Pretres globalnega sistema, pričet s cov in poglobljen z ruskim napadom Ukrajine, ni prizanesel nobeni državi ali kontinentu – Kitajska ni izjema. Nedvomno je rastoča velesila, ki se postavlja ob bok ZDA. Sočasno se država in njeno vodstvo, kakor drugod po svetu, soočata z mnoštvom notranjih (družba, ekonomija, ekologija, etc) in zunanjih izzivov (zunanja politika v regiji in svetu).

Pri opazovanju dogajanja na Kitajskem je na delu še vedno mnogo zmot – rezultat banalnih interpretacij in nepoznavanja kitajskega notranja dogajanja ter zgodovine zaradi (med drugim) oddaljenosti, jezikovne bariere, omejevalne partijske politike, etc. Kitajska še zdaleč ni “homogeno partijsko enoumje”, temveč izjemno raznolika družba, najštevilčnejša država na svetu, industrijski gigant, ter rastoča tehnološka in vojaška velesila.

Eksponentna rast zadnjih desetletjih jo je sicer uvrstila ob bok ZDA (ter sprožila hladnovojno tekmo), vendar bila “plačana” z nešteto problemi – neenakost, ekologija, demografija, finance, etc. Partija se zaveda količine izzivov in težav, zaradi česar aktivno, ter bolj ali manj uspešno, prilagaja svojo notranjo in zunanjo politiko (decoupling; double circulation). Kitajska zaenkrat uspešno nadaljuje svojo preobrazbo v globalnega hegemona, vendar jo na poti čaka mnoštvo izzivov.

UPRAVNI GIGANT

Eksponentna rast Kitajske zadnjih desetletij jo je nedvomno katapultirala med velesile, vendar sočasno privedla do prgišča ekonomskih, družbenih in ekoloških problemov. Partija se že dlje zaveda, da mora izboljšati raven življenja, nasloviti razslojenost med državljani, poskrbeti za ekološke težave, ter sočasno krmariti med krizo/rebalansom globaliziranega sveta.

  • Razdeljena je na 34 delov – 23 provinc, 5 avtonomnih regij, 4 mestne regije in 2 specialni administrativni regiji (1, 2, 3). Za boljšo primerjavo se lahko izpostavi, da imajo nekatere province med 60-130 milijoni prebivalcev – upravni zalogaj na ravni največjih evropskih držav, kot sta DE in FR.
  • Med 1.4 milijardami državljanov pripada cca 90% Han etnični skupini; ostalih 10% je razdeljenih med 55 manjšin (1). Mestoma prihaja do etničnih trenj. Situacija je kompleksna; po eni strani je prisoten tako imenovan Han nacionalizem, zatiranje nekaterih manjšin (Uyghur, Tibet) in očitki sistemske neenakosti. Po drugi strani je partija poskušala nasloviti razlike – eg: etnične manjšine so bile izvzete iz one-child zakona; študenti z manjšinjskim poreklom imajo na državnem izpitu za fakultete nižje zahteve (oboje je privedlo do Han zamer).
  • Država je neenakomerno poseljena. Večina prebivalstva živi na vzhodu in jugu države; v istih predelih se nahaja tudi večina kitajske industrije. Centralni deli države so baza kmetijstva in izkopa surovin (premog, redke kovine, etc). Sever, Zahod in JZ države so redkeje poseljeni zaradi geografije in podnebja (puščave, arid pustinja in tibetanska planota).
  • Državljani so vezani na rojstno regijo prek Hukou sistema. Poenostavljeno pomeni, da imajo pravico do javnega šolstva, zdravstva in socialne pomoči le v “svoji” regiji. Cca 300 milijonov migrantskih delavcev (večinsko iz manj razvitih delov države) je posledično depriviligiranih med delom in življenjem v industrijskih centrih na vzhodni obali.
    • Med osrednjimi delitvami Hukou sistema je prav tako poreklo iz mesta vs dežela. Modernizirana “kapitalisitična” Kitajska se nahaja v mestih, kjer imajo prebivalci več svoboščin; podeželje je še vedno vpeto v “marksistične vrednote” skupinske proizvodnje, četudi manj strogo kot v preteklosti (dovoljena je obdelava privatnih njiv in gojenje živine ter divjih živali).
  • Centralna oblast je sicer v rokah partije in Beijinga, s komiteji na ravni posameznih provinc in regij, ki se nato postopoma drobijo vse do lokalne oblasti odgovorne za “vsakodnevno” upravljanje družbe. Birokratski aparat zajema vsaj 10 milijonov uslužbencev, ki so večinoma člani partije ter razdrobljeni po predhodno omenjenih nivojih državne uprave. Glede na obseg države in upravnega aparata, sta korupcija in “kaos” praktično neizogibna. Slednje ne pomeni, da partijski vrh korupcijo brezpogojno odobrava.
    • Xijev mandat je bil zaznamovan z relativno uspešnim bojem zoper korupcijo. Caveat je dejstvo, da je bil najbolj uspešen predvsem zoper politične nasprotnike. Širše se lahko izpostavi, da partija še zdaleč nima absolutnega pregleda in kontrole v družbi in državni administraciji. Afere glede finančnih utaj, slabih gradenj, kraje javnih sredstev, strupene hrane, ipd mečejo slabo luč na celotno partijsko vodstvo, z Xijem na čelu – tudi kadar so rezultat lokalne korupcije.
    • Partijski strah pred “neuspešnim vodstvom” izhaja tudi iz več tisoč let stare tradicije nebeškega mandata (heavenly mandate), ki dopušča/upravičuje menjavo slabih vladarjev. Zgodovinsko je prišlo do menjav cesarjev po večjih naravnih katastrofah (poplave, suše, potresi, ipd). Kljub desetletjem partijske indoktrinacije, Kitajci še zdaleč niso pozabili svojih tradicij, niti popolnoma ovrgli vraževerja. Partija v danem trenutku nedvomno drži v rokah vse vajeti oblasti, vendar to še zdaleč ni garant za prihodnost.
  • Kljub avtokraciji in nadzornem aparatu partije, le-ta še zdaleč ni absolutna. Vsako leto se odvije cca 180.000 masovnih incidentov (beri: protestov), dve tretjine njih zaradi zaplembe površin za gradnjo. Aktiven je tudi kitajski splet, četudi odrezan od zunanjega sveta. Interno prihaja do scrubbinga spornih fraz, ki trendajo na kitajskem medmrežju. Partijski aparat je mnogokrat uspešen – kljub temu je že večkrat naletel na svoje omejitve. Smrt wuhanskega zdravnika, ki je svaril pred COV; afera teniške igralke z visokim partijskim predstavnikom; škandal napada na več žensk (odstrl je njihov depriviligiran položaj v družbi, ter sočasno razkril korupcijo lokalnih oblasti – napadalci so bili pripadniki kriminalne združbe, ki je podkupovala lokalno policijo in upravo; ko sta zgodba in posnetek prišla v javnost, so oblasti na cesto poslale več tisoč policajev in pričele s crackdown zoper kriminal). Kitajska partija se izven države mnogokrat smatra za absolutno, vendar to še zdaleč ni. Ob primerjavi z zahodnimi liberalnimi demokracijami je nedvomno avtoritarna tvorba, vendar daleč stran od navečjih ekscesov maoizma svoje preteklosti. Mestoma prihaja tudi do zaskrbljujočih trendov, kot je način masovne mobilizacije in razpasenje nadzornega aparata med pandemijo. Dolgoročneje bo pot v avtokratsko ali liberalnejšo smer začrtana med naslednjim mandatom Xija.

PRGIŠČE IZZIVOV

DISCLAIMER: Spodnji zapis govori o izzivih, ki pestijo kitajsko družbo in partijo. Zapisano ni mišljeno kot vrednostna sodba, saj imajo težave vse države na svetu. Smoter zapisa je boljše razumevanje kitajskega notranjega stanja. 

  • Partija, nakljub ekonomskim posledicam, nadaljuje z ZEROcov strategijo (1, 2, 3, 4, 5, 6, 7). Glede na lastnosti subvariant (beri: transmisijo) postajajo cilji nedosegljivi – tako imenovana “dinamična zaprtja” so zajela mnoge dele države. Tuja javnost, med njimi večji del stroke, postopanja ne razume. Cena strategije ni le ekonomska, temveč se pozna na ravni celotne družbe. Na medmrežju se nahajajo številnii posnetki zaprtij, pomanjkanja hrane, prisilnih karanten v slabo opremljenih centrih, etc. Podobno kot pri ostalih kitajskih težavah, je nešteto variacij dogajanja. Karantene so ponekod strožje, drugod ohlapnejše; lokalno vodstov je mestoma uspešno pri organiziranju oskrbe, ter drugod polom. V vsakem primeru se čuti med kitajsko javnostjo naveličanost nad stanjem.
    • V ozadju partijske strategije je več dejavnikov. Kitajska cepiva so po dveh dozah in boosterju, dokaj uspešna (cca 80%) pri preprečevanju težke bolezni in smrti. Problem je bil cepilni program, ki ni prioritiziral rizičnih skupin, zaradi česar mnogo starostnikov ostaja nezaščitenih – kar lahko hitro napolni bolnice. Druga težava je stanje zdravstvenega sistema, ki po eni strani nima kapacitet na ravni najrazvitejših držav, čeprav skrbi za največjo populacijo na svetu. Le-tu prihaja do nerazumevanja nekaterih “azijskih” dinamik. Kitajska je bila izjemno uspešna pri zajezitvi virusa v prvih letih pandemije, kar javnost pričakuje od partije tudi za naprej.
    • Dodatna niansa je izvolitev Xija za tretji mandat. Trenutna prioriteta partije je stabilnost in nadaljevanje po začrtani poti. Sprememba strategije se torej ne obeta vsaj še nekaj mesecev.
  • Država se sooča z akutno ekološko krizo zaradi industrijskega onesnaževanja. Ne gre le za smog v mestih, temveč onesnaženost okolja, pridelovalne zemlje in hrane. Vsako leto pride do afer zaradi vsebnosti kadmija v rižu; analize kažejo na povečano izpostavljenost dioksinu; slab zrak povečuje količino respiratornih obolenj, etc. Cena hitrega kitajskega napredka je bila plačana z “kvaliteto” okolja. Partija se problemov zaveda in jih naslavlja, vendar bo pot zaradi velikosti države še dolga.
  • Klimatske spremembe povzročajo vedno več težav tudi na Kitajskem. Država je prepletena z rečnimi kanali in jezovi; spremembe v količini padavin privedejo ponekod do suš, ter drugod do poplav – oboje vpliva na letine in prehrambeno varnost v državi. Prav tako se zadnja leta ruši vročinske rekorde; medtem se širi puščava, ki zajema že 25% kitajske površine. (1, 2, 3, 4, 5, 6)
    • Zagotavljanje hrane je prioriteta “kitajske” oblasti že več tisočletij, saj so lakote eden od faktorjev, ki so strmoglavile cesarske dinastije. Partija se dejstva še kako dobro zaveda.
    • Kljub obsegu ekoloških/klimatskih težav se ne more trditi, da jih partija ne poskuša naslavljati. V zadnjih letih se sprejema ostrejše ekološke standarde, vendar (nepresenetljivo) ponekod šepa nadzor in uveljavljanje zakonov. Eg: Kampanja zapiranja manjših rudnikov premoga je 2021 privedla do pomanjkanja, zaradi česar se je v nekaterih regijah omejevalo porabo elektrike. Ljudje so se medtem ogrevali z odpadnimi oblačili, saj so bila cenejša od premoga.
    • Zanimiv primer je obseg sončnih elektrarn. Kitajska je od 2013 največji proizvajalec panelov, od 2015 proizvede največ elektrike iz solarnih celic; 2017 je bila prva država, ki je presegla 100GW proizvodnje – 2021 je proizvedla že 300GW; do konca desetletja naj bi presegla 1000GW. Dilema je, da je solarna energija leta 2020 (cca 250GW), predstavljala le 3.5% celotne električne porabe Kitajske. (1, 2, 3)
  • Kitajska stoji pred demografskim izzivom. Populacijske statistike so po mnenju nekaterih prikrojene – kitajska populacija naj bi bila starejša od uradnih številk. Rodnost je medtem na najnižji točki po lakoti (1959-1961), četudi država od 2015 naprej spodbuja večje število otrok. (1, 2, 3, 4)
    • Razlogov za stanje je več. Nedvomno je posledica one-child politike, ki je bila ukinjena šele 2015. Rodnost je dodatno upadla med pandemijo. Kaže se tudi pomanjkljiva socialna podpora (vrtci, dodatki, ipd), ki pare odvrača od otrok. Na delu je tudi klasičen trend prehoda iz industrijske v post-industrijsko ekonomijo – višje izobražen kader ima v povprečju kasneje naraščaj. Na stanje vpliva tudi ekonomska negotovost pričeta med pandemijo in nadaljevana z ukrajinsko krizo, ki mnoge odvrača od ideje starševstva.
    • Dodatna težava je “cena” izobrazbe in šolanja, ki je znano po svoji tekmovalnosti. Vzniknila je privatna izobraževalna industrija (več milijard $ letnega prometa) z dragimi tečaji. Sicer izboljšajo možnosti za uvrstitev na elitne univerze, vendar si jih mnogo družin ne more privoščiti – oziroma si jih ne more privoščiti za več kot enega otroka. Pred dobrim letom je centralna oblast pričela z reguliranjem privatne izobraževalne industrije; poskuša se zajeziti ceno, vzpostaviti boljši pregled nad kvaliteto, ter omejiti količino – med kitajskimi dijaki prihaja zaradi tekmovalnosti izobraževalnega sistema do mladostniškega burnouta.
  • Preteklih 40 let, med katerimi je bilo iz revščine dvignjenih cca 800 milijonov ljudi, ostaja neverjeten dosežek – kljub temu pot ni končana, temveč čaka več ekonomskih izzivov.
    • Kitajska ekonomija se sooča s tako imenovano middle income trap situacijo. Zahodni outsourcing industrije na Kitajsko je bila podlaga njene strme ekonomske rasti v zadnjih desetletjih. Rast je izboljšala povprečne plače in življenjski standard, vendar izničila prednost – tovarne se selijo v druge države, kjer je delovna sila cenejša. Kljub hitri rasti, kitajsko gospodarstvo še vedno ni na ravni high-value added zahodnih držav, katerih ekonomije temeljijo na financah, r&d, software, terciarni sektor etc.
    • Povezan problem je rastoča nezaposlenost, še posebej med mladimi. Skoraj 20% ljudi mlajših od 25, mnogo med njimi z univezitetno izobrazbo, je trenutno nezaposlenih (1, 2, 3). Sočasno je kitajski industriji začelo primanjkovati delavcev – kot rešitev se je premaknila starost upokojitve; pričakuje se tudi, da bodo brezposelni študentje zapolnili vrzel (1). Težava pri slednjem je ideološke narave – “kitajske sanje” o vedno večjem izobliju in upward mobility po socialni lestvici (z izobrazbo), ki so zaznamovale pretekla desetletja, se ne uresničujejo. Podobno kot pri večini do sedaj naštetih problemov, omenjen trend ni omejen na Kitajsko, temveč je prisoten globalno.
    • Partija namenja sicer milijarde $ državnih subvencij za infrastrukturo, tehnološki napredek in razvoj strateških sektorjev (5G, 6G, litografija za napredne mikročipe, etc). Načrti so deloma uspešni, vendar prihaja do korupcije in nesmiselnih investicij. eg: Izgradnja 5G omrežja ne prinaša obljubljenih donosov; Kitajska je zgradila največje omrežje hitre železnice, vendar je mnogo prog neizkoriščenih, oziroma so vozovnice predrage za povprečnega državljana (še posebej revnejše regije). Med orgijo investicij v fancy železnico se seveda zapostavlja lokalne proge (Nemčija, Francija in večina Evrope ima iste težave).
