“There’s no honorable way to kill, no gentle way to destroy. There is nothing good in war. Except its ending.” — Abraham Lincoln

Po treh mesecih vojne so obeti premirja med Kremljem in Kijevom še vedno neoprijemljivi. Kljub porazu ruskih sil med prvo fazo ofenzive, konflikt s tem ni končan, temveč se je preselil na jugo-vzhod.

Konec spopadov ostaja stvar ugibanj. Niti Kremelj, niti Kijev ne kažeta znakov odnehanja (v danem trenutku). Prvi se pripravlja na daljšo “posredovanje”; drugi že vnaprej zanika možnost kakršnegakoli teritorialnega kompromisa. Sicer se obe strani zavedata (Lavrov in Zelensky), da je dolgoročno edina rešitev premirje prek diplomacije – koliko časa in žrtev bo potrebnih (na obeh straneh), da se sprti strani “izmučita” in ponovno pričneta s pogajanji, ni možno napovedati.

Glede na Vietnam, Sirijo, Libijo, Afganistan, etc, se lahko kalvarija vleče še mesece ali leta. Vmes lahko pride do začasnih ohladitev in kasnejše re-eskalacije spopadov. Nenazadnje se konflikt na vzhodu Ukrajine vleče že od 2014. Po prvi “vroči” fazi je bil frozen osem let, z vmesnimi flareups bojevanja. V širšem kontekstu je ruski napad eskalacija že obstoječega konflikta. Vsi možni scenariji so ugibanja; v najboljšem primeru se jih lahko razdeli v splošnejše kategorije.

  • Prvi scenarij je prelomna vojaška zmaga ene ali druge strani, ki bi nasprotni strani “vsilila” pogoje premirja. Boji na vzhodu se odvijajo počasneje in sličijo na attrition pokol WW1 – s čimer so obeti “prelomnih” zmag manjši.
  • Alternativen scenarij je razvlečen konflikt, ki lahko traja še dolgo – po izmučenju obeh strani se obeta demarkacijska linija glede na teritorij in stanje v eni in drugi državi; konflikt se v tem primeru ponovno “le” zamrzne; obstaja tudi možnost napotitve mirovniških sil za uveljavitev premirja, ipd.
  • Zadnja kategorija scenarijev so deus ex machina zasuki v Kijevu ali Moskvi. Na ukrajinski strani se kratkoročno ne obetajo spremembe; ključna neznanka je trajanje zahodne podpore. Na ruski strani obstaja več možnosti za ad hoc zasuk – smrt ali odstop Putina zaradi zdravstvenih težav; upor kremeljskih krogov (oligarhi, siloviki) je možen, četudi zgodovinsko (v Rusiji) redek; odvije se lahko tudi nenaden ekonomski kolaps in/ali dogodek v družbi (eg: Tahrir), ki bi ohromil Rusijo in posredno Kremelj.

KDO ZMAGUJE?

Popularno, vendar nesmiselno vprašanje. Zmagal ne bo nihče, saj je vojna zahtevala nepotrebne žrtve na obeh straneh, ter privedla do več-generacijske travme v regiji. Povrhu je botrovala epohalnemu pretresu geopolitične krajine (obuditev NATA in priključitev .se in .fi) in privedla do globalnih posledic, med drugim lakote (ki bo neprimerljivo huje prizadela revnejši svet).

  • Ukrajina je in bo v bližnji prihodnosti v razsulu – ne glede na izid vojne bo imela država ekonomske krize in bila še leta odvisna od tuje pomoči. Zaradi teritorialne necelovitosti je članstvo v NATU nemogoče. Ostaja še ideja evropskega članstva, ki je najverjetneje le wishful thinking. EU (natančneje .fr) je ustavila širitve z blokado Makedonije – sprejem razbite in obubožane Ukrajine, po možnosti sredi frozen spopada z RF, je nerealno. Bruseljska srenja tega seveda ne želi priznati. EU komisija in članice želijo izpasti kompetentne prek obiskov Kijeva in PR konferenc – pohitren sprejem UA v EU ali NATO ostaja malo verjeten.
  • De facto je Kremelj zmagal prvi dan – cinizmu Putina “ustreza” uničena Ukrajina. Napačna je namreč interpretacija, da je bila zasedba nedotaknjenega ozemlja glavna prioriteta Kremlja.
    • Glede na pričetno rusko strategijo so kremeljski krogi verjeli v hitro zmago (1, 2). Upi se niso le razblinili, temveč je vojska utrpela množične izgube in pripravljena propaganda “pokvarila”. Posledično se je spremenila kremeljska dikcija – propagandni aparat je pred vojno razločeval med tako imenovano “kijevsko hunto” in ukrajinskim narodom (,ki naj bi ga operacija glede na rusko državno propagando poskušala “rešiti”). Povedano drugače, Putin ni nujno želel teritorija aneksirati, temveč ga spremeniti v client state (eg: Belorusija).
    • Po vsesplošnem uporu Ukrajincev, ki je preprečil kremeljske načrte, se kažejo spremembe v kremeljski zgodbi. Pričenja se izpuščati dele o osvobajanju vseh Ukrajincev – operacija postaja “ščitenje” pro-ruskega teritorija. Analitična skupnost predpostavlja, da je med končnimi cilji Kremlja kopenski most do Krima in zasedba vzhodnih regij; v najslabšem primeru vse do Transnistrije, kar bi Ukrajino spremenilo v landlocked državo (oziroma bi ruska stran nadzorovala pristanišča za izvoz; trenutno jih že blokirajo na morju).
    • Geopolitično je napad privedel do dodatnih skrbi za Kremelj. Ni le združil mnogo članic EU, temveč privedel do poživitve NATO zavezništva, ki je zadnja desetletja iskalo razlog za obstoj. Prav tako je privedlo do “zgodovinskega” oboroževanja Nemčije (100 milijard eur in ploskanje parlamenta zaradi kickbackov oboroževalne industrije, namesto mračnosti trenutnih časov), članstva Švedske in Finske v NATU, nelagodnosti na južni meji med bivšimi sovjetskimi republikami, osamitve RF na mednarodnem področju – vse našteto kremeljske nočne more.

INTERPRETACIJE UKRAJINSKE ZMAGE

Širša tragičnost celotne zgodbe je, da zaradi geopolitičnih polomov (neuspešnost diplomacije med 2014 in 2022) večinsko nastradajo nedolžni. Heroizem ukrajinskega upora je plačan z zahodnim “zlatom” in ukrajinsko krvjo – koliko časa bo na voljo prvo, ter teklo drugo, se ne more napovedati; trenutno je v izobilju obojega.

Realistično se težko enači ukrajinske in zahodne cilje, saj dolgoročno niso nujno enaki. Prav tako prihaja že znotraj Ukrajine do različnih interpretacij zmage. Zahodni akterji so še daleč bolj heterogeni, ter prežeti s partikularnimi interesi (od EU do njenih članic, ZDA in NATO s Turčijo, etc).

  • Na ukrajinski strani je za nekatere zmaga preživetje Kijeva, oziroma suverenost zahodnega dela države. Drugi, po novem tudi Zelensky, napovedujejo boj za vsak centimeter vzhoda in brezkompromisnost glede teritorija. Nejasna ostajajo pričakovanja glede Krima.
    • Trenutno se odvija boj za JV države, natančneje okrog mest Sievierodonetsk in Lysychansk (1, 2). Ruske sile ga poskušajo obkrožiti, vendar je Ukrajinska stran dobro pripravljena in vkopana – do sedaj je preprečila prodor. Ključen adut Ukrajincev je napredna uporaba artilerije in dronov; upa se na dodatne pošiljke iz tujine. Ruska stran izvaja interdiction (napadi na logistično mrežo) – poskuša se ustaviti dostavo opreme, zalog in okrepitev iz ostale države. Na južni obali si Kremelj po padcu Marioupola utrjuje kopenski most do Krima.
    • Kratkoročno imata strani popolnoma nasprotujoča si “diplomatska” izhodišča, s čimer so obeti za hitro premirje minimalni. Dvomi se, da bo Putin pripravljen zapustiti pridobljena ozemlja prek diplomacije. Medtem je vojaška zmaga ukrajinske strani, ki bi Ruse potisnila izven meja na JV države, trenutno še neoprijemljiva, ter pogojena z mnogimi “zunanjimi” spremenljivkami.
    • Kaže se sprememba ruske strategije. Med prvo fazo ruskega napada – agresivnim potiskom v zaledje – je bila ukrajinska stran v prednosti, saj se je branila v mestih, ki so deathtrap za mehanizirano vojsko. S preselitvijo konflikta na JV in počasnejšim napredovanjem ruske strani, je ukrajinska vojska postavljena pred težji izziv – držanje in oskrba vkopanih sil, ter organizacija in premestitev zahodnih sil cca 1000km proti vzhodu. Proti-ofenzive bodo brez dodatne opreme težje, ter sočasno usmerjene zoper koncentrirane sile nasprotnika, ki se prav tako vkopava.
    • Naslednja faza vojna lahko traja tedne ali mesece. Kratkročen mejnik bo boj za Sieverodonetsk/Lysychansk. V kolikor se ruska ofenziva izjalovi, bodo imeli vedno večje težave z držanjem zasedenega teritorija. Če jim uspe obkroženje mesta, se brez ukrajinske predaje, obeta razvlečeno obleganje.
  • Kijev/Zelensky nadaljuje PR ofenzivo in pritisk na zahod. Ukrajinska stran je prejemala zahodno ekonomsko in vojaško pomoč že od 2014 (cca 20 milijard $). Zaradi napada je ukrajinsko gospodarstvo v razsulu – brez zahodnih finančnih injekcij, bi bil Kijev brez sredstev. Vlada ocenjuje, da rabi vsak mesec 5 milijard $ pomoči za ohranjanje javnega aparata in plačila vojakov. ZDA bodo od februarja dalje ukrajinski krizi namenile 53 milijard $ (1, 2); EU cca 2-5 milijardi; mnogo pomoči je pošiljal tudi preostanek sveta na ravni držav, korporacij in donacij posameznikov (1). Prihaja do trenda, kjer vojaško opremo dobavlja predvsem zahod; humanitarne pošiljke prihajajo medtem iz vseh kontinentov.
  • Večini opazovalcev je jasno, tudi ruskim, da je kijevski upor odvisen od mednarodne pomoči. V kolikor lahko rusija nadaljuje z napadom (na JV se glede glede na prvi mesec uporablja bolj postopno strategijo, ki zahteva manj materiala) in zdrži ekonomske sankcije, bo Kijev najverjetneje (postopoma) izgubljal podporo. Slednje ne pomeni prekinitev vse pomoči, temveč vedno večjega razkola med cilji Kijeva in njegovih zaveznikov.
  • Cilji, oziroma definicija zmage, preprosto ni enaka za ukrajinsko stran in mednarodne deležnike. Z nadaljevanjem konflikta se sedaj pojavljajo realisti, ki zagovarjajo kompromis kot najhitrejšo pot k premirju (1, 2). Na vsako kritiko se vsuje plaz pro-ukrajinskega “navijaštva” in pavšalnih analiz. Ukrajinska vojska se je na bojišču odlično odrezala; s strani ukrajinske vlade je zadeva jasna – več finančne pomoči, orožja in dodatne sankcije zoper Kremelj jim lahko omogočijo pot k popolni zmagi – časovnica je kljub temu nejasna. Prerado se namreč pozablja, da imajo ostale države vedno več lastnih težav, saj je ruski napad otežil post-pandemsko okrevanje in privedel do globalnih posledic. Upravičeno je torej vprašanje, če si lahko mednarodna skupnost oziroma zahod, ki financira večino pomoči in vojaške opreme, “privošči” mesece ali leta trenutnega stanja. Seveda velja isto za Kremelj.
  • Končna sodba je torej nemogoča. Hitra zmaga ukrajinske strani, ne glede na tujo pomoč, ni garantirana. Posledično se ne sme ignorirati geopolitičnega pragmatizma (realpolitik). Kremelj ni in ne bo dosegel svojih prvotnih načrtov, sočasno je napad absoluten geopolitičen poraz. Slednje ne pomeni, da si Ukrajina ne zasluži dodatne pomoči, ker je vojna za JV še neodločena. Je le “mentalna priprava” na točko, ko se bo ena ali druga, ali obe strani zadosti izčrpale, ter bo možen kompromis za premirje.
    • Zelenskyevi nastopi so mnogokrat nerealna pričakovanja, začenši s pozivi za no-fly zone, ki bi bila direktna pot k spopadu z NATOm, kar odpira nevarnost jedrske eskalacije. Z vsem dolžnim spoštovanjem do trpljenja ukrajinskega naroda, vendar je nerealno pričakovati, da bo svet reševal Ukrajino v zameno za jedrsko apokalipso z RF.
    • Podobno nerealne so zahteve po dodatnih sankcijah, ki bi Rusijo odrezale od sveta. Zahod se lahko zaradi svoje finančne moči “zmišljuje”. Mnogo manj razvitih držav si medtem ne more privoščiti izgubo ruskega izvoza/uvoza, saj se soočajo z nevarnostjo lakote in družbenih nemirov. Za Ukrajince je “svetost boja” razumljiva. Mednarodna skupnost je kljub temu večja od posamezne države. Tragično dejstvo je, s sokrivdo zahoda, da so zadnja desetletja priča mnogim nepotrebnim regionalnim konfliktom in proxy spopadom. Ukrajina je v globalnem kontekstu le dodaten spomenik širše tragedije – zapuščina neoliberalne globalizacije in neocon/liberal hawk doktrine.
    • Ruski napad se enači z nemškim napadom Poljske in Putina enači s Hitlerjem. Pozablja se, da so nacisti dobro leto po 1939, “kampirali” na obalah rokavskega preliva in imeli pod kontrolo Francijo. Medtem si je ruska vojska razbila zobovje že na poti do Kijeva. Kje, kdaj in kako bo ruska vojska marširala po Poljski, Finski in vzhodu EU… so pravljice za propagando in medijski clickbait.
  • Kijev se zaveda, da boj za JV ne bo lahek, niti hiter – še posebej, v kolikor se želi osvoboditi celoten vzhod in/ali Krim. Posledično se poskuša nabrati čim več pomoči – dokler je kriza še “aktualna” in del medijskega cikla. Iz ruske strani se medtem vedno jasneje kaže, da se pripravljajo na dolg konflikt. Verjetno se upa, da lahko manjši obseg bojev in pretek nekaj mesecev, močno okrni obseg mednarodne podpore.
    • Med ključnimi zunanjimi mejniki so ameriške midterm volitve. V kolikor izgubi Biden kongres, se lahko zamaje ameriški dotok opreme in denarja. Glede EU čaka Kremelj na zimo in morebitno izsiljevanje z dobavo plina.
    • Sankcije so Rusijo nedvomno prizadele, vendar glede na trenutno stanje, manj od obljub in napihovanj. Za širše posledice (odcepitev od dostopa do mikročipov, manko investicij, kulturna izolacija, ipd) bo potreben dodaten čas. Kremelj je bil deloma pripravljen iz izkušenj prejšnjih let; mnogo držav ostaja nevtralnih. Adut ostaja fosilna narava ruskega izvoza. Zaradi podražitev nafte so evropski napori meh, saj lahko RF brez težav prodaja nafto drugje. Izmenjava plina med EU in RF ostaja aktivna; izsiljevanje s plačili je bilo uspešno za Kremelj. Glede drugih izvozov, kot so žito, fosfati (gnojila) in surovi materiali, je zaradi globalnega pomanjkanja, prav tako z lahkoto najti odjemalca. Glede na kaotičnost globalnih razmer, je nesmiselno napovedati potek vnaprej.

“PIROVA” OPERACIJA KREMLJA

Kremeljska agresija bo plačana z desetletjem stagnacije in plaza dolgoročnejših težav za narod in državo – kakršnikoli “dosežki”, ki bi jih aparat razglašal za zmago, bodo imeli Phyrric pridih. Režim in ruska ekonomija se zaenkrat, kljub sankcijam, uspešno držita nad vodo – koliko časa jim bo to uspevalo je stvar ugibanj.

  • Dodaten Damoklejev meč ostaja (dolgoročno neizbežna) menjave oblasti, ki lahko ruski režim pahne v kaos – cena države in sistema, ki se centrira okrog “tzarja”. Upor zoper Putina in Kremelj, ki bi ustavil vojno, bi lahko privedel do njegovega odstopa in vakuuma oblasti – sledil bi kaotičen boj za oblast med oligarhičnimi frakcijami.
    • Pri razumevanju kremeljskih krogov prihaja na zahodu do banaliziranj. V ozadju Putina in njegovega ožjega kroga svetovalcev, stojita dve ključni interesni skupini. Poenostavljeno se jih deli na oligarhe (gospodarski tajkuni) in silovike (pripadniki represivnih organov, vojske, etc). Veliko oligarhov ni navdušenih nad Putinovo potezo; prihaja tudi do nezadovoljstva med siloviki – kljub temu deluje Putinov režim zaenkrat stabilen. Del zaslug je seveda strah pred posledicami upora, del Putinov aparat za nadzor, vendar je na delu tudi kolektiven strah pred kaotično zamenjavo oblasti, ki bi oklestila njih same. (Pred leti je med kremeljskimi krogi obstajala tudi tretja frakcija internacionalistov, ki je stremela k zahodnejšim vrednotam, vendar je zadnja leta politično zatrta. Za njen obraz je veljal Medvedjev, ki je dandanes med zvestimi hujskači)
  • Podobna težava je prisotna na ravni (apatične) družbe, katero je strah ponovitve ekonomskega razsula 90tih. Putin je osebnost, ki premosti polom ruske tranzicije, kar je baza njegove podpore med ljudstvom (poleg močnega propagandnega aparata, zatiranja opozicije, ipd). S tem je tudi ljudstvo ujeto v režimski strah pred post-Putin obdobjem. Po drugi strani se Kremelj zaveda, da je ekonomsko stanje ključnega pomena. V kolikor bi standard življenja padel v lakoto in kaos devetdesetih, bo imel režim nedvomno težave.
  • Zahodna dikcija o norosti in bolezni je možna, vendar ni nujno resnična. Kremeljska logika je cinična in usidrana v realističnemu pojmovanju mednarodne arene.
    • Ponovno pride na površje vprašanje liberalizma in realizma v mednarodnih odnosih – ruski napad je nepojmljiv za liberalne internacionaliste, vendar del repertoarja realistov. V modernosti se seveda pristaja na suverenost držav, tako glede obrambe, kakor zunanje politike. Po drugi strani se lahko od držav pričakuje, da prilagodijo svojo zunanjo politiko svojemu okolju aka finlandization.  Ironija je, da je napad pripeljal do dodatnih težav za Kremlej glede NATO zavezništva – vrnitev iz paliative; pohitreno sprejemanje Finske in Švedske.
    • S stališča Kremlja je bila eskalacija, glede na ukrajinsko politično krajino (ustavni amandmaji za članstvo v EU in NATO; oteževanje delovanja pro-ruskih strank; problematika jezikovne politike; etc), le vprašanje časa.
    • V vmesnem času je ukrajinska vojska prejemala pomoč in se, glede na potek zadnjih mesecev, uspešno pripravljala na rusko ofenzivo. Nekatere analize trdijo, da bi imel Kremelj čez nekaj let še večje težave ob morebitnem napadu, oz bi se ukrajinska vojska zadostno okrepila, da bi lahko pričela ogrožati ruske sile na vzhodu in Krimu. Mnogo posmeznikov namreč pozablja, da teritorialna situacija (glede vzhoda in Krima) ni bila razrešena že od 2014.
    • S stališča Kremlja bi se sankcije razširile ne glede na “obseg” ruske ofenzive. Izvedba manjše ofenzive poseldično ne bi spremenila mednarodnega odziva.

TLDR

  • Na “srečo” je bila, glede na tri mesece vojne, ruska strategija in pristop… vprašljiv in/ali nor. S potezo si je Kremelj naredil plaz notranjih in zunanjih težav, skupaj s krvavo rano vroče vojne.
  • Potrebnih bo vsaj nekaj tednov ali mesecev, da se kristalizira stanje JV bojišča.
  • V danem trenutku se obe strani pripravljata na daljši spopad. Koliko časa bo Ukrajina prejemala mednarodno pomoč, ter Kremelj uspel ohranjati družbeno stabilnost, ni mogoče napovedati. Obljube Kijeva o osvoboditvi izgubljenega teritorija niso lahko zahtevajo mesece ali leta – zmaga ruske strani (menjava kijevske oblasti) strani je praktično nemogoča.
  • V tem trenutku se odvija boj za teritorij. Ko se bosta sprte strani zadostno izmučili, se obeta nov krog diplomatskih pogajanj – pozicija obeh strani odvisna od stanja na tleh.

DODATNI VIRI: