično je Kitajska neverjetno heterogena država/družba, kar je mnogokrat spregledano s strani zunanjih opazovalcev. Partija sama je dominantna, vendar še zdaleč ne vsemogočna.
  • Pretres globalnega sistema, pričet s cov in poglobljen z ruskim napadom Ukrajine, ni prizanesel nobeni državi ali kontinentu, niti Kitajski. Nedvomno je rastoča velesila, ki se postavlja ob bok ZDA. Sočasno se država in njeno vodstvo, kakor drugod po svetu, soočata z mnoštvom notranjih (družba, ekonomija, ekologija, etc) in zunanjih izzivov (zunanja politika v regiji in svetu).
    • Na mednarodnem področju se nadaljuje tekma z ZDA. Obe državi izvajata decoupling strateških panog. Vroče področje so polprevodniki (mikročipi), kjer je ZDA sprejela paleto sankcij, ki kitajskim podjetjem otežujejo dostop do najnaprednejše litografije (tiskanje čipov), kakor tudi najnaprednejših čipov samih (poudarek na opremi, ki pospešuje big data/AI algoritme). V zgodbo je vpleten tudi Tajvan, ki nima s celinsko Kitajsko le prepletene zgodovine, temveč poseduje litografski juvel TSMC – tvrdko z najnaprednješo litografijo; globalno najpomembnejši proizvajalec mikročipov poleg korejskega Samsunga in ameriškega Intela.
  • Država je notranje-politično, zaradi svojega obsega in nedavne zgodovine, nočna mora za državno upravo. Eksponentna rast, ki je Kitajsko v zadnjih desetletjih postavila ob bok ZDA, je privedla do prgišča trenj, ki jih mora Xi in partija naslavljat (1, 2, 3). Spisek je dolg:
    • Več let ZEROCOV politike testira potrpežljivost družbe, ter dodaja k težavam v ekonomiji, ki se sooča z globalnim manjšanjem povpraševanja (beri: recesijo, 1). Vmes se je skrhal gradbeni sektor (1, 2), kar lahko privede do finančnih težav na lokalni ravni. Podobno se kaže nerentabilnost mnogih projektov, ki so bili zgrajeni med investicijskim zanosom prejšnih desetletij – od premalo uporabljene železnice, do praznih blokovskih sosesk. Zaradi utaje so kolabirale nekatere investicijske banke na periferiji in privedle do protestov (1) – intervenirati je moral partijski center.
    • Država se sooča z demografskim prepadom zaradi desetletij politike enega otroka; sočasno prihaja zaradi staranja prebivalstva do pomanjkanja industrijske delovne sile; medtem se mladi diplomanti soočajo z brezposelnostjo.
    • V imenu rasti se dolga leta ni reguliralo kapitala, kar je privedlo do ekonomske neenakosti – rezultat je bil oster nastop partije zoper gospodarske hegemone – Alibaba, Tencent, et al. Cena “svetovne tovarne” so bile obsežne ekološke posledice, ki jih mora partija sedaj nasloviti; seveda skupaj z izzivi globalnega segrevanja.
  • ADDENDUM: Kitajska partija je odložila izdajo poročil ekonomskih kazalcev, med drugim Q3 BDP.
  • ADDENDUM 07.11: Xi je po pričakovanjih dobil naslednji mandat, ter centraliziral moč znotraj skupine njegovih zaveznikov. Glavna drama kongresa je bila odstranitev njegovega predhodnika, Hu Jintaoa. Analitična srenja je po kongresu poskrbela za mnoštvo analiz: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13