  • Gigantski problem kitajskega gospodarstva predstavlja nepremičninski sektor, ki je desetletja služil kot gonilo investicij in rasti/napihovanja premoženja (zaradi rastočih cen nepremičnin). Sprva se mora izpostaviti več detajlov:
    • Država ne pobira davkov na nepremičnine, temveč se plača taksa za 70-letni najem površine. Pobrane dajatve predstavljajo obsežen delež lokalnega proračuna – kar je birokracijo “vabilo” k podpiranju vedno novih gradenj; seveda ni bila daleč niti korupcija. Mnogo zgodb o nepravilnosti pri zasegu in rušenju starih zgradb za novogradnje je rezultat omenjene korupcije, kjer so si birokrati in gradbena podjetja razdeljevali profit.
      • Večina Kitajcev pričakuje, da bo partija v naslednjih desetletjih odstopila od modela 70-letnega najema površin, ter šla v smer privatnega lastništva in davka na nepremičnine. 2019 se je pričelo s poskusno obdavčitvijo na izbranih področij. Zaradi pandemije in preostalih težav, je partija oznanila začasno zamrznitev načrta. (1, 2)
    • Zaradi rasti cene nepremičnin so gradbena podjetja pričela s špekulacijami prek vedno večjih kreditov. Velik delež kapitala je prihajal iz tujine – preostanek je prišel prek prihrankov in “domačih” kreditov državljanov.
    • Bonanza novogradenj je po eni strani privedla do zgodb o ghost mestih, ki ostajajo prazna. Po drugi strani je v regijah z visokim povpraševanjem skorajda nemogoče kupiti zgrajeno stanovanje – kupci se zavežejo k nakupu še pred pričetkom gradnje, kar privede do dodatnih težav. Zaradi pohlepa in korupcije prihaja do tako imenovanih tofu dreg stavb – nizkokvalitetnih gradenj, ki se občasno porušijo same, občasno se demolirajo preventivno.
    • Ko je pričel balon septembra 2021 pokati, se je pričela kaskada težav. Osrednje ime je Evergrande, ki ni uspel plačati obresti, s čimer je sprožil krizo v nepremičninskem sektorju. Evergrande ima še vedno 300 milijard $ neodplačanega dolga; v ozadju je še več drugih gradbenih podjetij, ki naj bi 2020 prodale za 672 milijard nepremičnin – in se prav tako soočajo s finančnimi težavami.
      • K nastali situaciji je deloma pripomogla Kitajska partija z (prepozno) intervencijo v 2020. Sprejme three red lines zahteve, ki omejijo leverage razmerje gradbenih podjetij (poenostavljeno – kolikšen del investicij je lahko kredit). Zaradi napihnjenosti sektorja je več podjetjih čez noč prisiljeno v prekinitev novih investicij – s tem se konča dotok svežega kapitala kar pripomore k poku balona.
      • Mnogo analitikov je menilo, da je bil Evergrande too big too fail; pričakovalo se je državno reševanje. Partija je izvedla drugačen manever. Dopustila je neizplačilo obresti in padec Evergrande delnic, ki je sprožil šok po celotni borzi; januarja 2022 se trgovanje z delnicami za en dan ustavi; marca dosežejo dno z HK$1.16 (US$0.15) vs HK$31 oktobra 2017. Konec marca 2022 prične Evergrande s prodajo 3.6 milijarde ¥ vrednega projekta, s čimer poskuša nabrati kapital za plačilo gradbenih dolgov. Niti Evergrande zgodba, niti sistemske težave nepremičninskega sektorja niso še rešene.
    • Partijska strategija je prizadela predvsem delničarje (bogatejši sloj in tuje investitorje), medtem se poskuša zaščititi kupce in lastnike stanovanj. Med drugim se je zamrznilo cene nepremičnin, saj je partijo strah pred poplavo prodaj, ki bi potopile ceno nepremičnin – s tem bi se izničili prihranki milijonov Kitajcev, ki so investirali svoje premoženje in/ali vzeli kredit za nakup.
      • Ni se izvedlo bailouta celotnega sektorja, temveč se pomaga le podjetjem na robu zloma, ki ne morejo nadaljevati gradnjo že plačanih stanovanj (podjetje dobi kredit od banke; slednja terja kupca ne glede na stanje gradnje). Partija pomaga s sredstvi za nadaljevanje gradnje – njen cilj ni reševanje podjetij, temveč preprečitev panike med kupci, ki bi lahko dodatno potopila celoten sektor. Partijsko postopanje sliči na gašenje požarov, saj ostaja celoten sektor napihnjen in prevelik finančni zalogaj za bailout.
      • Insolventnost gradbenih podjetij ni ostala skrita pred kupci stanovanj. Ker je mnogo njih ustavilo gradnjo so kupci v odgovor prenehali odplačevati bančne kredite. “Gibanje neplačnikov” je pričelo trendati na medmrežju, s čimer se je razširilo po državi. Uradno je obseg neplačnikov majhen – nekateri analitiki slutijo, da je dejanski obseg širši od uradnih številk. Partija v vsakem primeru nadaljuje z “gašenjem požarov”, oziroma zgoraj opisano pomoč za nadaljevanje gradenj. Zgodba še ni zaključena. (1, 2)
  • Epicenter najnovejših težav je provinca Henan – več manjših/lokalnih bank je prenehalo izplačevati denar svojih komintentov; glavni delničar je bil kasneje aretiran zaradi očitkov finančnih malverzacij; očita se tudi utajo javnih sredstev. Zaradi izgube sredstev je prišlo do lokalnih protestov – zanimivo je, da so protestniki nosili kitajske zastave – njihove jeza je uperjena zoper lokalno, ne nuno centralno oblast. Problem ni nujno omejen na Henan, saj je na kitajskem podeželju več kot 1600 manjših bank, ki so slabo nadzorovane s strani državnih nadzornikov. (1, 2)
  • Samosvoje polje težav ostaja Hong Kong. Protestom zaradi spornega “national security” zakona so sledili protesti zaradi cov zaprtij. Politične težave so prizadele ekonomijo in zgodovinski status HK, ki je veljal za trgovski in finančni center. V zadnjih letih prihaja tudi do exodusa državljanov v druge države. (1, 2, 3, 4, 5)
  • Dodatni problemi izvirajo iz zunanje politike. Povzeti na kratko:
    • “Hladnovojna” tekma z ZDA je v polnem teku. Pomembna komponenta je tehnologija (s poudarkom na mikročipih, algoritmih in kvantnih računalnikih), kjer ZDA že več let blokira kitajski dostop do najnovejših procesov.
    • Kitajska ima nerešene mejne spore z večino svojih sosed, med katerimi se nahaja Indija. Partija se zaveda, da ne more zmagati vojne proti koaliciji ZDA in preostalega zahoda, skupaj z Indijo in drugimi državami v regiji.
    • Obenem je odvisna od pomorskih poti, med drugim malaške ožine, skozi katero “priteče” več kot polovica kitajskih fosilnih goriv. Partija že več kot desetletje financira string of pearls in belt and road projekta – prvi zajema gradnjo pristanišč v indijskem oceanu in obalah vzhodne Afrike; BRI je “kopenski most” in ena največjih infrastrukturnih investicij v zgodovini, ki pokriva več regij – od Pakistana in preostale centralne Azije, do Sri Lanke in SEA držav.
      • Iz tu izvira dodatna kriza – mnogo držav, ki so prejele BRI investicije, se sooča z masovnimi dolgovi in nevarnostjo bankrota. Na delu niso le kitajske investicije, saj so taiste države redni “komintenti” IMF in WB posojil. Sri Lanka je le prva domina. Več drugih držav, med njimi Pakistan, ima vedno večje finančne težave, ki bodo težko rešljive zaradi sočasnosti globalne rasti cen in nevarnosti recesije.