Ruski napad Ukrajine prehaja v naslednjo fazo. Po padcu Lysychanska in Severodonetska se ruska vojska reorganizira in pripravlja na nadaljevanje ofenzive v smeri Slavyanska in Kramatorska (preostanek Donbasa). Ukrajinska stran je v Donbasu vkopana; medtem poskuša izvajati pritisk na jugu (Kherson in Zaporizhzhia), s čimer bi odtegnila ruske sile stran od vzhoda.

Strategija obeh strani postaja podobna – izkop jarkov in masovna uporaba artilerije, ter izjemno počasno napredovanje. Teritorij je le del enačbe – ključen faktor je izčrpavanje (attrition) ene in druge strani. Za rusko stran je v naslednjih mesecih ključnega pomena izvajanje pritiska na preostanek Donbasa, ter držanje zasedenega teritorija (še posebej Kherson na jugu). Ukrajina naj bi v isti smeri pripravljala protiofenzivo – o uspešnosti se bo lahko sodilo šele čez nekaj tednov ali mesecev.

Naslednji meseci obetajo torej vsaj še eno fazo kaosa, preden se prične “zimsko” zatišje – dvomi se v možnosti, da bo vojna končana (ali podpisano premirje) letos. V diplomaciji ostaja med stranema nepremostljiv razkol. Kremelj naj bi v zasedenih področjih izvajal rusifikacijo (prevzem lokalne birokracije; izdajanje ruskih potnih listov; ustanavljanje ruskega šolstva; uporaba rublja) in pripravljal pogoje za “referendum” o pridružitvi ukrajinskih regij k federaciji (šušlja se, da že čez nekaj mesecev). Ukrajinska stran medtem nadaljuje z napovedmi o osvoboditvi celotnega ozemlja, potencialno s Krimom in 2014 izgubami vred. Moralno in propagandno je ideja razumljiva – realistično je mnogo analitikov skeptičnih, da lahko ukrajinska stran doseže absolutno zmago, oziroma se lahko boji v tem primeru vlečejo leta – glede na globalne posledice konflikta prihaja do skepse, da bo Ukrajina dobivala trenutno količino vojaške, humanitarne in finančne podpore vnedogled.

Situacija preprosto nima “dobre” rešitve, saj se je dotična možnost izgubila med 2014 in 2022 – realistično se lahko v najboljšem primeru upa na slab kompromis, ki bi vsaj omejil obseg žrtev in uničenja. Glede na trenutno stanje se ne obeta hitra zmaga ene ali druge, temveč razvlečena kalvarija. Realisti med analitiki seveda ne zagovarjajo ustavitev ukrajinske pomoči – pozivajo predvsem k pragmatizmu v kolikor bi se ponudila možnost za premirje, četudi na račun izgubljenega ozemlja. (1, 2)

JARKI in TOPNIŠTVO

  • Bitka za Donbas dejansko ni zaključena, saj ruska stran nima kontrole nad celotno regijo (1). Ofenziva (po poraznem prvem mesecu, ko so se ruske sile umaknile iz preostale Ukrajine in koncentrirale napad na Donbas ter obrambo juga) se je “končala” z ruskim zajetjem Lysychanska in Severodonetska. Za dokončni prevzem regije ostajata Slavyansk in Kramatorsk
    • Fronta je severno od Slavyanska oddaljena le cca 25km; medtem je proti vzhodu še slabih 50km. Kakršnekoli ideje o ruskem obkrožanju (encirclement) celotnega področja so idealistične. Prvi mesec je pokazal omejitve manevrov in samomorilskost globokih potiskov v zaledje; povrhu so ukrajinske sile vkopane in pripravljene na obrambo. Rusko vojsko čaka torej v naslednjih tednih in mesecih nadaljevanje kalvarije in počasnega napredovanja. Glede na vkopavanje obeh strani in masovno uporabo artilerije sliči bojišče na jarke iz WW1.
  • Sprva se je pričakovalo, da bo ruska stran po napornih bojih za Lysychansk in Severodonetsk, potrebovala daljšo operativno pavzo za obnovitev svojih sil. Kremelj je namesto tega oznanil nadaljevanje ofenzive. Dejansko je na bojišču prišlo do mešanice obojega.
    • Glede na spopade zadnjih mesecev se z ruske strani kaže omilitev napadov. Namesto širše ofenzive izvaja vojska manjše “izvidniške” vdore, s čimer drži ukrajinsko stran pod pritiskom (kljub lastni reorganizaciji in obnavljanju sil).
    • V ozadju je klasična vojaška dilema – ohranjanje iniciative. Poenostavljeno mora branilec reagirati na napade sovražnika zaradi česar ima omejene možnosti delovanja. V kolikor napadalec preneha s pritiskom, ponudi branilcu možnost, da skoncentrira svoje sile v protiofenzivo. V kolikor je uspešna, lahko prisili bivšega napadalca, da nameni večji del vojske za obrambo, s čimer se težje mobilizira za izvajanje lastnih napadov in ofenziv.
  • Z ukrajinske strani se pričakuje ofenzivo na jugu v smeri mesta Kherson, ki bi odtegnila del ruskih sil stran od Donbasa. V zadnjih dneh se je ukrajinski napad pričel materializirati – glede na ameriška obveščevalna poročila je RF pričela s premiki dodatnih vojakov v smeri Khersona in Zaporizhzhije (1). Njihova strategija je podobna ruski – počasno napredovanja in masovna uporaba artilerije. Vojna postaja pozicijska kalvarija slična WW1 za obe strani.

