Po štirih mesecih vojne sta premirje ali diplomatska rešitev še vedno neoprijemljiva. Putin ne more odnehati brez “dosežka”, ki ga lahko propagandni aparat spina v zmago; Kijev vztraja pri zahtevku o osvoboditvi celotne države, vključno s Krimom. Trenutno se nadaljujejo boji za JV Ukrajine, kjer se obe strani soočata s samosvojimi težavami in izčrpanostjo. Napredkov ni niti na mednarodni ravni, saj se je razblinil hype glede hitrega učinka sankcij na notranjo stabilnost Rusije. Dolgoročno jo bo Putinova poteza zaznamovala še desetletja; ocene glede prihodnjih mesecev in let so ugibanja, ter sežejo od avtokratskega zasuka in stagnacije pod “tzarjem”, do ponovitve družbenega kolapsa 90tih.

Napad je na globalni ravni odstrl trhlost neoliberalnega sveta, ki se je opotekal že od pričetka pandemije, ter privedel do družbenih problemov v večini zahodnih držav zaradi rasti cen, inflacije, etc. Dogajanje je znak mednarodnega rebalansa v multipolarnost. De facto ni poti nazaj v normalnost. Po osmih letih zamujenega časa za drugačno razrešitev vzhodno-evropske geopolitike, je Putinova poteza porušila preveč “mostov”. Najverjetneje bo privedla do daljše ločnice med Rusijo in Evropo, slično hladno-vojnim odnosom, skupaj s krvavečo rano nerešenega konflikta v Ukrajini.

BITKA ZA DONBAS

  • Ruske izgube prvih mesecev so bile obsežne, oziroma se nadaljujejo. Zaradi neuspeha naj bi prišlo do menjav vodstva, vendar Kremelj še ne kaže znakov odnehanja (1, 2, 3).
  • V zadnjem mesecu sta epicentra spopadov Severodonetsk in Lysychansk. Pozicijski boji se odvijajo proti severu okrog Kharkiva in proti jugu okrog Khersona (1). Prišlo je do spremembe ruske strategije. Ofenziva je omejena na epicentra; drugod se ruske sile predvsem vkopavajo za obrambo. Po celotni fronti se ruska stran poslužuje množične uporabe raket, artilerije in letalskih napadov. S težavami se soočata obe strani.
  • Glede na različne analize primanjkuje ruski strani pehote zaradi več dejavnikov (1):
    • Visoke izgube prvih mesecev (20-50k) so oklestile BTGje. Korupcija, pomanjkljiv trening in slabo vodstvo pesti rusko vojsko že desetletja; moderniziranih/profesionalnih sil naj bi RF imela le med 50 in 100k.
    • Ključen dejavnik je dejstvo, da Kremelj ni sprovedel mobilizacije. Ruska vojska je izvedla napad v “mirovniški sestavi”. Poenostavljeno, so ruske divizije izven vojne na cca 50-70% osebja, s čimer jih je lahko v pripravljenosti večje število. Logika v ozadju izvira iz Hladne vojne, kjer se je pripravljalo na spopad z NATOm – med tretjo svetovno vojno bi bila nedvomno razglašena splošna mobilizacija, ki bi napolnila preostanek vojske.
    • V izogib večjega odpora ljudstva je poskušal Kremelj izvesti operacijo brez mobilizacije, s čimer nima dostopa do 10+ milijonov rezervistov. Medtem je poslal v bitko mehanizirane enote, ki so imele ogromno vozil in voznikov, vendar zelo malo pehote, ki bi dotična vozila ščitila. Pomanjkanje pehote, še posebej med napadi na mesta, je recept za polom. Ob novih uvidih se lažje razume ozadje slik in zgodb med kaosom ruske ofenzive prvega meseca – uničene tankovske kolone; prazni APCji; zapuščeni tanki vs traktorji odražajo akuten manko pehote (k čemur se mora dodati še slabšo opremo in izurjenost, ter nizko moralo med nesmiselno operacijo).
    • Putin je sedaj ujet med kladivo in nakovalo, saj je mobilizacija politično riskantna – po drugi strani se lahko brez nje konflikt vleče. Zaenkrat se poskuša svež cannon fodder nabirati iz manj očitnih virov. Rekrutira se vojake med etničnimi manjšinami in preostalim obubožanim prebivalstvom; uporablja se plačance iz Sirije in Kavkaza ter drugih žarišč; deloma se naj bi nabiralo rezerviste, uradno vpoklicane zaradi “dodatnega treninga” – seveda iz regij stran od MSK in SPB. Obsežen del pehotnih sil predstavljajo sile novonastalih “ljudskih republik” – obe sta ob začetku vojne izvedla vsesplošno mobilizacijo rezervistov… realno so vpoklicali civiliste in boomerje brez izkušenj in jih povrhu slabo opremili (izvor memov na spletu glede t62 tankov in Mosin-Nagant pušk). Uradno naj bi se slednje uporabljajo v zaledju; pojavljajo se očitki, da se jih uporablja za “mesno” izvidnico.
  • Drugačne težave ima ukrajinska stran.
    • Ključen dejavnik pri zaustavitvi ruskega napada je bil vsesplošen ljudski upor in oblikovanje teritorialnih sil iz lokalnega prebivalstva, ki je uspešno ubranilo mesta. (Ruska strategija je medtem stavila na globok preboj v zaledje, oziroma hiter padec kijevske vlade in kapitulacijo vojske, s čimer se je zlomila ob soočenju z urbanimi spopadi. K obsegu poloma je prispevalo še pomanjkanje pehote, slab trening in oprema, ukrajinska pripravljenost, etc. … obseg in strategija napada sta bili norost.)
    • Kljub uspehom prve faze in preživetjem Kijeva, se bitka ni končala. Z umikom in koncentracijo ruskih sil na Donbas, se je celoten spopad prevesil proti jugo-vzhodu, bližje ruski meji – geografsko za 500-1000km proti vzhodu. S tem so se podaljšale oskrbovalne poti za ukrajinsko stran; prav tako so ofenzivne operacije (zoper vkopane Ruse) zahtevnejše kot obramba. Povrhu je ukrajinska regularna vojska utrpela mnogo izgub; medtem so teritorialne sile manj primerne za izvajanje ofenzivnih operacij.
    • Poleg žrtev je bilo uničene tudi veliko ukrajinske opreme in gospodarstva – Ukrajina ne more nadaljevati upora brez tuje pomoči. Govora ni le o vojaški pomoči, temveč tudi cca pet milijard $ mesečno finančne pomoči, ki drži pri življenju birokracijo, izplačuje vojake, etc. (1)
    • Ukrajinsko vodstvo nadaljuje z obljubami o osvoboditvi vsega zasedenega ozemlja – ne le glede na februarske meje, temveč sanjajo nekateri o pre-2014 mejah vključno s Krimom. Dotični cilji lahko zahtevajo mesece ali leta. Obenem ignorirajo dejstvo, da je ukrajinski upor financiran od Zahoda, saj je ukrajinsko gospodarstvo v razsulu (cca -60% BDP, 1). Levji delež pomoči prispeva ZDA (1, 2, 3, 4, 5, 6); EU kot celota ni enotna; poleg EU so omembe vredni VB, Francija, Poljska in Češka (1, 2, 3). Koliko časa bo Kijev imel “blank cheque” je stvar ugibanj saj ostaja končni obseg in trajanje težav nejasen, kakor tudi potencialen notranje-politični backlash zaradi rasti cen, inflacije in gospodarskim težavam (1).
    • Težko se oceni trdnost ukrajinskega upora (izven PR izjav Kijeva in hypa na socialnih omrežjih). Četudi so se teritorialne sile odrezale odlično pri lokalni obrambi, jih je težje poslati v ofenzivo na vzhod. Prav tako se podobno kot leta 2014, kaže razcepljenost Ukrajine – poenostavljeno je lahko nekomu iz zahoda Ukrajine, ozemeljska celovitost vzhoda manj pomembna kot lastno preživetje ali prenehanje bojevanja. Ukrajina je etnično in politično heterogena. Kremeljski napad je nedvomno pripomogel k enotnosti, vendar se težko oceni koliko Ukrajincev je pripravljeno več let umirati za osvobajanje vzhoda države.

KREMELJSKI REBALANS

  • Putin je trenutno ujet med kladivo in nakovalo, saj je mobilizacija politično riskantna – po drugi strani se lahko brez nje konflikt vleče, oziroma se zmaga vedno bolj oddaljuje… kar podaljšuje nelagodno stanje v družbi, ki lahko privede do porasta nezadovoljstva med ljudstvom in kremeljskimi elitami.
  • Glede na določene analize je poteza že spremenila Putinov status v kolesju oligarhičnega sistema. Putin ni bil absolutist, temveč je usklajeval med interesnimi skupinami ruske oligarhije (oligarhi, siloviki, internacionalisti), ter jih večino časa svoje vladavine vključeval v načrte. Napad Ukrajine in njegov obseg, je bil organiziran od ozkega kroga ljudi, s čimer je presenetil mnogo ruskih veljakov v ozadju. Dodatna zamera je, da ni le izvedel nesmiselnega napada, temveč ni dosegel niti hitre zmage. S tem je omajal svoj status in zaupanje elit, ki so mu od 2000čih voljno sledile. Slednje ne pomeni, da se obeta coup ali pojav močne opozicije; pričakuje se predvsem manjša vloga Putina, ki je centraliziral vodenje države okrog sebe.
  • Kljub nezadovoljstu s Putinovo potezo je na ravni ljudstva in elit prisoten strah pred ponovitvijo ekonomskega razsula 90tih. Putin je osebnost, ki premosti polom ruske tranzicije, kar je baza njegove podpore med ljudstvom (poleg močnega propagandnega aparata, zatiranja opozicije, ipd). S tem sta ljudstvo in elite ujete v strah pred post-Putin obdobjem. Upor, ki bi ustavil vojno, bi zelo verjetno privedel do padca Putina – vakuum oblasti bi pomenil kaos (1, 2).
  • Tudi Kremelj se zaveda, da je ekonomsko stanje ključnega pomena. V kolikor bi standard življenja padel v lakoto in kaos devetdesetih, bo imel režim vedno večje težave, ki lahko vodijo v ponovitev 90tih. Po štirih mesecih se sicer kaže, da sankcije še zdaleč niso tako učinkovite, kot se je ob začetku vojne pričakovalo. Kakšen bo dolgoročni razplet je stvar ugibanj.

DVOREZNOST SANKCIJ

  • Zaradi visoke cene energentov in pomanjkanja, ima Kremelj letos višje prilive od izvoza nafte in plina (1). Zahodne sankcije fosilnih goriv so predvsem pesek v oči – države, ki so sprejele popolen bojkot ruske nafte/plina, jo niso uvažale veliko (eg: VB), ali jo kupujejo prek posrednikov (znašla se je tudi v ZDA). Naftni bojkot EU je nepopolen, ter bo v “polni veljavi” šele čez nekaj mesecev, saj zajema Madžarske “izjeme”. Odcepitev od ruskega plina bo dolgotrajnejši proces, kljub podpisu pogodbe med EU, Egiptom in Izraelom. Pričakuje se, da bo Kremelj prihodnje mesece še vedno prejemal evropske milijarde; stanje med zimo lahko postane težavno (1).
    • Ne glede na voljo in politiko zahoda, bosta zaradi globalnih cen in pomanjkanja, ruska nafta in plin brez težav našla odjemalce drugje. Indija in Kitajska sta v zadnjih mesecih povečala uvoz – obe družbi veljata za energetsko nenasitljivi (1, 2, 3). Natančneje je le cca tretjina držav v ZN sprejela ekonomske sankcije – kaže se očitna razlika med “zahodom” in preostankom sveta. V OPEC so članice poleg zalivskih držav še Iran, Venezuela, Libija, Irak, etc – glede na zadnjih 20 let geopolitike, večina njih nima sočutja do težav zahoda (1, 2, 3).
    • Ruska ekonomija ne temelji le na fosilnih gorivih, temveč zajema znaten delež tudi minerale, kemične surovine, žito in les (1). Večini naštetega se je zvišala cena – ne glede na sankcije lahko RF najde odjemalce.
    • Občutne so sankcije na ravni tehnologije, saj je ruska ekonomija odrezana od naprednih mikročipov, medtem je ruska litografija zastarela. Učinek naj bi že čutila vojaška industrija. Zaenkrat se težko oceni dolgoročni razplet, oziroma v kolikšni meri bo ruskim podjetjem uspelo dobivati čipe iz Kitajske (slednja si ne želi sankcij zaradi sodelovanja). Po drugi strani je RF pomembna izvoznica redkih kovin, s čimer lahko uvede povračilne ukrepe (1, 2).
  • Osrednja lastnost globaliziranega sveta je prepletenost. Ruski napad in zahodni odgovor sta dodatno skrhala globalni sistem (skupaj z zapuščino pandemije, neoliberalizma, ter vseh ostalih težav) in povzročila težave povsod. Zahod specifično je ujet v dilemo – sankcije so “moralne”, vendar povzročajo vedno več političnih težav. Ekonomske težave so na naslovnicah, ukrajinska vojna postaja “stalnica” v ozadju sveta, otopelega od vseh kriz in katastrof zadnjih desetletij.

DODATNI VIRI: