• Preiskava 6. januarja v ZDA doživlja dramatski vrh. Trump in lakaji so načrtno (premeditated) poskušali sprevreči rezultate legitimnih volitev. Po neuspešnem pritisku (med drugim) na tožilstvo, guvernerje in podpredsednika, so hujskali množico, s katero bi prek kaosa ustavili prenos oblasti. Prav tako so se zavedali, da je bila ideja o nepriznavanju elektorjev s strani Penca, popolnoma protiustavna. Trump je bil o celotni situaciji seznanjen in jo odobraval – dokazi prihajajo iz lastnih vrst.
    • Najnovejša pričevanja in dokazi (1, 2, 3, 4) jasno kažejo, da 6. januar ni bil spontan izbruh “patriotizma”, temveč popolnoma nor poskus državnega udara, odobren in podpiran od Kaligule. V času ustanovnih očetov, na katerega se MAGA veleumi radi sklicujejo, bi se njihovi potezi reklo veleizdaja, ki se ponavadi zaključi z vislicami.
    • Komisija in tožilstvo stojita kljub temu pred dilemo. Aretacija in sodni proces (ne parlamentarna preiskava ali impeachment, ki ni sodni postopek) sta po eni strani nujna za preprečitev bodočih pobud (Kaligule ali drugega populista), po drugi strani sta lahko politična in družbena “bomba”. Ameriška družba je po desetletjih neoliberalizma in političnega centrizma polarizirana in razklana na dva tabora; sočasno je na delu mnoštvo nerešenih družbenih problemov (neenakost in revščina; različni pogledi na raso in sistemski rasizem, pravice manjšin, žensk, etc).
  • MAGA kult ostaja ujet v alternativno realnost (1, 2, 3, 4), ki se je z javnimi procesi sicer začela krhati. Dejansko ima zaradi razkritij vedno večje težave republikanska partija, saj vedno težje zanika dokaze preiskovalnega komiteja. Trumpov kult ima težav manj – v njegovih vrstah so predvsem fanatiki in mentalni siromaki, ki bi Trumpu sledili do konca… ali vdrli v kongres na podlagi laži o (nedokazani) volilni goljufiji.
    • Republikanska stranka je že dlje talka MAGA fanatizma – pošasti, ki jo je sama pomagala “vzgojiti”. V zameno za slepo podporo Trumpu, so lahko v ozadju štiri leta nadaljevali s svojim politikanstvom. Bumerang se sedaj vrača – pred vrati so midterm volitve, kjer republikanski kandidati še vedno klečeplazijo pred Trumpom v zameno za njegovo podporo. Medtem je v primary glasovanjih (interno strankarsko glasovanje, ki določi kandidata za midterme novembra) več Trump endorsed kandidatov izgubilo, ter nekaj njih za las prejelo nominacijo.
    • MAGA kult ostaja dominanten med Republikanci, vendar se primež krha. Sredinski Republikanci in strankarski establishment vedno težje sledi Trumpu. Nenazadnje se zavedajo, da nad Kaligulo nimajo kontrole. Straši jih tudi možnost zgodnje kandidature Trumpa za predsedniške volitve 2024, saj bi se s tem dodatno zažrl v stranko in preusmerjal vso pozornost v svoj kult.