DOMAČA FRONTA

  • Kremelj, kljub masovnim izgubam, še vedno ni sprovedel splošne mobilizacije. Namesto tega je bila regijam naložena ustanovitev prostovoljnih bataljonov (ponujena je visoka plača in odškodnine za družine v primeru smrti). Dotične sile bodo nedvomno slabo motivirane in podpovprečno opremljene/trenirane; kljub temu bodo vsaj kratkoročno zapolnile vrzeli na ruski strani.
    • Med ruskimi vojaškimi blogerji prihaja do razkola s Kremljem (1). Več njih, med njimi Strelkov (ruski operativec v Donbasu že od 2014), je kritičnih do ruske strategije. Poleg zahtevkov po splošni mobilizaciji, zagovarjajo nekateri uradno razglasitev vojne in popolno usmeritev države v boj proti Ukrajini. Zavzetje Lysychanska in Severodonetska se smatra za Pirovo zmago, kar je v nasprotju s kremeljskim PRom, ki slika zavzetje mest za “zmago”. Prišlo je tudi do razkolov med uradno linijo Kremlja in poročanjem o stanju na tleh s strani embedded novinarjev. (1)
    • Znotraj RF se nadaljuje vedno večja represivnost ruskega državnega aparata. Poleg aretacij nasprotnikov vojne, se otežuje beg in vračanje v države, preiskuje družine kritičnih emigrantov in sankcionira podjetja, ki ne upoštevajo navodil (eg: kupovanje ruskih surovin in izdelkov namesto tujih).
    • Ekonomska vojna je v polnem razmahu. Nekateri analitiki so dopuščali možnost, da bo ruska stran pričela z ukinjanjem dotoka plina še preden ga bo EU nehala kupovati. Napoved se sedaj uresničuje. Kremelj se zgovarja na “zaplete” pri vrnitvni turbine, ki je bila na obnovi v Kanadi. De facto gre za povračilni ukrep na zahodne sankcije.
      • Pri plinu se pojavi komplikacija transporta, saj ni na voljo logistike (plinovodov in/ali LNG terminalov in tankerjev), ki bi Kremlju omogočile čez noč prodati evropski plin drugam. Kljub temu kremeljska enačba ni popolnoma nepremišljena. Visoka cena energentov in surovin omogoča RF, da za svoj izvoz (nafta, rudnine, kemikalije, uran, ipd) brez težav najde odjemalce drugje; visoka cena prav tako ublaži finančne izgube plinovodov.
      • Dolgoročne napovedi niso možne. Predpostavlja se, da stavi Kremelj na vedno večje notranje-politične težave Zahoda zaradi draginje in inflacije, na čelu z ZDA, kjer so za november napovedane midterm volitve, ki lahko demokratom/Bidenu izgubijo kongres. S tem se bo verjetno omajal tudi dotok podpore Ukrajini. Podobno lahko inflacija in rast cen v EU, torpedira njeno enotnost.
  • Ukrajinska obramba ostaja zaenkrat trdna. Dokler ima na voljo tujo vojaško pomoč, ji prostovoljcev še dolgo ne bo zmanjkalo.
    • Zelensky je (nepričakovano) odstavil šefa obveščevalne službe (njegov dolgoletni prijatelj) in vrhovno tožilko. Obema se očita manko kontrole v njunih agencijah. Obveščevalna služba naj ne bi ustavila izdajo vojaških informacij; tožilstvu se očita neuspešnost kampanje zoper korupcijo.
    • Zelenskyeva poteza je požela očitke glede uzurpacije moči, vendar ni omajala njegovega položaja. Politično nima opozicije – proruski opozicijski blok je “izumrl”; ostaja bivši predsednik Poroshenko, ki je zapleten v očitke korupcije.
    • Veliko mero zaupanja ima ukrajinska vojska, na čelu z generalom Valery Zaluzhnyem – med Ukrajinci prepoznaven obraz upora (poleg Zelenskya, ki je prepoznavnejši v tujini). Zaluzhny je lahko dolgoročno politični tekmec. Zaenkrat je ukrajinsko civilno in vojaško vodstvo enotno. Kako se bo razmerje oblikovalo v prihodnjih mesecih je težko napovedati. Za nekatere je ukrajinska vojska potencialen izvir težav, v kolikor bi vlada želela pristati na premirje brez osvoboditve izgubljenih predelov in/ali teritorialen kompromis.

 

DODATNI VIRI: