Po kratkem obdobju ameriškega (skupaj s preostalim zahodom) unipolarnega momenta – pričet s koncem bipolarne/blokovske Hladne vojne v 90tih – se na ravni globalne geopolitke odvija ponoven rebalans moči (v širokem pomenu – od ekonomije, tehnologije, vojske, etc).

O prehodu v multipolarnost je govora že dlje – rebalans moči med velesilami (interregnum) je zgodovinsko vedno proces desetletij. Eksponentna rast Kitajske, pričeta 1979 po detantu in ekonomskem odprtju z ZDA, je bila napovedana že v začetku 2000čih. Podobno se je po kolapsu v 90tih tekom naslednjega desetletja okrepila Rusija (status velesile ji podaja jedrski arzenal; konvencionalna vojska in ekonomija ni primerljiva z ZDA, oziroma sovjetskimi časi). Omenjeni državi še zdaleč ne predstavljata obsega globalnega rebalansa. Vedno večji vpliv ima Indija; po obsegu je pomembna Brazilija; na vsakem kontinentu je več 50-200 milijonskih držav, ki imajo svojo mero regionalnega vpliva, s čimer so pomembne deležnice globaliziranega sveta.

  • Ključen dejavnik rebalansa je bila neoliberalna globalizacija, ki je razpršila po svetu industrijo in tehnologijo, ter pripomogla k digitalni revoluciji. Sočasno je slaba “ideologija” – stremenje po profitu; obljube o liberalizaciji družb zaradi ekonomskega sodelovanja so ostale neizpolnjene; outsourcing; ekologija in klima; finančna napihnjenost ekonomij; neenakost; etc – nakopičila težave. Povrhu je globalizacija prek proste izmenjave med seboj prepletla večino držav sveta. Poenostavljeno ima suša/vojna/primanjkljaj v eni regiji, vpliv na vse ostale. Primer je ravno trenutna kriza, kjer je stanje tudi v bogatejšem svetu slabo; vmes je mnogo revnejših držav daleč bližje lakoti in pomanjkanju, ki jih lahko povrhu dodatno destabilizira.

Prehod v multipolarnost torej ne zajema le bipolarne tekme med ZDA in rastočo Kitajsko, temveč se spreminja celotna krajina, oziroma ravnovesje moči med državami, bloki in kontinenti. Na splošno je upadel vpliv ZDA (in preostalega zahoda) – po drugi strani ni niti Kitajska absoluten hegemon (glede na ZDA po padcu CCCP). Moč – vojaška, tehnološka, industrijska – se je razpršila. Zahod ostaja dominanten, vendar se je razkorak glede na 90ta skrčil.

  • Kljub obujanju transatlantskih vezi po ruskem napadu Ukrajine, znotraj tako imenove zahodne interesne sfere, se brutalno jasno kaže ločnica do “preostalega” sveta – ekonomske sankcije zoper Rusijo je sprejela le cca tretjina članic ZN. Nevtralna ne ostaja le Kitajska, temveč tudi Indija, ter večina globalnega juga. Realistično si mnogo držav ne more “privoščiti” bojkota ruskega izvoza (žito, gnojila, fosilna goriva in kemikalije, etc), oziroma imajo že zadosti drugih težav. Prav tako ni zahod edini ekonomski partner – Kitajska, Indija, MENA, Južna Amerika in SEA so globalni ekonomski centri, ki imajo obsežno medsebojno izmenjavo. Zahodne sankcije in mednarodna volja ZDA preprosto nimajo teže iz 90tih.
  • Primer je napovedan obisk Bidena na Bližnjem vzhodu, kjer se ne pričakuje večjih premikov znotraj OPEC+, ki bi normalizirali ceno nafte. Ne le, da je članica Rusija, temveč večini članic naftnega kluba visoke cene ustrezajo. Splošneje se kaže delni umik ZDA iz regije, ki se je preusmerila v zajezitev (containment) Kitajske. Prav tako je z ameriško fracking bonanzo zalivska nafta izgubila strateški pomen za ZDA. Trenutno glavni (nenasitljiv) odjemalec zalivske nafte je Azija (Kitajska, Indija, SEA predstavlja 3-4 milijardni trg). Zalivske petromonarhije posledično nimajo razloga, da bi slepo sledile Washingtonu, temveč si puščajo odprto paktiranje z vsemi stranmi.

Napad se v mednarodni skupnosti seveda ne odobrava, ker je povzročil dodatne težave po letih pandemske krize in vseh ostalih problemov polovice stoletja neoliberalizma. Mestoma se izpostavlja dvojne standarde mednarodne skupnosti, kjer nosi ZDA in zahod katastrofalno zapuščino zadnjih desetletij – Irak, Afganistan, Libija, Sirija. Zahod sedaj pričakuje vsesplošen odziv zaradi (de facto) proxy spopada v Evropi… medtem imajo vsi ostali kontinenti prav tako aktivne spopade in/ali druga nesoglasja. (1, 2)

  • Tudi “širše” ostaja ZN pseudo-imperialna tvorba iz post-WW2 obdobja. Velesile z vetom niso bile pripravljene deliti moči z manjšimi državami. Povrhu se desetletja ni oblikovalo politik prilagojenih manj razvitim državam; obljube o finančni pomoči (eg: ščitenje pragozda) ostajajo prazne; med pandemijo je zahod najprej reševal sebe in kasneje držal cepiva zase; zgodbe o IMF in WB privatizacijah in kreditnih težavah se vrstijo že od 90tih; etc

TLDR

Prehod v multipolarnost se nedvomno odvija že dlje – sedaj postaja le bolj očiten. H kaotičnosti stanja prispevajo svoje sistemski problemi neoliberalizma (ignorirani desetletja), na katere ni imuna nobena držav. Dodaten globalen stres, s kaskadami posledic, predstavljajo klimatske spremembe, ki obetajo vročinske valove, pomanjkanje vode in izgubljene letine. Glede na kakofonijo problemov, ter zadnji dve desetletji, se je stoletje kriz že pričelo.