ROE v WADE

  • Ameriški družbeni razkol sega dlje od političnih strank in MAGE. Svojo talibansko naravo je razkrilo vrhovno sodišče pod republikansko večino (6:3), ki je izničilo federalno pravico do splava.
  • Juristično gledano splav niso prepovedali, temveč so le umaknili sodbo, ki ga je uzakonila prek SCOTUS odločitve 1973. Seveda je njihov izgovor zavajujoč, saj se ignorira, da ima skoraj 20 republikanskih zveznih držav že sprejete zakone, ki splav omejujejo ali kriminalizirajo. Ironija je tudi, da izbris RvW ni po godu niti večini Republikancev (glede na ankete podpira cca 60-80% Američanov neko obliko splava).
    • Stanje je rezultat dveh dejavnikov. Republikanci so več kot eno leto blokirali Obaminega kandidata, s čimer je prvega nastavil Trump ob nastopu mandata. Kasneje nastavi še dva, zadnjo en teden pred koncem svojega mandata (republikanski izgovor za blokado Obame je bilo “volilno leto”, med katerim naj se ne bi nastavljalo svežih sodnikov, kar je bila laž brez precedensa; seveda pozabljena štiri leta kasneje). Povrhu so nominiranci lagali med kongresnim zaslišanjem, saj so “uradno” zagovarjali pravico do splava in obljubljali ohranitev RvW.
    • V ozadju RvW ni zadnjih nekaj let, temveč pol stoletja naporov ameriške religiozne desnice. Poenostavljeno, republikanci že 30 let (razen 2004) niso prejeli večino glasov na predsedniških volitvah, temveč so zmagali prek elektorskega sistema (eg: Trump je 2016 prejel cca tri milijone manj glasov od Hillary). Za zmage prek elektorjev nujno potrebujejo glasove religiozne desnice, ki jim med volitvami prinese elektorje več zveznih držav. Odločitev vrhovnega sodišča je “plačilo” za lojalnost skrajnih evangeličanov, ki so Trumpa podpirali navkljub aferam in njegovi amoralnosti.
  • Pravno gledano sodišče ni prepovedalo splav, temveč je le razveljavilo odločitev sodišča iz 1973, ki je razglasila splav za izpeljano ustavno pravico – pravica do splava je bila izpeljana iz ostalih ustavnih svoboščin, ter ni bila posebej zapisana v ustavo. Razveljavitev ne zajema le RvW, temveč tudi Casey v Planned Parenthood iz 1992, ki je ojačala RvW.
    • Dodatna nevarnost so druge sodbe, ki so bile izpeljanje iz RvW in CvPP, med drugim pravica do kontracepcije, dekriminalizacija tako imenovane “sodomije” (aka konservativen izraz za homoseksualnost), ter legalizacija istospolnih porok.
  • Nadaljnja pot je nejasna. Teoretično lahko kongres sprejme federalen zakon, ki bi uzakonil splav; ob zadostni večini se bi ga lahko zapisalo v ustavo – oboje je malo verjetno zaradi tragičnosti demokratskega kongresa (kljub večini na papirju imajo demokrati dva “quislinga”; več spodaj). Alternativa bi bila razširitev sodišča z dodatnimi demokratskimi sodniki, s čimer se bi premostilo republikansko večino. Kongres ostaja težava tudi pri tej opciji; obenem bi packing the court precedens odprl Pandorino skrinjico politične širitve.
    • Bidenova administracija je sprejela vsaj predsedniško odločbo s katero poskuša omiliti učinek sodiščne odločitve. Poteza je boljša od nič, vendar še zdaleč ne razrešuje dileme – je le začasen obliž. (1, 2, 3)
  • Republikansko sodišče se ni osredotočilo le na pravice žensk, temveč je pričelo s širšim miniranjem demokratskih naporov. Nerealno neumna odločitev je ameriški agenciji za ščitenje okolja (EPA) prepovedala postavljanje mej glede izpustov (1, 2, 3). Sodba je de facto ubila Bidenovo klimatsko agendo.

TRAGEDIJA BIDEN ADMINISTRACIJE

  • Bidenova administracija ima že od vsega začetka notranje težave. Demokrati imajo na papirju sicer večino v spodnjem domu in 50/50 v zgornjem (s čimer ima 51. glas podpredsednica), vendar je večina večjih političnih načrtov propadlo zaradi dveh sredinskih demokratov v senatu (zgornji dom), natančneje Manchin in Sinema.
  • Republikanci so posledično blokirali sprejem zakonov prek filibusterjev (kot med Obamo) redkeje, le kadar so bili demokrati enotni. Dejansko imajo demokrati 50+1 glasova s katerim bi lahko filibuster (arhaičen in do Obame redkeje uporabljen parlamentarni postopek) ukinili – dilema je, da bi z njegovo ukinitvijo tudi sami izgubili možnost blokad.
  • Povrhu je Bidenova administracija “podedovala” zavožen odziv na pandemijo in trhlo post-pandemsko okrevanje; od ruskega napada Ukrajine se sooča še z inflacijo in vsesplošno rastjo cen.
  • Demokrati so pesimistični glede obetov midterm volitev. Klasična fraza ameriškega volinega telesa je: “It’s the economy, stupid.” Glede na mizerno ekonomsko stanje in ostale težave, se pričakuje slavje Republikancev. Bilke upanja so ravno odločitve vrhovnega sodišča, ki so požele vsesplošno kritiko, ter odstrle skrajnost republikanskih Talibanov. Druga avenija težav za Republikance ostaja MAGA kult, ki lahko partijo razcepi na dva dela. Preiskovalna komisija je nabrala zadosti dokazov za sodni pregon Trumpa. Kaligula nujno rabi kult za ohranjanje relevantnosti in politizacijo morebitnega sodnega pregona – kako bo le-to vplivalo na preostalo republikansko stranko bodo pokazali naslednji meseci.