Ruski napad Ukrajine, natančneje porazen prvi mesec, odraža evolucijo modernega bojišča in zastarelost nekaterih doktrin. “Zgodba” se v zgodovinskem kontekstu ne odvija prvič. Obenem je vsaka večja proxy vojna med velesilami poligon za testiranje najnovejše opreme.

DRONI IN DIGITALIZACIJA BOJIŠČA

Poenostavljeno, se je povečala natančnost/smrtnost in doseg orožja. Temelj revolucije so brezpilotna letala aka droni, ki omogočajo neprimerno boljšo interpretacijo situacije (aka manjši fog of war). Poleg izvidništva, so lahko droni opremljeni z lastno oborožitvijo; sočasno so force multiplier (catch-all fraza obrambne industrije) za artilerijo, protitankovske enote, ipd. Deloma je “navdušenje” upravičeno, saj so med osrednjimi razlogi za spremenjeno naravo bojišča. Prav tako se je tehnologija pocenila – ameriški droni iz 2000čih so stali cca 5-10 milijonov, turški Bayraktar TB2 stane “le” dva milijona $. Na “partizanski” ravni ljudskega odpora v mestih so uporabni že off-the-shelf droni FPV skupnosti.

Digitalna revolucija je občutna pri vodenih izstrelkih – ATGM in MANPADs. Proti-tankovske in proti-zračne rakete so postale “pametnejše” ter sočasno pridobile na dosegu in natančnosti, s čimer postajajo strategije iz konca Hladne vojne (ruski prvi mesec) neuspešne.

  • Javelini/NLAV rabijo le digitalno označbo tarče – po izstrelitvi se usmerjajo sami; prek analize slike sledijo tarči; termalni in infra-rdeči senzorji ignorirajo slabo vidljivost ali vkopan tank; povrhu lahko napadejo “od zgoraj”, kjer imajo tanki manj oklepa (1, 2).
    • Smrtnost top-down napada ni unikatna ruski opremi – noben tank na svetu ne preživi modernega ATGMja, ki mu pade na glavo zaradi več dejavnikov. Fizika (shaped explosive charge) in napredek raket in njihovih konic brez težav prebije več deset centimetrov oklepa, ignorira kletko (zoper starejše RPGje) ter prelisiči ERA oklep. Vsak tank je prav tako balans med težo in zaščito v posamezni “smeri” – vrhnji del je težko ojačati, ker naredi tank višji in s tem lažjo tarčo. Vojske so razvile sekundarne sisteme za obrambo, kot je reaktiven oklep ERA (eksplodira tik preden raketa detonira – poenostavljeno), vendar imajo moderne rakete dve konici (tandem charge). Pojavljajo se laserji zoper optiko rakete, ki so svojevrsten tehnološki izziv in cenovno dragi. Obstajajo napredne dimne zavese (in mreže), ki blokirajo infrardečo sliko, ipd. Vojaška tehnologija je priča konstantni evoluciji. V danem trenutku je bojišče za tanke izjemno smrtonosno.
  • Evolucija koncepta je Switchblade, ki je tako imenovan loitering munition – mini drone katerega lahko nosi pehota. Njegova primarna naloga je izvidništvo; če vojak opazi tarčo, ga prek gumba spremeni v “samomorilski” dron.
  • Ukrajina je prejela tudi 25000 kosov protizračnega orožja, večino njih Stingerjev, ki so klatili sovjetske zračne sile že v Afganistanu. Seveda so prejeli modernejše različice, ki imajo izboljšan sistem sledenja tarči (originalni stinger je sledil vročini izpuha; moderni lahko kombinirajo lastno sledenje z laserskimi žarki in talnim radarjem, s čimer se jim je daleč težje izogniti z obstoječimi counter-measures, kot so flare ter chaff).
    • Pojavljajo se tudi analize, da naj bi rusom zmanjkovalo vodenih bomb za letala. Posledično naj bi uporabljali starejše “neumne” bombe, ki jih morajo letala spuščati bližje tarči/tlem – kar jih postavi tudi bližje stingerjem in ukrajinskim S300 sistemom (ruskega porekla). Prav tako se kaže, da ruska stran po slabih dveh mesecih spopadov, še vedno nima zadostne kontrole zračnega prostora, saj je uporaba letal in helikopterjev postala “pazlivejša”. Za globlje udare se uporablja cruise izstrelke.

Popularen click-bait postajajo diskusije o “smrti” tanka – napovedani že večkrat. Sodba dejansko še zdaleč ni končna. Napad s formacijami tankov, ki poskušajo predreti v zaledje in sovražne sile odrezati – aka Blitzkrieg/Salient attack – torej klasična sovjetska/ruska doktrina je potrjeno “samomorilska”. Tanki in mehanizacija s tem še zdaleč nista passe – za preživetje in uspešno opravljeno misijo potrebujeta boljšo koordinacijo z ostalimi elementi (pehota; AA; letalstvo; izvidništvo), ter postopnejši prodor.

ZGODOVINSKI PRECEDENS(i)

“Najboljši” primer razkoraka med vojaško doktrino in napredkom tehnologije ostaja WW1. Smernice so se kazale že med krimsko (1853-1856) in ameriško civilno vojno (1861-1865), bursko vojno (1880-1881), ter rusko-japonsko vojno (1904-1905). Evolucija bojišča in napredek tehnike se lahko razdeli na več točk (1, 2):

  • Prvi primeri “modernih” vojaških jarkov, podobnim WW1, se najdejo med Krimsko vojno (1853-1856), ter v zaključnih fazah ameriške državljanjske vojne (obleganje Vicksburga/1863 in Petersburga/1864-65). Spopadi armad na odprtem se medtem še vedno odvijajo v “napoleonskem” stilu formacij, kjer so vojaki stali drug ob drugem in izmenjevali strele z nasprotnikom.
  • Evolucija takratnih pušk zajema več prelomnic. Namesto mušket s prednjim polnjenjem, se pojavijo prvi “moderni” metki, ki združujejo smodnik in kroglo v eno. Pojavijo se prve, sicer zahtevne in drage za izdelavo, rifled cevi (spiralni žlebi aka izžlebljene cevi), ki metek stabilizirajo prek rotacije, s čimer se poveča natančnost. Pride tudi do iznajdbe smokeless smodnika, s čimer niso vojaki več zaslepljeni z lastnim dimom (po nekaj strelih).
    • Poenostavljeno, se v nekaj desetletjih poveča doseg in natančnost pušk (iz cca 50m na 300m), ter hitrost streljanja (izurjen veteran lahko z mušketo izstreli cca 2-3 metke na minuto; nove puške omogočajo izurjenemu rekrutu 6+ merjenih strelov na minuto).
  • Druga linija evolucije strelnega orožja privede do prvih mitraljezov. Najbolj razširjeni med WW1 sta vodno hlajen Maxim (uporabljajo ga vse strani) in britanski Vickers, ter zračno hlajen francoski Hotchkiss. Pojavijo se tudi prvi lahki mitraljezi oz avtomatske puške, vendar večinoma manj zaneslljive (Chauchat, et al). Smrtonosnost novega orožja je vidna v boarski in rusko-japonski vojni, mitraljezi so prav tako “kolonialno orodje, vendar večina vojaških opazovalcev ne dojame njihovega učinka na prihajajočo evropsko kalvarijo.
  • Zadnja sfera napredka zajame artilerijo. 1850 temelji artilerija še vedno na železnih kroglah z plitkim lokom strela, ki dosežejo cca 1-2km. Do WW1 imajo vse vojske na voljo lahko in težko artilerijo, ki strelja prek balističnih lokov in lahko zadane 5-20km. Povrhu izstrelki niso več dolgočasno železje, temveč vsebujejo eksploziv in raznovrstne detonatorje (fuze).
    • K temu se mora dodati še pojav balonov, zepelinov in letal, ki dodatno povečajo natančnost artilerije – podoben učinek imajo na modernem bojišču, stoletje kasneje, brezpilotni droni.
  • Tidbit je še razvoj uniform – mnogo držav prične vojno s “starimi vzorci”, ki niso imeli veze s kamuflažo, temveč so bili namenjeni prepoznavanju sovražnika/prijatelja na kaotičnem “napoleonskem” bojišču polnem dima in kratkih razdalj. Francozi izvajajo v prvih tednih vojne frontalne napade v strnjeni formaciji zoper nemške strojnice in artilerijo, v rdečih hlačah francoskega esprit-ja. Rezultat je več 10k žrtev in ranjenih na dan. Zastarela taktika je kmalu opuščena in stara garda vojaškega vodstva poslana v pokoj.

