Po uspehu ukrajinske proti-ofenzive na jugu in vzhodu, ter žalostnem stanju ruskih sil na tleh, je Putin razglasil delno mobilizacijo. S tem je dokočno pokopal ideje o kratki “specialni operaciji” in odprl prgišče notranjih trenj v ruski družbi, čemur se je Kremelj od vsega začetka poskušal izogniti. Poteza kaže na neuspešnost ruskih načrtov, ki se lomijo že od vsega začetka – sočasno postaja jasno, da Putin še vedno ne kaže volje do umika. Referendumi in aneksacija ukrajinskih provinc so seveda farse – ne le, da so nepriznane s strani mednarodne skupnosti in brezpredmetni v kontekstu mednarodnega prava, temveč nima ruska vojska popolne kontrole nad ozemlji. Na drugi strani ostajajo ukrajinske sile motivirane in založene s tujo pomočjo.

Mnogo analitikov dvomi, da se lahko konflikt konča letos (brez “čudežev”). Bližajoča zima bo najverjetneja ohladila spopade za nekaj mesecev, med katerim se bosta obe strani vkopali in pripravljali na pomladne ofenzive.

FOG of WAR

  • Kakor od vsega začetka konflikta, prihaja še vedno do pretiravanj in pavšalnih analiz. Ukrajinska vojska je nedvomno uspešnejša od pričakovanj. Kljub temu zahtevajo ofenzive vedno svoj “davek” v življenjih, opremi in izmučenosti vojakov. Posledično je deus ex machina zmaga ene ali druge strani v teoriji možna, vendar v praksi malo verjetna. Ne glede na uspešnost ukrajinske ofenzive v zadnjih mesecih, je smotrno brzdati pričakovanja, saj se lahko vojna še vedno zavleče. (1, 2, 3)
  • Ukrajinska stran sicer nadaljuje z uspehi (nedavni padec logističnega vozlišča Lyman), vendar je napredovanje počasno, oziroma v skladu s širšo ukrajinsko strategijo, ki že od začetka stavi na postopen attrition; svoje je prispeval tehnološki napredek, ki je povečal doseg in natančnost orožja (droni, artilerija). Ruska stran ima brez dvoma večje izgube, tako v opremi kot telesih. Dlje kot se vojna nadaljuje, bolj bo armada osiromašena (prioritiziranje ruskih logističnih depojev in GLOC sta znaka ukrajinskega pristopa), s čimer bo težje branila in/ali izvajala ofenzive.
    • Težko se ocenjuje koliko rezervne opreme ima na voljo Kremelj. Glede na posnetke iz bojišča prihaja na ruski strani do pomanjkanja in slabe opremljenosti, vendar je ocena dolgoročnega stanja težka. Rusija ima obsežno vojaško industrijo, ki rabi čas za povečanje proizvodnje; na voljo ima še vedno zastarele sovjetske rezerve. Podobno se napačno interpretira nakup iranskega in severnokorejskega orožja – seveda je znak manka, vendar sočasno invesiticija v dodatna sredstva za nadaljevanje spopada.
    • Ruski vojski že od vsega začetka primanjkuje pešakov. Histerija glede delne mobilizacije je pretirana, saj se je na prikrite načine mobiliziralo že od februarja. Podrobneje spodaj.
  • Bližajoča zima bo najverjetneja ustavila širše spopade za nekaj mesecev, med katerim se bosta obe strani vkopavali in pripravljali na spopade v naslednjem letu. Večina opazovalcev dvomi v hiter konec. Putin je po “aneksaciji” izrazil pripravljenost na pogajanja, vendar se slednje smatra za diplomatsko blefiranje. Ukrajinska stran pogajanja o predaji ozemlja zavrača. Mestoma se govori o dosegu mej izpred 2014, kar lahko vključuje tudi Krim. Fronta sama se dnevno premika, saj nobena stran še ni pripravljena na predajo. Vojna se bo najverjetneje zavlekla.

ALEA IACTA EST

  • Putin je z uradno razglasitvijo delne mobilizacije odprl Pandorino skrinjico notranjih težav. V kakšni meri bo poteza privedla do težav za stabilnost režima, je težko oceniti. Ključno pri razumevanju ruskih elit in ljudstva je, da niso vsi proti Putinovi operaciji. Ne zamerijo mu nujno napada, temveč neuspešen potek. Šele polom zadnjih mesecev je pripeljal do večjega nezadovoljstva elit, ki postajajo zaskrbljene glede morebitnega ruskega poraza. Slednje ne pomeni, da se pripravljajo državni udari, ki bi odstavili Putina, temveč iščejo elite pot k čim hitrejšemu premirju – medtem Putin nadaljuje z eskalacijo in pripravami na nadaljevanje spopadov (1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9)
    • Kremeljski krogi (oligarhi, siloviki) so ujeti v sistem putinove oligarhije – nestabilen prenos oblasti ogroža njihov položaj; medtem je ljudstva strah pred ponovitvijo kaosa 90tih, s čimer je pripravljeno na slabe kompromise.
    • Četudi so elite ideološko blizu Kremlja, je bila operacija “maslo” ozkega kroga Putinovih svetovalcev. Splošno se lahko trdi, da je ukrajinsko vprašanje pomembno Putinu, ter ne nujno preostali oligarhiji, ki bi raje prioritizirala zaslužek in odsotnost sankcij.
    • Politično je liberalna opozicija razdrobljena; niti ljubljenec zahoda Navalny nima vsesplošne podpore. Del opozicije je “sistemske” in sodeluje z putinovo stranko. Ocenjuje se, da si mnogo Rusov želi “starega Putina”, ki je federacijo peljal ven iz 90tih, ter nadaljnja desetletja relativno uspešno krmaril v geopolitičnih vodah. Upanje, da bo Putin na tak ali drugačen način zamenjan z zahodnim liberalcem je nesmiselno. Večja verjetnost je konservativen tehnokrat podobne ideologije; nekateri posamezniki v Putinovem krogu se javno ne “dotikajo” vojne.
  • Z mobilizacijo in izgubo obsežnega dela ozemlja vzhodu, je bil režim prisiljen v priznanje neuspehov. Spremenila se je kremeljska propaganda, ki poskuša krivdo za težave zvaliti na vojsko in birokratski aparat. Presenečenje je pojav kritičnih glasov na kanalih državne televizije.
    • Predhodno se je zaradi poteka “operacije” Kremelj znašel pod neodobraavanjem sfere vojaških blogerjev, ki so delovali izven državne kontrole. V preteklih mesecih so bili med redkimi kritičnimi viri znotraj Rusije; prav tako so poročali o stanju na tleh natančneje od vojaškega ministrstva. (1, 2)
    • Ruski vojaški blogerji naslavljajo nacionalističen del populacije, katerih podporo rabi Putin. Posledično se na blogerje ni izvajalo večjega pritiska, temveč jih poskuša Putin obdržati na svoji strani. Mnogo njih že dlje poziva k mobilizaciji in vsesplošni vojni zoper Ukrajino. V tem pogledu so del orodij za kontrolo javnega mnenja, ki drži skupaj z državnimi mediji pod kontrolo obsežen del ruskega prebivalstva.
    • Putin je v desetletjih na oblasti izgradil svoj represiven aparat. Obseg in brutalnost njega še zdaleč ni na ravni Stalinovih čistk in gulagov; tudi internet ostaja “odprt” prek VPNjev. Ima pa nedvomno zadovoljive zmožnosti za zatiranje protestov, ki se odvijajo predvsem v večjih mestih. Obenem prihaja do napihovanja njihovih obsegov. V zadnjih protestih je bilo glede na zahodne podatke aretirane nekaj tisoč ljudi, kar je za 100+ milijonsko Rusijo majhna številka.
  • Pavšalne analize zadnjih desetletij odlično povzame izsek iz FP članka: Is this the thing that truly, finally dooms Putin? Only time will tell. But 20 years’ worth of Putin outliving his supposed demise should give us pause. He has survived economic depression, international isolation, mismanagement of a deadly pandemic, botched terrorist responses, and an intelligence fiasco that led Russia into a bungled war—and he’s still here.

