Rast cen, inflacija in pomanjkanje žita je rezultat trhlega sistema zadnjih desetletij, ignoriranih problemov, ter komaj premoščene pandemije. Kremeljski napad Ukrajine je “le” kataliziral dodatne težave v globaliziranem svetu, ki se šibi že dlje. Potek vojne zaenkrat ne daje upanja na bližnjo normalizacijo stanja, niti ni možna zaradi uničene infrastrukture (1) in blokade Odesse z minami (morske mine naj bi nastavile obe strani, oziroma prihaja do medsebojnih obtožb 1, 2, 3; čiščenje njih naj bi zahtevalo več mesecev). Dodatna zaostritev trenutnega stanje je praktično neizbežna.
Končni “seštevek” dejavnikov – primanjkljaja izvoza, dražjih gnojil in cene transporta – bo občuten šele v naslednjih mesecih, saj se pričakuje manjša letina na globalni ravni – tragične ocene govorijo o vsaj 50 milijonih več lačnih v 2022; iz 135 milijonov leta 2019 na 323 milijonov letos (1) (zaradi težav usihajo tudi donacije in skladi iz razvitega sveta).
H kaosu situacije prispeva svoje še več posrednih dejavnikov – tržne špekulacije, napihnjenost finančnega sistema, težave oskrbovalnih verig (razkrita že med pandemijo), ter vse ostale zapuščine več kot polovice stoletja neoliberalizma, ki je v imenu profita ignoriral trhlost globalnega sistema.
- Glede na OEC podatke iz 2020, je bila Ruska federacija največji izvoznik žita, ter Ukrajina na petem mestu. Skupaj predstavljata cca 25% svetovnega izvoza. Na treh mestih vmes se nahajajo ZDA, Kanada in Francija.
- Pomanjkanje žita čutijo praktično vse države – v detajlih je situacija težja za razvijajoči se svet, oziroma države, ki so odvisne od uvoza. Na prvem mestu je Egipt (1, 2), sledijo Kitajska, Turčija, Nigerija in Indonezija. Cena živil je v mnogo manj razvitih in revnejših državah tesno povezana z “družbeno stabilnostjo” (eg: Egipt 1, 2, 3).
- Bogatejši bloki kot je EU, si je prek ECB brez težav “pripravila” 500 milijonov evrov marca; sedaj se organizira 1.4 milijarde evrov dodatne kmetijske pomoči. Caveat zgodbe je obstoječa količina denarja v obtoku, ki viša inflacijo. Po vseh fiskalnih injekcijah med pandemijo, lahko dodatni prilivi stanje poslabšajo – gasenje enega požara povzroča novega drugje.
- Cena živil ni odvisna le od cene surovin (eg: žito), temveč od celotne verige – od proizvodnje do transporta. Zaradi obojestranskih sankcij je narasla cena fosilnih goriv, s čimer se je podražil transport. Ruska Federacija je prav tako največji izvoznik amonijevega nitrata in drugih gnojil; že v začetku februarja je sprejela dvo-mesečni moratorij na izvoz amonija; s pričetkom napada in dodatnih sankcij se je situacija le še poslabšala (1, 2, 3). Cena gnojil se je v zadnjih dvanajstih mesecih potrojila (1).
- Posredno se je pokazala Ahilova peta industrijske proizvodnje hrane, ki temelji na prekomerni rabi gnojil (ter pušča za sabo ekološke posledice). Dejstvo je, da je moderna prehrambena industrija epski polom (1, 2, 3). Prav tako ni možno desetletja ignorance popraviti čez noč. Kriza le kaže na globalno prepletenost globaliziranega sveta na vseh ravneh, tudi osnovnih dobrin kot je hrana.
- Tragično je, da bo razvitejši svet (beri: zahod, ki je najbolj zaslužen za trenutno stanje) krizo prestal bolje od preostanka držav. Mednarodne agencije svarijo, da se je stanje v zadnjih dveh letih izjemno poslabšalo (1).
- An estimated 1.6 billion people in 94 countries are exposed to at least one dimension of the crisis, and about 1.2 billion of them live in “perfect-storm” countries which are severely vulnerable to all three dimensions – food, energy and finance – of the cost-of-living crisis, according to the latest findings of the United Nations Secretary-General’s Global Crisis Response Group (GCRG) on food, energy and finance systems.
- According to the brief, the increase in hunger since the start of the war could be higher and more widespread. World Food Programme estimates show that the number of severely food insecure people doubled from 135 million pre-pandemic to 276 million over just two years. The ripple effects of the war in Ukraine, however, are expected to drive this number up to 323 million in 2022.
- Zahodna dikcija prerada pozablja, da ostaja mnogo (ne-zahodnih) držav glede Ukrajine nevtralnejših, saj zaradi notranjih razmer nimajo izbire (rabijo rusko žito, energente, gnojila, ipd). Rusiji se očita, da poskuša prodajati ukradeno ukrajinsko žito, kar Kremelj seveda zanika (1, 2, 3). Kadar je alternativa lakota in družbeni protesti v državi postane moraliziranje glede nakupa ukradenega žita… relativno.
- Niansa, ki jo zahod ignorira so špekulacije (commodity trading). Trg energentov, gnojil, žita in večine ostalih surovin so peskovniki za hedge funds in preostanek nakopičenega kapitala po desetletjih neoliberalne globalizacije (1, 2, 3). Del podražitev je torej rezultat špekulacij, ter ne nujno dejanskega pomanjkanja – korporacije in skladi imajo trenutno rekordne dobičke (1, 2).
- Državne “olajšave” (opustitve dajatev na gorivo, ipd) niso nujno v celoti prenešene v korist potrošnika. Odličen primer je nemško subvencioniranje goriva med poletno sezono. Cena se je tik pred pričetkom subvencije napihnila, s čimer je državna subvencija večja, medtem plačuje potrošnik kljub znižanju nekaj odstotkov več – pri milijardah litrov se pozna vsak delček %.
- “Zgodovinsko” trend ni nov (1, 2, 3), temveč se odvija že desetletja (natančneje s pričetkom neoliberalizma v 70tih letih prejšnjega stoletja). Kratkoročneje je trenutna inflacija nadaljevanje zgodbe 2008, ko se ni popravilo sistemskih napak, temveč nadaljevajo z orgijo tiskanja FIAT denarja (1, 2). Sredi kriz (pandemija, ruski napad, podnebje, ekologija, oskrbovalne verige, manko surovin) se sedaj kaže trhlost neoliberalne globalizacije – oz cena ignoriranih težav.
- Posreden element, ki je situacijo naredil akutnejšo, sta dva embarga izvoza. Indija je ustavila izvoz žita; Indonezija je sprva uvedla kvote na, ter kasneje ustavila, izvoz palmovega olja.
- Indija je druga največja proizvajalka žita, vendar ga večino porabi za lastne potrebe. Šele pred nekaj leti je pričela z manjšim izvozom; vmes je imela skoraj dvoletne množične proteste kmetov, ki so ustavili liberalizacijo indijskega kmetijstva (beri: neoliberalne reforme, ki bi odprle indijsko podeželjo za mednarodne investicije). Zaradi rasti cen po ruskem napadu, ter deus ex vročinskem valu, ki je uničil del letine – je indijska vlada začasno ustavila izvoz žita. (1, 2)
- Zaradi majhnega obsega (glede na svet) indijska poteza ni imela največjega vpliva na rast cen – težava je simbolične narave. Globalizirana mednarodna skupnost je soodvisna – če prične med pomanjkanjem neke dobrine vsaka država kopičiti zalogo le zase, se lahko manko na ravni celotne skupnosti eksponentno zaostri (1). Ista zgodba se lahko odvije na ravni držav – WC papir med začetki pandemije.
- Indonezija je zaradi rasti cen živil in goriva, povrhu tik pred ramadanom, sprva omejila ter kasneje (začasno) ustavila izvoz palmovega olja. Oblast ni nujno proti izvozu – večja cena palmovega olja (ter premoga; dve ključni izvozni surovini) sta državi omogočili pozitivno trgovinsko bilanco (več izvoza kot uvoza kopiči državi “rezervo” tujih valut). Kljub temu se državno vodstvo zaveda, da je notranja stabilnost močno odvisna od cene osnovnih dobrin (1, 2).
- Pri ceni energentov je k težavam prispevalo “hitro” post-pandemsko okrevanje. Svari se, da so trenutno cene “nižje” zaradi manjšega kitajskega povpraševanja (zerocov zaprtja) in sprostitve rezerv (ZDA in partnerji). Trenutna kriza lahko privede do zasukov v energetski politiki držav in blokov.
- V danem trenutku je na delu pragmatizem – Bidenova administracija poskuša znižati cene energentov, saj so pred vradi midterm volitve, ki lahko demokratom dokončno izgubijo kongres (de facto jih že od začetka uničujeta dva notranja quislinga). Washington naj bi venezuelskem režimu ponujal omilitev sankcij; šušlja se tudi o dogovorih z Iranci; napovedan obisk Savdske Arabije je bil vsestransko kritiziran (1, 2). Dvomi se, da bo OPEC+ pripravljen na povečanje črpanja, saj višje cene koristijo vsem članicam, ne le Rusiji.
SVARILA PRED SISTEMSKIM KOLAPSOM
- Kriza, natančneje več sočasnih kriz skupaj s kaskadami posledic, se komaj pričenja – oziroma se nadaljuje kaos pričet 2020 s covidom. Sočasno se plačuje napake storjene 2008, ko se ni popravilo rakastih trendov neoliberalizma… in vseh ostalih napak, ki se vlečejo že od 90tih, kot je večanje neenakosti, outsourcing in sweatshops, vedno obsežnejši ekološki problemi, etc. Analize svarijo pred sistemskimi težavami (systemic risk) in nevarnostjo sistemskega kolapsa. Poleg eksistencialnih izzivov, kot je ekologija in klimatske spremembe, so lahko sistemske težave vgrajene v samo delovanje kompleksnih ustrojev. Primer je pridelava in oskrbovalna veriga za hrano, ki v globaliziranem svetu prepleta vse kontinente, ter jih sočasno dela soodvisne.
- Nujno je izpostaviti, da se svarila pred sistemskim kolapsom ne sme jemati popolnoma “apokaliptično”. Dolgoročno, v kolikor se ne sooči z izzivi, so napovedi ugibanja. Vmesna desetletja bodo priča krizam, ki bodo tragične, vendar verjetno katalizirale napor za nujne ekonomske in družbene spremembe. Glede na dosedanjo zgodovino, bo razvitejši/bogatejši svet situacijo prestal lažje. Sočasno zahteva modernost zadnjih treh desetletij globalno povezanost. Nobena država, blok ali kontinent ni sposoben popolnega decouplinga in/ali avtarkije, v kolikor želi obdržati pridobitve zadnjih 50 let.