Otočani (Álbion -a [ijo] m, zem. i. (ȃ) izobr. Anglija) se soočajo s tragedijo. Po 37 mesecih BoJo burleske, se pričenja naslednji akt tory tragedije pod taktirko Liz Truss – premierke, ki velja za zagriženo neoliberalko.
- Vmes je smrt kraljice požela vso pozornost medijev in javnosti. Kolektivna psihoza žalovanja zaradi smrti silver-spooned aristokrata zakriva pesimizem glede prihodnosti – VB bo naslednje leto in pol v primežu neoliberalnih Torijev. Truss je “izvolilo”, ter postavilo na vrh 60-milijonske države, cca 140.000 članov stranke; naslednje splošne volitve so napovedane šele za konec 2024 ali jan 2025.
- Zaradi perečih težav – kot drugod po Evropi je britansko otočje prizadela inflacija cen in eksplozija stroškov; prav tako se še vedno kažejo posledice pandemije in Brexita – je novopečena premierka sicer obljubila omejitev mesečnih stroškov na max 2500 funtov… vendar zavrača pozive k sprejetju windfall tax (dodatna obdavčitev energetskih podjetij, ki žanjejo trenutno rekordne profite). (1, 2, 3, 4, 5)
- Načrt za omilitev draginje naj bi državo stal cca 100 milijard dolarjev – niti permierka, niti njena vlada, ne ve od kje bo prišel denar. Povrhu se obljublja klasično neoliberalno mantro nižjih davkov za bogate, kar lahko državni proračun zmanjša za dodatnih 50 milijard dolarjev.
- Zgodovinsko je Liz Truss le nov obraz neoliberalne ideologije zadnjih petdeset let. Zmaga Thatcherjeve 1979, ki skupaj s čezlužnim Reaganom veljata za osrednja obraza neoliberalizma, se je nadaljevala pod vlado John Majorja vse do 1997. Neolib dogma ne vpliva le na ideologijo Torijev (desnica; konservativci), temveč spremeni tudi levi pol. Poenostavljeno premakne “levo” socialno demokracijo proti sredini. V britanskem primeru je glavni obraz Tony Blair, ki pelje laburiste (po izvolitvi za pm 1997) v New Labour centrizem.
- Post-Blair VB je zaznamovana s trajnim političnim kaosom. Dvopartijski sistem se razdre ob dvigu liberalcev (Cameron); zaradi nerešenih problemov se pojavi še tumor UKIP nacionalistov.
- Ohranjanje centristične politike (liberalizacija/privatizacija ekonomije; stranke se razlikujejo predvsem pri “kulturni” politiki, kot je splav, lgbt pravice, ipd) ne rešuje rastoče ekonomske probleme in neenakost – “srednji prst” s strani volivcev dobi establishment z Brexit referendumom… kar nas pripelje do tria tory klovnov – May, Johnson in sedaj Truss.
IMPERIALNO PRANJE MOŽGANOV
- Globalna drama kraljičine smrti in pokopa je nujen ritual za ohranjanja kolektivne psihoze monarhije. De facto je ponavljanje starih običajev nujno za ohranjanje spomina na “zlate čase” britanske hegemonije – neke vrste opij za ljudstvo. Država je medtem izgubila na pomembnosti, še posebej z samozadejano rano Brexita.
- Napovedi o “global Britain” preporodu je nacional-populizem. Velika Britanija je nasičena z notranjimi problemi – neenakost, draginja, privatizirani sektorji, manko industrije, finančni tumor Citya, nevarnost škotskega odcepa, demografski izzivi, etc. Monarhija je posledično le fasada, ki skriva gnilobe britanske države.
- Globalno objokavanje smrti in nešteto ur medijskega pokrivanja je prisotno predvsem v zahodnih državah. Ne-zahodni svet, med njimi mnoštvo držav, ki so bila stoletja teptana pod britansko krono, je imunih na kolektivno psihozo žalovanja.