Rezultat naštetega je bila kalvarija WW1, ki seveda ni edini primer. WW2 je tehtnico prevesila v smer oklepne ofenzive in premikov. Hladna vojna je privedla do dominance zračnih sil. ZDA se je kljub temu učila lekcij v Vietnamu, ki jih nato do Iraka in Afganistana pozabi. Vojna je kaos v katerem se prek prakse učijo krute lekcije. Z Ukrajino dobiva svoj drugi Vietnam/Afganistan Ruska Federacija.

DIGITALIZACIJA MODERNEGA BOJIŠČA

Izjemno poenostavljeno je ena izmed osnov vojaških spopadov razmerje med ofenzivo in defenzivo. Če se je tehtnica v WW1 prevesila na stran obrambe, je bila med WW2 (z razvojem tankov, ostale mehanizacije in letalskih sil) na strani ofenzive. Hladna vojna privede do nepojmljivega tehnološkega napredka, s čimer postane razkorak med modernimi vojskami velesil in manjših držav, vedno večji. Z razpadom CCCP, ki ne uspe tekmovat z zahodom vojaško, tehnološko in ekonomsko, postane ZDA hegemon z najnaprednejšo vojsko.

Evolucija se kljub temu ne konča – ameriška prednost se v zadnjih desetletjih zmanjša. Če so bile vodene rakete (cruise missile) med prvo Zalivsko vojno višek tehnologije, niso dandanes nič “posebnega”. Ima jih Kitajska, Rusija, Iran, Indija, več držav EU, etc. Ameriški sateliti in GPS omrežje v 90tih ni imelo konkurence – dandanes imata lasten GPS Rusija (Glonass) in Kitajska (BeiDou), etc.

Ameriška vojska ostaja, s svojim absurdnim proračunom, tudi 2022 najbolj napredna na svetu. Kljub temu se je v večih sferah zmanjšal razkorak med njo in ostalimi velesilami – v nekaterih jo recimo prehiteva Kitajska (hipersonično in ASAT orožje), vendar več o temu drugič. Na splošno ostaja Amerika de facto najmočnejša vojaška sila na svetu, nenazadnje zaradi izkušenj. Širše ni na delu le ameriška obrambna industrija, temveč je najnaprednejši MIC razpršen po celotnem zahodu – največje izvoznice orožja v zaporedju – ZDA, RF, FR, PRC, DE, IT, UK, SK, ES, IS, NL, TR, SE, UA.

PRVA “PRAVA” PROXY VOJNA PO 1990

Podobno kot pri zgodbi o razvoju pred WW1, so se trendi, ki so oklestili ruske sile med prvim mesecem napada, kazali že v prejšnjih letih, natančneje v Siriji in Libiji, iz katerih so znane zgodbe o uporabi dronov.

Za razliko od Sirije in Libije, Sudana in Malija, ter Gruzije 2008, je Ukrajina prva “obsežnejša” proxy vojna. Obsežnejša v dveh smislih – neposredna udeležba (srednje?) velesile. RF pošlje v Sirijo in Libijo le nekaj tisoč vojakov, oziroma uporablja iregularne sile aka plačance; napad Ukrajine ima neprimerljivo večji obseg z 100-200k vojakov, tisočev kosov mehanizacije in več sto letal.

Na drugi strani je vojaška pomoč Ukrajini neprimerljiva z dobavo orožja in opreme libijskim in sirskim upornikom. Od začetka spopadov je prejela 5 milijard $ (uradne) vojaške pomoči. Predhodno, je med 2014 in 2022, s strani Zahoda prejela cca 1-2 milijardi $ vojaške pomoči in 10+ milijard $ ekonomskih injekcij.

  • Apropos Ruski “načrt” o demilitarizaciji Ukrajine, ki postaja težko dosegljiv – dokler bo imela ukrajinska stran meso za meatgrinder vojne, se pričakuje neskončen tok zahodnega orožja. Delnice zahodnih proizvajalcev odražajo stanje (1, 2). Koliko časa lahko ena ali druga stran – ne le vojaško, temveč ekonomsko in psihološko – vzdržuje vojno stanje ni možno napovedati. Vietnam, Sirija, Libija in ostali proxy spopadi lahko trajajo mesece ali leta.

DAVID (&co) vs GOLIATH

Ruska Federacija je sicer večja, vendar je v ozadju mnoštvo caveatov, ki vplivajo na dosedanji potek vojne (1, 2).

  • Ruski vojaški proračun je ob primerjavi z drugimi državami “zmeren”. S 60 milijardami $ je v rangu fr, de, uk, ter Indije. Ob primerjavi s Kitajsko, je 6x manjši; ob primerjavi z ZDA cca 12x. Kadar se RF opisuje kot velesilo, je slednje posledica njenega jedrskega arzenala, ki edini parira ZDA. Kadar se opisuje zmožnosti ruske konvencionalne vojske, je v najboljšem primeru srednja-sila.
    • Digitalizacija bojišča ima v ozadju (civilno) polprevodniško industrijo. RF nima napredne litografije, posledično so avtohtoni čipi manj zmogljivi, oziroma uvoz tujih drag (ter sedaj odrezan s sankcijami). Ameriška oprema, ki jo ima na voljo Ukrajina, je tehnološko/digitalno naprednejša na “fizični” ravni mikroprocesorjev. Razkorak je težko premostljiv – med drugim tudi Ahilova peta PRC.
  • RF je prežeta s korupcijo. Mnogo vojaške industrije je pod državnim lastništvom kar ne pripomore k čistim računom. Pred težavami z utajami sredstev ni imuna niti vojska.
  • Tehnološko ima Rusija sicer mnogo naprednega znanja in izkušenj, še posebej pri izdelavi letal, raket, protizračne obrambe, tankov, ipd – vendar nima proračuna za masovno proizvodnjo le-teh. Mnogo ruske opreme uporabljene za napad je moderniziran tech iz konca CCCP.
    • Platforme, kot so T14 Armata (prvi “moderen” ruski tank) ali Su-57, ki jih Kremelj paradira 9.maja, so redke. Zaradi svoje cene in “prestiža” niso prišle v uporabo v Ukrajini – izgube bi bile težko nadomestljive in slab PR za rosoboronexport, rusko državno agencijo za izvoz orožja. Šele pred kratkim so bili v Ukrajini videni T90M – baza T72 z izboljšavami iz (predragih in kompleksnih) linij T64 in T80.
  • Sestava ruske vojske pozna dva nivoja. Pred cca desetletjem se je pričelo s profesionalizacijo; sočasno se ohranja obvezno služenje vojaškega roka aka naborništvo. Kaže se, da sta bila v Ukrajino napotena oba nivoja vojske. Ne glede na težave s korupcije, ipd, je profesionalen del vojske dobro izurjen (izkušnje iz Sirije in Libije) in relativno moderno opremljen (NVG, osebni oklep, ipd). Dilema je naborniški del, ki je nedvomno daleč slabše izurjen, operira s starejšo opremo (nima recimo nočne optike – NVG), je nedvomno manj motiviran, verjetno slabše voden, etc.
    • Vojska sama že dolgo ni izvajala operacije na tej skali. Sirija in Libija sta bili “ekspediciji”. Zadnje “obsežnejše” operacije so bile Grozny 1999, Gruzija 2008 in Ukrajina 2014, ki je bila po obsegu neprimerljivo manjša in ofenzivne operacije nedaleč stran od ruske meje.
    • Glede na količino in vrsto izgub (med drugim 50+ protizračnih sistemov in veliko logističnih enot) se presprašuje uspešnost sodelovanja posameznih ruskih enot. K temu se mora dodati prej omenjene težave z opremo, moralo, etc… kar v postavi v kontekst izgube prvega meseca.
  • Glede na 2014 je bila Ukrajina tokrat bolje pripravljena. Deloma po lastnih zaslugah – v Donetsk in Luhansk so v vmesnih letih rotirali tisoče nabornikov, ki so s tem pridobili izkušnje. Sočasno se ne more ignorirati, da bi 25000 ameriških Stingerjev, ter tisoče Javelinov in Switchbladov, spremenilo razmerje moči v kateremkoli konfliktu.
  • Kremeljska strategija prvega meseca je bila all-in. Prek hindsight bias se vidi, da so v prvih urah napada uporabili svoje elitne desantne enote, pričeli z mehaniziranim prodorom iz vzhoda (elitna guards tankovska divizija), ter iz Belorusije poslali “naborniški” konvoj. Južna os je zajemala potisk iz Krima v dve smeri – proti Odesi na zahod, ter proti Marioupolu proti vzhodu; sočasno se je odvila še ofenziva iz vzhodnih pokrajin v smeri Marioupola. (izjemno poenostavljen oris!!)
    • Po neuspešnem prvem mesecu so se ruske sile umaknile in pričele z reorganizacijo. Med trenutno fazo se kaže osredotočanje na jugo-vzhod Ukrajine, kjer naj bi Kremelj poskušal vzpostaviti kopenski koridor do Krima.
  • Načrt je bil klasični sovjetski salient attack – torej hiter in globok prodor – nočna mora NATA med Hladno vojno bolje poznana kot Fulda gap. Težave, ki so se pojavile, so bile večslojne.
    • Kot rečeno je RF večinoma uporabljala modernizirano (post 2k) opremo iz 90tih. Večina tankov je T72, ki so dejansko “lahki” tanki iz konca 80tih. Cca 10-20 ton lažji od zahodnih; cena 500k$ (realno milijon z modifikacijami in opremo) vs 8 milijonov+ za ameriškega Abramsa; “zastarelo” shranjevanje municije v kupoli; etc. Ruska strategija, kakor sovjetska pred njo, predpostavlja masovno formacijo tankov, ki s številom prodre v sovražno zaledje.
  • Če ima nasprotnik tech iz 2020, torej napredne protitankovske in protiletalske rakete, mnoštvo dronov za 24/7 opazovanje premikov sovražnika, zelo verjetno dostop do ameriških/NATO satelitskih posnetkov in obveščevalnih poročil, ter je povrhu vkopan v defenzivi – je bila Kremeljska strategija… izjemno “optimistična”.
    • Prvi mesec je bil za rusko stran zasluženo porazen, vendar konflikt s tem ni nujno končan. Ruska vojska se zna, v svoji zgodovinski tradiciji, učit iz napak. Trenutna faza ofenzive na vzhodu, z zelo verjetnim ciljem “kopnega mosta” do Krima (ali dlje), odraža spremembo taktike. Napadi so postopnejši in bolj koncentrirani. Na več mestih se ruske sile utrjujejo na zavzetem ozemlju, s čimer bo ukrajinska stran potisnjena v (zahtevnejše) ofenzivne operacije.
    • Pozablja se tudi nianso – ruska država in družba uradno nista v vojni. Kako bi/Ali bo Kremelj mobiliziral celotno družbo je stvar ugibanj. Podobno je uganka kljubovanje sankcijam in minimalizacija ekonomskih posledic za rusko družbo, ter nešteto drugih analiz. Ugibanje je nesmiselno – realpolitično konflikt v tem trenutku ne obeta hitrega konca.
    • Prihaja do panike glede uporabe jedrskih sil, med drugim krepi histerjio tudi Lavrov. Medtem se ignorira jasen ruski realizem ubeseden od Lavrova v kasnejši izjavi: “As in any situation where armed forces are used, of course, everything will end with a treaty, but the parameters of this treaty will be determined by the stage of military actions at which this treaty becomes a reality.”

DODATNI VIRI: