DISCLAIMER: Kitajska in Tajvan – “People’s Republic of China” in “Republic of China” sta zgodovinsko povezana. Imperialna Kitajska prepusti Tajvan leta 1895 Japoncem (po izgubljeni prvi sino-japonski vojni). Zadnja imperialna dinastija pade 1911, ko se pod vodstvom očeta moderne kitajske (Sun Yat-sen) ustanovi kitajska republika pod vodstvom stranke KMT. Komunistična partija se ustanovi 1921. Šest let kasneje se med obema prične državljanjska vojna. Po zmagi komunistov med državljanjsko vojno (1927-1937 prva faza; 1937-1945 skupen upor proti Japoncem; 1945-1949 druga faza) se poraženci (Koumintang – KMT) umaknejo na Tajvan, kjer vodijo več desetletij KMT diktaturo. Tajvan se demokratizira (politično pluralizira 1, 2) tekom 90tih. Celinska Kitajska se ekonomsko liberalizira v 70tih (po smrti Mao Zedong), vendar ostane politično enopartijska.


HISTERIJA ESKALACIJE

Obisk Tajvana s strani Nancy Pelosi je privedel do histerije glede možnosti eskalacije – absoluten clickbait in napihovanje dejstev. Kitajska partija se sooča s kakofonijo drugih težav; povrhu se konec leta pripravlja 20. partijski kongres, kjer naj bi Xi prekinil post-Mao “tradicijo” ter prejel tretji mandat – do takrat rabi čim manj kriz in težav. Invazija Tajvana je torej, vsaj za letos, popolen no-go. (1, 2, 3, 4, 5, 6, 7)

  • Obisk partiji in Xiju deloma koristi, saj lahko tik pred kongresom hujskata nacionalistična čustva podpore. Po drugi strani je bil Xi primoran v odziv, ki bi ljudstvu dokazal kitajsko moč (o kateri partija govori že desetletja) – mnogo kitajskih netizenov je mlačnost pred obiskom enačilo s šibkostjo. Zaradi količine prometa so se porušili Weibo serverji (kitajski Tweeter).
  • Kitajski vrh je posledično moral reagirati. Obsežne vojaške vaje so po eni strani textbook primer propagandnega rožljanja z orožjem. Na prvi pogled, še posebej med laično javnostjo, izpadejo kot neposredna vojaška grožnja. Dejansko so “preračunana” provokacija za podkrepitev ostre diplomacije.
    • Podobna zgodba se je odvila med krizo 1995, prav tako zaradi obiska ameriškega uradnika. Glede na takratne vaje so tokratne nekajkrat večje, saj je Kitajska glede na čas izpred desetletjih neprimerljivo močnejša. Predvsem ni nobenih dokazov o pripravah za večji napad – morebitna invazija Tajvana bi zahtevala mobilizacijo in premike več 100k+ vojakov in opreme, kar ni možno skriti pred očmi na nebu (beri: sateliti).
    • H gornjemu se mora dodati, da je invazija Tajvana izjemno težak vojaški podvig. Država ima le nekaj primernih plaž, saj je preostanek obal prežet s pečinami; geografija otoka je hribovita. Zavezniki so med WW2 kampanjo v Pacifiku, Tajvan “preskočili” ter raje izvedli invazijo Ivo Jime – niti slednja ni bila cakewalk. Ne glede na moč kitajske vojske, je napad Tajvana tvegana operacija, ki bi zahtevala nemalo žrtev.
  • Druga interpretacija je bolj pesimistična (1). Obisk Pelosi je bil priročen izgovor za simulacijo invazije. Med zahodno osredotočenostjo na število raket, preverja kitajsko vodstvo svojo strategijo in uspešnost svojih sil (komunikacija, logistika, etc). Glede na doseg raket postaja jasno, da bi Kitajska v primeru vročega spopada lahko ogrozila ameriško ladjevje, oziroma ogrozila oskrbovalne poti do Tajvana. Prvič je poslala rakete tudi v japonsko morsko ekonomsko cono.
    • Morebitna združitev ostaja med osrednjimi cilji partije – obljubljena je že desetletja; propagandni aparat smatra združitev le za vprašanje časa. Sedaj prihaja na “celini” do večslojne dileme. Po eni strani je partija nehala verjeti v možnost mirne združitve, saj izgubljajo pro-PRC stranke v Tajvanu javno podporo; ankete kažejo, da si večina prebivalcev želi neodvisnost. Posledično se partija nagiba k verjetju, da je vojaški prevzem edina pot za dosego združitve. Sočasno se partija seveda zaveda obsega posledic morebitnega napada.
    • Ključen faktor ostaja ZDA – kitajska partija je prepričana, da bo imela Amerika v naslednjih letih široke notranje-politične težave, ki lahko zdesetkajo njen globalen vpliv. Predpostavlja se, da bi bil Tajvan ob izgubi svojega najpomembnejšega zaveznika, bolj pripravljen na kompromis/združitev.

(NE)POTREBNA PROVOKACIJA

Pelosin obisk Tajvana je dodatno skrhal že ohlajene diplomatske odnose. Kitajska je poleg obsežnih vojaških vaj, prekinila diplomatsko sodelovanje (1, 2) – deeskalacijska linija med Xijem in Bidenom; sodelovanje pri klimatskih spremembah; etc. V kolikšni meri je bil pelosin obisk smiselen je stvar debat med zahodnimi analitiki. Nekateri potezo podpirajo – obisk naj bi dal kitajskemu vodstvu vedeti, da namerava ZDA ščititi Tajvan (1); drugi ga smatrajo za nepotrebno provokacijo, ki bo otežila nadaljnjo sodelovanje med velesilama. Glede na zastoj in nakopičena trenja v mednarodni areni, je manko sodelovanja med ZDA in Kitajsko “tragedija”, ki bo otežila soočenje z globalnimi težavami (klimatske spremembe, ekologija, ekonomija, etc).

  • Obisk postavlja pod vprašaj ameriški one-china policy – kompromis iz 1972 med PRC-USA detantom; podlaga ekonomskega odprtja Kitajske. Po drugi strani sta imeli državi od WW2 že tri “ožinske krize” (straight crisis – 1954, 1958, 1995) med katerimi je ameriško ladjevje blokiralo kakršnokoli idejo o invaziji. Tajvan ni kamen spotike med ZDA in PRC nekaj let, temveč cca sedem desetletij.
    • Pelosina odprava v Azijo ni zajemala le Tajvana, temveč je obiskala še več drugih držav v regiji – Singapur, Malezija, Južna Koreja in Japonska. Presenetljiv je bil sprejem v Južni Koreji, kjer jo ni pričakal predsednik, temveč nižji uradniki (1, 2, 3). Na splošno se lahko trdi, da ZDA in Kitajska v regiji izgrajujeta politične, ekonomske in vojaške vezi – ne more se kriviti le eno stran.
    • Kitajska je s Salomonskimi otoki podpisala obrambni pakt, s čimer se obeta nastanitev kitajskih sil. Paniko med zahodno MO srenjo je povzročila tudi gradnja pristaniča na Papui Novi Gvineji, ki bi se lahko uporabljalo kot vojaški pristan. S potezama si poskuša Kitajska izboljšati “doseg” vojaških sil. (1, 2)
    • ZDA medtem že dlje gradi QUAD zavezništvo z Avstralijo in Indijo (ter Veliko Britanijo), vendar ostaja ohlapno. Poleg tega ima Amerika z več državami vojaške sporazume in/ali izvaja skupne vaje – Indonezija in Filipini sta najboljša zgleda.
    • Regija je priča tudi aktivni “lokalni” diplomaciji prek združenja ASEAN, kjer poskušajo JV-azijske države reševati svoje probleme. Ameriški obisk je povzročil nemalo preglavic za članice, saj otežuje intra-ASEAN diplomacijo s Kitajsko.

ZAKAJ JE TAJVAN VREDEN ESKALACIJE?

V ozadju fiksacije s Tajvanom je na ameriški in kitajski strani na delu ideologija.

  • Partija poskuša izničiti tako imenovano zgodovinsko “krivico” – eden od gradnikov kitajskega nacionalizma (po fiasku century of humiliation med kolonializmom 19. stoletja). Ne diši ji niti tajvansko demokratično vodstvo, saj predstavlja neke vrste “konkurenco”. Teoretično, v kolikor bi partija izgubila kontrolo na celini, je tajvansko vodstvo “legitimna alternativa”. Nenazadnje izvira KMT iz celine.
    • Našteto ne pomeni, da želi PRC zasesti otok za vsako ceno (beri: zravnanega z zemljo). Pomembna komponenta kitajskih načrtov je tajvanski semiconductor sektor (mikročipi) – na čelu z juvelom TSMC. Slednja tvrdka premore najnaprednejšo litografijo na svetu – kitajski sektor je cca 4-6 let v zaostanku in se sooča z zahodnim embargom na tehnološki izvoz najnaprednejših orodij (sponzorirano od ZDA). Mikročipi so podlaga modernosti zadnjih desetletij – ter podstat futurizma. Posledično ne preseneča, da so mikročipi element hladno-vojne tekme med ZDA in PRC, oziroma mnogo držav pospešeno investira v lasten razvoj.
    • Na strani ZDA je ideološko na delo “internacionalni liberalizem” – odprte meje in pomorske poti v imenu trgovine. Problem je, ker se kitajsko zgodovinopisje še vedno spomni gunboat diplomacy 19. stoletja. Ameriška stran je seveda, kot je v njeni navadi, dvolična. Tajvan je pomemben partner zaradi proizvodnje najnaprednješih mikročipov, ki jih rabita ameriški consumer sektor in vojska. Obenem je nepotopljiva “letalonosilka” (beri: otok), ki omogoča ZDA projekcijo vojaške moči v regiji – aka containment Kitajske. Za piko na i je zapleten ravno v “nesoglasja” z rastočo velesilo, ki izziva ameriško (post-90ta) hegemonijo. Ameriška podpora Tajvana izvira torej iz večih dejavnikov; pri zajezitvi Kitajske prihaja tudi do (redke) enotnosti med demokrati in republikanci.

SLUTNJE BODOČIH TEŽAV

Ne glede na mnenje o smiselnosti obiska, kaže z njim povezano dogajanje na prihajajoče težave zaradi Tajvana. Hladni diplomatski odnosi in rožljanje z orožjem med ZDA in PRC postajajo neizogibni, oziroma “nova normalnost”. Glede na poteze in dikcijo obeh strani bo Tajvan v centru geopolitične tekme med obema velesilama. Slednje ne pomeni, da je konflikt pred vrati, ali vojna neizogibna.

Kot omenjeno na začetku, je glede na notranje-kitajsko dogajanje, letošnji napad Tajvana nesmiselna histerija. Napovedovati dogajanje naslednjih let je medtem nesmisel. Upa se lahko na zmernost obeh velesil, saj lahko konflikt (pričet) zaradi Tajvana, hitro vodi v opustošenje globalnih razsežnosti.