POTEMKIN MOBILIZACIJA

  • Ruski vojski že od vsega začetka primanjkuje pešakov. “Specialna operacija” ima dejansko zakonske okvire – ni vojno stanje. Mnogo ruskih divizij je napadalo v “mirovni konfiguraciji”, torej brez polnega nabora vojakov. Slednje je, skupaj s korupcijo in “riskantno” strategijo prvih tednov ter slabim/nemotiviranim vodstvom, med ključnimi razlogi za trenuten polom. (1, 2, 3, 4)
  • Histerija glede uradne “delne mobilizacije” je pretirana, saj se je na prikrite načine mobiliziralo že od februarja. Donetsk in Lugansk sta ob pričetku napada izvedla splošno mobilizacijo. Dodaten kader se je nabiral prek “treningov za rezerviste” in s tiho mobilizacijo Burjatov ter drugih etničnih manjšin (1, 2); prav tako z uporabo Rosgvardiye. Pred nekaj meseci je Putin regijam ukazal ustanovitev lokalnih prostovoljnih bataljonov, kamor se je vabilo ljudi z dobrim plačilom. Od začetka se oglaša čečenski lokal-avtokrat Kadyrov, ki je poslal nekaj sil dvomljive zanesljivosti. Na bojišču je prisoten PMC Wagner; pred nekaj tedni se je na medmrežju pojavil posnetek, kjer vodja nabira prostovoljce med zaporniki.
  • Putinova “delna mobilizacija” je prežeta s težavami. Poleg zastojev na državnih mejah in razprodanih kart, se šibijo naborniški centri. Prihaja do birokratskih napak in nepravilnosti glede izvzetih skupin. V javnosti krožijo zgodbe o rekrutih, ki so poslani na fronto brez treninga. Dodatna težava je, da je ruska vojska v Ukrajino poslala del inštruktorjev; neizbežno je tudi pomanjkanje kvalitetne opreme.
    • Mobilizacija nosi v ozadju “legalistično” komponento, saj je “specialna operacija” Putinu preprečevala uporabo celotne vojske (ni bilo vojnega stanja). V Ukrajino so iz profesionalne vojske odšli le “prostovoljci” s podpisanimi pogodbami; mnogo jih je udeležbo zavrnilo ali pogodbe prekinilo. Z uvedbo delne mobilizacije lahko vojska sedaj “samovoljno” podaljšuje obdobje pogodbenim vojakom (mnogo jih je podpisalo za šest mesecev, zaradi česar je vojska v zadnjem mesecu doživela usip).
    • Legalistično ozadje ima tudi aneksacija ukrajinskih provinc – ruski naborniki se lahko brez uradnega izklica vojnega stanja napotijo le na rusko ozemlje.
  • Kljub naštetim težavam je težko napovedati vpliv mobilizacije na bojišče. Ocenjuje se (ballpark numbers), da je ruska stran v Ukrajino poslala cca 150-200k vojakov. Žrtev (ranjenih in mrtvih) ima glede na konservativne ocene cca 50k. Mobilizacija 100+ tisoč svežih sil, četudi v slabem stanju in povprečne bojne vrednosti, lahko kljub temu spremeni razmerje moči.

JEDRSKE GROŽNJE

  • Putinova jedrska retorika je v danem trenutku “diplomatska taktika”. V istem govoru je pokril pseudo-aneksacijo ozemelj, ponudbo pogajanj in omenjal jedrsko orožje (v podobnih besedah kot v mnogih predhodnih govorih; kremeljska dikcija se zaenkrat še ni spremenila, oziroma si pušča možnost dodatne retorične eskalacije, preden bi se pripravljale rakete). Poskušal naj bi prepričati zahod in Ukrajino v pogajanja, ki bi “odstopila” od okupiranega ozemlja.
    • Analitiki ocenjujejo, da taktika kratkoročno ne bo uspešna, saj so Ukrajina in zavezniki prepričani v “zmago” – dejansko so ukrajinski cilji nejasni; osvoboditev pre ali post 2014 ozemlja, kar lahko vključuje Krim. Konflikt se bo najverjetneje zavlekel v naslednje leto. Zima ne bo zaznamovala le stanje na tleh, kjer ukrajinske sile še vedno napredujejo (fronta še ni zakoličena), temveč ima geopoltično komponento v EU (kaskada težav zaradi pomanjkanja energentov) in ZDA (midterms).
    • S ponudbo pogajanj je Putin vsaj razkril svoj bottom-line – točka, kjer lahko fiasko označi za zmago. Brez dvoma je želel večji del ozemlja in/ali zamenjavo oblasti, kar je nedosegljivo. S ponudbo se sedaj potrjuje, da je med osrednjimi cilji (vse od 2014) kopenski most do Krima.
  • “Izmenjava” balističnih raket med Rusijo in Ameriko je malo verjetna. MAD (mutual assured destruction) je velesili ohranjal trezni med celotno Hladno vojno, ter ostaja v veljavi.
    • Nevarna dilema je različna moč jedrskih konic. Nevarnost, ki krade spanec analitikom, je uporaba “taktičnih” jedrskih raket (cca <100 kiloton TNT), ki so v primerjavi s s strateškimi (100kt – 10+ megaton) “neproblematične”. V vojaškem smislu so namenjene zoper sovražnikove vojaške koncentracije (Fulda gap). Mestom namenja jedrska doktrina strateško orožje aka desetine megaton. Med pavšalnim strašenjem z jedrskim orožjem je torej smotrno razlikovati med taktičnim napadom in medcelinsko izmenjavo balističnih raket.
  • Najbolj verjeten scenarij, ki bi lahko privedel do jedrske eskalacije, zajema Krim. V kolikor bi ukrajinska ofenziva pričela ogrožati Krim, se obetajo težave.
    • Najpravičnejša vojna je slabša od slabega kompromisa, še posebej kadar je govora o jedrskem orožju. Realpolitično bi bila najhitrejša pot k premirju odstop vzhodnih regij Rusiji, kar je politični samomor za Zelenskya. Alternativno, bi moral Kijev v zameno dobiti “nagrado” in varnostna zagotovila, ki bi preprečevala bodoče konflikte – oboje pokrije članstvo v NATU. Glede na jingoism v Kijevu in Washingtonu je realpolitični kompromis malo verjeten. Konflikt se bo najverjetneje zavlekel.

NORDSTREAM SIMBOLIKA

  • Za “nesreče” na obeh Nordstream plinovodih izmenjujeta evropska in ruska stran medsebojne obtožbe.
  • Analiza poškodb (notranja ali zunanja eksplozija) bo možna šele v naslednjih tednih.
  • Relativno umirjene izjave (terorizem in sabotaža; ne vojaški napad), ter manko presenečenja kremeljskih krogov, se smatra za indic ruske krivde. Zakaj bi ruska stran sabotirala plinovoda ni jasno. Ugiba se, da želi Putin pokazati rusko pripravljenost do “ekonomskih žrtev”… za zahod nepredstavljivo, da bi se rezalo korporacijski profit v imenu geopolitičnih ciljev. Medtem ko EU diskutira o windfall davkih na energetska podjetja, ter pripravlja optimistične sankcije na rusko nafto, je Kremelj razstrelil štiri plinovode) in s tem podkrepiti svarila pred eskalacijo.

 

DODATNI VIRI: