Whataboutism or whataboutery (as in “what about…?”) is the act or practice of responding to an accusation of wrongdoing by claiming that an offense committed by another is similar or worse

Ruski napad Ukrajine je privedel do zasukov na mnogih nivojih. Poleg pretresa mednarodne arene (liberalizem vs realizem; NATO oživitev) in večslojnih posledic na ravni sveta in držav, se lahko opaža tudi določene družbene trende. Zaradi večih vzrokov – med drugim kompleksnost zgodbe, propagande obeh strani, ter v določeni meri prihologije množic – prihaja do med seboj si popolnoma nasprotujočih mnenj okoli dogajanja v Ukrajini (sočasno odraz širšega trenda, vidnega že med cov pandemijo).

En ekstrem smatra ukrajinsko stran za “brezmadežno jagnje” in ruski napad za “novo potezo”, ki se je odvila v vakuumu brez konteksta. Drug ekstrem naseda kremeljskemu natolcevanju in propagandi o anti-imperializmu. Resnica je nekje vmes in tragična.

Trenutna ukrajinska kalvarija je rezultat osmih let zamujenih priložnosti za mirnejšo razrešitev. Seveda je glavni krivec Kremelj – vendar je svoje prispevala ukrajinska politika (ne narod v celoti – povprečen Ukrajinec in Rus nimata potrebe po bratomoru) ter poteze EU in ZDA. S tem ni mišljeno, da bi bilo pravično Ukrajino “prepustiti” volji Kremlja – trdi se lahko kvečjemu, da so bili možni kompromisi, ki bi lahko preprečili nepotrebne žrtve in uničenje. Nepravičen mir je boljši od najbolj pravične vojne.

OBJEKTIVNOST JE PRVA ŽRTEV VOJNE

Poenostavljeno se lahko govori o treh taborih – podporniki ene ali druge strani navijajo za lastno agendo; med obema ostaja vedno ožje polje “nevtralnosti”. Že slednja je problematična, saj ni moralnega zagovora kremeljske poteze, temveč v najboljšem primeru le “realistična” analiza dogajanja, ki je privedlo do sem. Problem je, ker so sredinske razlage napadene iz obeh strani – pro-ua tabor smatra vsako kritiko ukrajinskega upora za podporo RF (aka Putin troll); pro-ru tabor se oklepa dikcije tako imenovanega “anti-imperializma”, oz. ima na fringe delu mentalne siromake, ki verjamejo Putinu glede denazifikacije.

Podlaga obeh “polov” je mnoštvo manihejskih (črno-belih) interpretacij, na podlagi katerih se vnaprej diskreditira nasprotno stran in izgublja širši kontekst in nianse analize. Trend ni prisoten le na ravni “ekspertov” iz socialnih omrežij in molariziranja click-bait medijev, temveč je opazen širok konsenz na ravni think-tank publikacij (zunanje političnih ekspertov). Rezultat je viden v mnogih zahodnih družbah, kjer prihaja do pojava novodobnega jingoisma in verjetja v mite o bitki med dobrim in zlom. Prihaja tudi do zajetne mere hindsight bias (kognitivna zmota), saj je ruska poteza “potrdila” večletna svarila pred Kremljem – priročno pa se pozablja, da sta pri ukrajinski zgodbi udeležena tudi ZDA in EU. Pro-ruski pol je večslojen in zajema od evroskeptikov do nacionalistov (eg: nemški AfD, Le Pen, Orban, etc), ki slepo verjamejo v Kremeljsko propagando že leta.

V sredini so ujete (tradicionalno) leve grupacije, ki nasprotujejo NATU in zahodnim posredovanjem, vendar seveda ne opravičujejo ruskega napada. S podobno dilemo se sooča analitična srenja. En vogue je (upravičena) vsesplošna kritika Kremlja – problem je, ker se vmes prepogosto ignorira pot, ki je vodila do konflikta – med drugim osem zamujenih let za diplomatsko rešitev, nepripravljenost na geopolitične kompromise, nekatere polemike glede ukrajinske strani, etc. Od pričetka februarskega napada ni le čas pred njim pozabljen, temveč se razlaga konflikt kot ruski napad 2022, četudi traja dejansko že od 2014.

MORALA vs REALIZEM

Na delu je popolnoma človeška dilema morale. Vsaka vojna je tragedija, kjer najbolj trpijo nedolžni. Kremeljska poteza je nemoralna in neopravičljiva – slednje ne spremeni dejstva, da se odločitev za ruski napad ni sprejela čez noč, saj se je trenutna rusko-ukrajinska vojna pričela 2014. Kalvarija je, v (amoralnem) realističnem smislu, “le” eskalacija nerešenega “zamrznjenega konflikta” – po osmih letih zamujenih priložnosti za diplomatsko razrešitev.

Ponovno se mora izpostaviti, da ni moralnega opravičila napada – sočasno je razlaga s Putinovo norostjo in krvoločnostjo Kremlja izredno pomanjkljiva. Uničenje, ki ga lahko spremljamo v živo je zadnji akt daljše in večslojne zgodbe, pri kateri je udeleženih več akterjev. Ni le proxy vojna med velesilami, saj so na delu “notranje” dinamike ukrajinske in ruske politike ter družbe, k čemur prispeva svoje še “težavna” zgodovina, oziroma različne interpretacije nje. Konflikt je nedvomno nepotrebna tragedija, vendar se ni pričel ad hoc.

VSESTRANSKA PROPAGANDA

Državno sponzorirana propaganda, digitalna omrežja, kratek attention span in površinski uvid “splošnega mnenja” – od medijev, politike, do povprečneža na socialnih omrežij – je odličen agar za enoumje obeh strani. Kremelj ni edini krivec saj prihaja tudi na pro-ua strani do napihovanja, polresnic in izpuščanja neljubih dejstev.

Obenem premnogo opazovalcev pozablja, da je propaganda raznovrstna in prilagojena specifični publiki. Smešno je moraliziranje in histerija nad rusko notranjo propagando (od obsega ukrajinskega nacizma, do strašenja z nuklearno vojno), ki je v prvi vrsti namenjena lastnemu ljudstvu. Mednarodno sfero pokriva Kremelj prek RT in Sputnika – nepresenetljivo je dikcija glede na ruske programe omiljena.

Na drugi strani pristaja zahodna mainstream zgodba na kolektivno ignoranco slabega desetletja pred 24. februarjem 2022. Ruski napad se portretira kot “izolirano” dejanje barbarske agresije, ki je za mnoge “ločeno” od preostalih let po Maidanu 2014.

DISCLAIMER: Tanka je meja med whataboutizmom in dvoličnostjo. Naslednje točke so namenjene pregledu najpopularnejših argumentov, za boljšo preglednost razdeljenih po tematikah.

UKRAJINSKI WHATABOUTIZEM

  • Ukrajinsko stran se na prvi pogled predstavlja kot nebogljeno žrtev. Z ozirom na nedolžne civiliste je trditev resnična. V primeru ukrajinske politične srenje, je mnogo akterjev sokrivih za trenutno stanje. Napačno je namreč mišljenje, da si je celotno ukrajinsko politično vodstvo prizadevalo za preprečitev trenutne kalvarije. Dober primer je Zelensky, ki je bil izvoljen s solidno večino na platformi miru in kompromisa z RF. Nato je bil od izvolitve naprej ujet med kladivom in nakovalom (1) – kompromis z RF bi povzročil obsežne notranje-politične težave, ki bi ga lahko odnesle z oblasti… brez kompromisa z RF je pot, z hindsight uvidom, vodila v eskalacijo iz Kremlja.
    • Ukrajino se poskuša slikati kot razvito demokracijo sredi boja za obstanek zoper ruskega barbara. Dejansko trpi država že 30 let post-tranzicijskega poloma, zaznamovanega z oligarhi, ki so sponzorirali politične stranke zaslužne za ekonomske težave, korupcijo, nacional-populizem, težavami z IMF, etc. Ruska stran je podobna – ljudstva na obeh straneh sta žrtvi svojih režimov.
    • Boj za ukrajinsko usmeritev prozi vzhodu-zahodu se prav tako ni začel z Maidanom 2014, temveč so imeli že pred tem oranžno revolucijo (2004), politične krize in poskuse zastrupitve predsednikov, etc.
    • Ukrajina se glede na demografijo prebivalstva (in volitve 2010) deli na vzhodni (pro-rf) in zahodni (pro-eu) del; cca 20% državljanov je etničnih Rusov. Siliti državo v en ali drug “blok” je bil pričakovan recept za polom.
      • 2013 je bila na mizi pogodba med RF, EU in IMF, prek katere bi se skupaj rešilo ukrajinske ekonomske težave, ter območje naredilo za tranzicijsko regijo med ekonomsko cono EU in RF (EEU).
        • Slednje ne pomeni, da bi se odpravilo vse probleme čez noč. Lahko se le ugiba, če bi se s kompromisom preprečil Maidan in preprečila pot, ki je vodila do trenutne kalvarije.
      • EU spremeni načrt in ponudi UA članstvo. Yanukovich izigrava obe strani z namenom večanja korenčka – ko dojame, da bodo EU reforme politično nesprejemljive (anti-korupcija, etc), se čez noč premisli in izbere kremeljsko stran. Rezultat so množični protesti, ki zahtevajo več žrtev in privedejo do njegovega pobega.
      • Nadomesti ga Poroshenko, ki tvori vladno koalicijo s “problematičnimi” liki desnega ekstrema, natančneje Svoboda in Desni Sektor. Pride do lustracije obrazov predhodnega režima, odstavitve vrhovnih sodnikovin in več političnih reform, ki se jih lahko interpretira kot proti-ruske (prepoved več ruskih medijev, ipd; 1, 2).
      • Dejstvo je, da EU ni vabila Ukrajine v blok zaradi humanitarnosti, temveč širitve tržišča. Mnogim postaja ob rasti cen žita in žitnih izdelkov, kaj je bilo v ozadju idej o ukrajinskem članstvu v uniji. Prav tako je dejstvo, da so imeli Maidan protesti zahodno finančno in logistično pomoč – posnetek Nulandove dokazuje ameriško vmešavanje, financiranje in brezbrižnost glede “lokalnih partnerjev”. Nuland omenja, McCain se rokuje, z Oleh Tyahnybokom – vodjem nacionalistične stranke Svoboda (na volitvah 2019, kjer slavi Zelensky, se skrajno desne stranke odrežejo slabo).
      • Po Maidanu (2014) ponudi EU Ukrajini več kot 15 milijard evrov ekonomske pomoči, v kolikor se pristane na dolgoročno pogodbo z IMF. Dodatno pomoč, tudi pričetek vojaške, prične pošiljati tudi ZDA. Od 2014 naprej je ukrajina prejela cca 5+ milijard $ vojaške opreme; pripravljajo se ekonomski paketi; pobirajo se donacije, etc. (1, 2)
    • Kremelj z mnogimi očitki nedvomno pretirava – sočasno je težko trditi, da se niso odnosi z ukrajino “pokvarili” ob pomoči zahoda. Podobno bi pro-eu del ukrajinske politike težko izvajal svoj program brez 20+ milijard $ tuje pomoči (pred 2022), oziroma bi bil prisiljen v sprejem kompromisov z RF. Seveda ni možno vedeti, če bi ta pot preprečila konflikt; lahko se le predpostavlja, da bi se zmanjšala možnost za trenutno kalvarijo.

UKRAJINSKI NACIZEM?

  • Kremelj pretirava z obsegom ukrajinskega “nacizma” – zahodna stran vsakršne polemike ignorira.
  • Skrajni nacionalizem je v manjšini – večina državljanov je, kakor drugod po svetu, normalnih. Sočasno je na delu širok spekter “patriotizma“. Večina ukrajinskih strank ima v svojem programu “soft-nacionalizem” v imenu izgradnje narodne kulture. Najde se tudi skrajnejšo nazi drhal (1, 2, 3, 4), ki je bila pomemben akter med Maidan revolucijo. 2014 sodeluje več članov Svobode v Poroshenkovi vladi. Na volitvah 2019 prejmejo minimalno podporo; močnejšo prisotnost imajo na ravni civilne družbe prek “domoljubnih” organizacij (1, 2).
    • Zgodba ima širši zgodovinski kontekst, ki ga Kremelj rad izkorišča za propagando. Med nemško invazijo sovjetske unije se mnogo teritorijev “osvobodi” izpod sovjetske vladavine. V Ukrajini se pojavi neodvisna tvorba pod vodstvom Stepan Bandere, ki kolaborira z nacisti in izvaja pokole Poljakov in Rusov. Glede na rezultat vojne je njegova usoda jasna. Problem je, da ga skrajni del ukrajinskih nacionalistov smatra za heroja, kar ruska stran z lahkoto izkorišča za lastno propagando.
  • Na delu pred in po Maidanu so tudi prostovoljni batalioni s spornimi insignijami – kar je bilo razumljeno že 2014 med zahodnimi mediji. Najbolj znan, vendar ne edini, je Azov. Le-tu prihaja do načrtnega zatiskanja oči s strani zahoda. Omenjeni bataljoni ne skrivajo svoje radikalno desne ideologije. Niso le aktivni med Maidanom, temveč pomagaja pri eskalaciji konflikta na vzhodu v času po zamenjavi oblasti 2014. V kasnejših letih se jih integrira v uradne ukrajinske sile, del njih pod okrilje nacionalne garde, drug del pod vojsko.
    • Zahodna dvoličnost je očitna – ignorira se napad na leve/pro-ruske protestnike v Marioupolu iz 2014, ki zahteva več žrtev in pomaga eskalirati takraten konflikt. Parade s svastikami v Kijevu predstavljajo majhen del prebivalstva, vendar kažejo na prisotnost organiziranih nazi elementov v ukrajinski družbi, ki imajo jasno anti-rusko agendo.
    • Azov zgodba vse od ruskega napada je še bolj ironična, saj pride do “rehabilitacije” nacionalističnih skrajnežev… pika na i ironičnosti je izraelskega vojaška pomoč, ki se prav tako znajde v njihovih rokah. FB umakne njihov izbris; prav tako omili anti-rusko hujskanje na svoji platformi (1, 2, 3, 4). Kasneje postanejo “heroji” obrambe Marioupola; pred nekaj dnevi so se po dveh+ mesecih predali (1, 2). Njihova usoda je nejasna – pričakuje se metke in/ali propagandne sodne procese (podobno kot Kijev pohitreno sodi ruskim ujetnikom).

SPORNA DVOJEZIČNOST

  • Kamen spotike vse od 2014, v državi s cca 20% Rusov med državljani, je kijevska jezikovna politika.
    • Prvi akt zgodbe je zakon iz 1989, ki naredi ukrajinščino za edini uraden jezik, vendar v ustavi zapiše pravico do uporabe manjšinskih jezikov.
    • Naslednji del se odvije z zakonom iz 2012, ki omogoča uradno rabo manjšinskih jezikov v regijah z več kot 10% manjšin.
    • Dva dni po begu Yanukovicha (Maidan 2014) iz države, poskuša ukrajinski parlament izglasovat zavrnitev zakona iz 2012. Odločitev privede do množičnega nasprotovanja – celoten proces se politizira. Zakon gre v razsodbo vrhovnega sodišča, ki ga 2018 zavrne kot neustavnega.
    • V vmesnem času se sprejme več zakonov, ki “jačajo” vlogo ukrajinščine v javnosti, od radijskih kvot do omejevanja pouka v manjšinskih jezikih. Slednje ne pomeni, da je ukrajinska javna uprava zmožna popolnega izvajanja spornih zakonov (recimo ob primerjavi s cenzuro kitajske partije). Kljub temu je kodifikacija odpirala pot k težavam, ter Kremlju lahek material za propagando in hujskanje.
    • Ključen moment se odvije 2018, ko se izniči (pre-Maidan) jezikovni zakon iz 2012, ki je bil nevtralnejši glede razmerja med jeziki. Parlament izglasuje nov zakon, ki ga nekaj tednov pred koncem mandata podpiše oredsednik Poroshenko. Ključni členi zakona so zahteva, da vsi mediji objavljajo v ukrajinščini – oziroma morajo imeti tuje publikacije ukrajinski prevod; tuji filmi morajo biti sinhronizirani; pouk je le še v ukrajinščini z določenimi izjemami za evropske jezike. Ruščina, beloruščina in yiddish (skupaj skoraj četrtina prebivalstva) zgubijo status manjšinskih jezikov in imajo zakonsko manj “pravic” kot jeziki EU.
      • Zakon je deležen vsesplošnih kritik – med drugim HRW, komisija EU, NATO analitiki, etc (1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11). Večina si je enotnih, da je zakon recept za prihajajoče težave.
      • Zakonski členi stopajo v veljavo postopoma (po odhodu Poroshenka). Zelensky obljublja reforme, vendar do njih po več letih njegovega mandata ne pride. Tekom 2021 se situacija prične zaostrovati, kar nas pripelje do februarja 2022.
  • Kremeljska stran v vmesnih letih zahteva spoštovanje Minsk sporazuma iz 2015, čigar člen je tudi zagotovitev jezikovnih pravic manjšin. Seveda je od februarja dalje, Minsk mrtev.
    • Širše je bil sporazum ugodnejši za rusko stran, saj bi vzhodu podelil več avtonomije. Med drugim bi imele regije veto na pristope k EU ali NATU, s čimer bi lahko Kremelj brez težav blokiral članstvo. Nedvomno nepravična situacija – kljub temu boljša od vojne.
    • Podobno se lahko trdi glede NATO/EU članstva. Kompromis s Kremljem, ki bi iz Ukrajine naredil nevtralno cono – “nepojmljiva groza” še pred pol leta, bi lahko preprečil deset-tisoče smrti in uničenje Ukrajine ter več-generacijsko “zamero” med narodoma. Nenazadnje se bi preprečilo tudi globalne posledice ruske poteze (zaostrovanje mednarodnih odnosov v stoletju kolektivnih globalnih izzivov).

POST-TRANZICIJSKI SINDROM

  • Ukrajina trpi, podobno kot večina post-tranzicijskih držav, s težavno izgradnjo zdrave civilne družbe in delujočih demokratičnih ter upravnih mehanizmov. Korupcija in kraja ter oligarhično financiranje političnih strank s svojimi agendami – v državi “začinjeni” z etnično, kulturno in ekonomsko delitvijo med “vzhod in zahod”. Ekonomske krize 90tih, oranžna revolucija 2004, zasuk 2010, Maidan 2014 – država ima politične krize vse od nastanka. K naštetemu se mora dodati še vmešavanje Kremlja, oz širšo zgodovinsko zapuščino področja.
    • Poenostavljeno, je v ozadju ukrajinskega političnega kaosa “boj” oligarhov, ki sponzorirajo svoje kandidate – Kuchma, Yushchenko, Tymoshenko, Yanukovich, Poroshenko – z namenom krojenja sebi ugodne državne politike (še posebej glede zahodne-vzhodne usmeritve).
    • Usmeritev UA proti zahodu ali vzhodu nima le družbenega/etničnega konteksta, temveč tudi ekonomskega. Industrijam za zahodni in mednarodni izvoz (žito, surovine) bi koristilo EU članstvo in s tem povezane manjše tarife. Panoge težje industrije, bolj pogoste na vzhodu države, so medtem bolj navezane na rusko ekonomijo.
      • Zero-sum usmeritev države v eno ali drugo smer je bila neumnost. Pri tem se kaže dvoličnost EU, ki ostaja v svojem smotru neoliberalen projekt (večji in prosti trg). Evropsko članstvo UA se je prodajalo kot “demokratizacijo” družbe, dejansko je bil glavni namen dostop do cenejših surovin in 40 milijonskega tržišča – oziroma se dejansko verjame, da glede na Orbana in poljske PiSlamiste, unija priotizira spoštovanje pravic in demokratično družbo? Mačehovski odnos ima seveda tudi Kremelj s svojo ekonomsko cono in agendo, ter oligarhičnim režimom.
      • Tragedija celotne zgodbe ostaja relativno preprosta – brez kompromisa v smeri nevtralnosti, oziroma področja za vez med enim in drugim “blokom”, je bila eskalacija nerešenega konflikta le vprašanje časa. Med 2012 in 2013 se je izgubilo prvo priložnost, v letih po podpisu 2015 Minsk sporazuma naslednjo. Ruski napad je sedaj privedel do prelivanja krvi in “zamero” med narodoma, ki lahko traja več generacij.

ZELENSKYEV HEROIZEM?

  • Zahodna družba ima že sama po sebi moment “kultov” – od Trumpove MAGE do Muskove ponzi piramide. Zelensky odlično uporablja orodja na katere je zahodna publika “zdresirana”. Seveda se mu ne more oporekati odlično igranje igre. Problem je, ker se v navalu moraliziranja pozablja, da ukrajinska stran ni objektivna, temveč se poskuša predstaviti v najbolj nedolžni luči – s čimer ni nič narobe ali spornega, dokler se opazovalec zaveda nians pri interpretaciji zgodbe.
  • Zasluge za trenutno stanje nosi Poroshenko in njegovi predhodniki; ob natančnejšem pregledu se poruši tudi persona Zelenskya.
    • Obstajajo razlike med Zelenskyim in njegovimi predhodniki. Slednji veljajo za obraze oligarhičnega kapitala. Zelensky se smatra za “liberalnega internacionalista” (sodelovanje in vezi z zahodom), čeprav stoji v njegovem ozadju Ihor Kolomoysky (1, 2). Med Zelenskyevim mandatom je prišlo do odkritega boja med njim in ostalimi oligarhi. Dodaten kamen spotike so bile, mestoma uspešne, reforme zoper korupcijo (1, 2).
    • V relaciji do ruske strani je bil Zelensky izvoljen z obljubami diplomatske rešitve. Za razliko od prejšnih kandidatov, ki so imeli večinsko podporo na zahodu ali vzhodu države, je prejel 73% glasov in zmagal v skoraj vseh regijah.
    • Po izobrazbi je odvetnik, ki si je v letih pred političnim vstopom, gradi televizijsko kariero. Njegovi politični pogledi so ekonomsko neoliberalni in družbeno progresivni – večinoma igra vlogo centrista s pridihom populizma in karizmatične igre na socialnih omrežjih. Seveda ima tudi lastnosti klasičnega politika, kot je offshore račun razkrit v Panama papers, ter oligarhičen kapital Kolomoyskya.
  • Od tranzicije do 2014 je bila politična krajina “uravnovešena” med eno in drugo stranjo. S konfliktom na vzhodu, so pro-RF stranke izgubile obsežen del volivcev in legitimitete.  V naslednjih letih – na vzhodu države je še vedno frozen conflict – prihaja do politično-družbene bitke. Detajli so preobsežni, oziroma se nahajajo tu. Na volitvah 2019 kandidirata dva (relevantna) opozicijska bloka, financirana s strani vzhodno-ukrajinske oligarhije in vezmi do Kremlja (1). Zmernejša izmed njiju prejme 13% glasov in postane druga največja stranka v parlamentu (Zelenskyeva stranka ima 41%).
    • Spočetno navdušenje Zelenskyevega mandata se hitro konča, saj so reforme počasne in pogajanja s Kremljem brez napredka. Država je v ekonomskem razsulu; na vzhodu se nadaljuje konflikt; udari pandemija; etc
    • Kljub volilnim obljubam sprave in kompromisov – tudi Kremelj je pričakoval napredek z njim – je nadaljeval s politiko približevanja EU. Deloma iz lastne ideologije, deloma zaradi parlamentarne koalicije s pro-evropskimi strankami. Rada potrdi 2019 amandma, ki kodificira stremenje k EU in NATU v ustavo (1).
    • Notranje-politično ostaja ukrajinska politična krajina kaotična. Ekstremni deli političnega “udejstvovanja” (aka social-nacionalizem) zajemajo cca 5%, vendar so dobro organizirani in pripravljeni na nov Maidan. Zelensky se zaveda, da lahko popuščanje Kremlju privede do protestov in težav (1, 2).
    • H kakofniji političnega kaosa doda svoje Zelenskyev zakon, ki definira oligarhe – ter jim prepove politično udejstvovanje; očita se, da se lahko zakon uporablja selektivno. 2021 prepove njegova administracije tri ruske medije, s čimer naj bi omejeval doseg opozicije (1, 2, 3).
      • Kremelj je bil nad izvolitvijo Zelenskya sprva navdušen, saj se je pričakovalo lažjo pot k normalizaciji glede na Poroshenka. S kodifikacijo članstva EU/NATO v ustavo, ter oteževanjem delovanja pro-ruskih politikov, naj bi Kremelj nad Zelenskyem obupal.

“PSIHOLOGIJA” VOJNE in FOG of WAR

  • Civilisti in nedolžni so venomer koleteralna škoda vojn. Med medijskim napihovanjem Zelenskyeve osebnosti in ukrajinskega odpora se pozablja, da so oligarhi zaslužni za manko kompromisa s Kremljem, iz države pobegnili prvi dan – medtem se državo brani prek krvi državljanov in mednarodne pomoči.
  • Zahodna politična srenja in medijsko pokrivanje ne ignorira le širšega konteksta, temveč riše črno-belo sliko. Nedvomno so ruske sile agresor in zagrešile več zločinov – prihaja pa tudi do problematičnih ukrajinskih potez, ki se jih “po naključju” ne obeša na veliki zvon.
    • Slab teden po napadu je Zelensky prepovedal 11 opozicijskih strank, ki naj bi imele vezi do Kremlja – dejansko je več njih napad obsodilo. Aretiran je bil voditelj opoziciji Medvechuk, ki se je že od lani soočal s preiskavo glede očitkov izdaje. Na splošno je z napadom pro-ruska politična srenja v Ukrajini izgubila še zadnji del legitimitete. Kijevska prepoved strank je medtem “veledemokratska” poteza, upravičena s klasičnim (beri: nejasnim) izgovorom državne varnosti.
    • Po pričetku napada se vrstijo tudi zgodbe notranjega obračuna z drugače mislečimi. Ukrajinci, ki na socialnih omrežjih objavljajo kritike Kijeva in/ali zagovarjajo ruska stališča, dobivajo obiske notranje policije SBUja (obveščevalna agencija). Mnogo njih je odvedenih in usoda neznana. S tem se ne trdi, da prihaja do pobojev – bolj verjetno se posameznike pridržuje brez sodnih procesov. Za kolaboracijo z rusko stranjo so tudi uradno zagrožene večletne zaporne kazni.
    • Vrstijo se poročila o kolaboraciji – ruske sile naj bi po zasedbi ozemlja imele informante, ki naj bi izdajali svoje sosede (1, 2). Stanje na tleh je kaotično – konflikt ima nekatere značilnosti bratomorske državljenjske vojne.
    • Razklana medijska slika in propaganda sega daleč. V kolikor se prisluhne ukrajinski strani, so rusi večinoma napadali le civilne cilje – medtem kaže ruska stran le goreče vojaške inštalacije. Glede izgub, ki so na ruski strani obsežne, se na zahodu predvaja ukrajinske uspehe, ter ignorira izgube ukrajinske strani. Podobno na socialnih omrežjih trendajo posnetki lačnih ruskih nabornikov po predaji – za posnetek streljanja in maltretiranja ruskih ujetnikov, se mora posameznik obrnit na google in/ali rusko televizijo (1, 2, 3, 4).
      • Ruska stran seveda še zdaleč ni nedolžna. Kljub temu so enotedenski sodni procesi zoper ujete ruske vojake… sodno nekredibilni in predvsem propaganda. Za kredibilne sodbe vojnih zločinov se nujno potrebuje neodvisnega akterja.

TLDR

Ruski napad je nesmiselna poteza putinovega Kremlja, ki se ni le izjalovila zaradi slabe ocene stanja, temveč bo pustila dolgoročne posledice na obeh državah (ter geopolitiki). Kljub amoralnosti poteze se ne sme pozabiti širšega konteksta, ki je privedel do nepotrebne kalvarije. Odprto ostaja vprašanje konca, saj nobena stran ne kaže znakov po odnehanju.

“There’s no honorable way to kill, no gentle way to destroy. There is nothing good in war. Except its ending.” — Abraham Lincoln

DODATNI VIRI: