Ruski napad Ukrajine je mestoma privedel do zahodne histerije. Proxy vojne in uničenje sta na večini kontinentov stalnica, nemalokrat rezultat zahodnega vmešavanja. Tudi zgodovinsko so proxy trenja večni spremljevalec mednarodne arene – vojaška trenja so “le ena izmed metod politike/diplomacije za dosego ciljev” (Clausewitz). Četudi je ruski napad nehuman, nesmiselen in geopolitična tragedija, moraliziranje ne pripomore k analizi posledic.
Težko je napovedati zgodovinski vpliv kremeljske poteze. Zelo verjetno se bo štela med mejnike prehoda v multipolarnost. Prehod iz unipolarenega momenta zahoda (hegemonija ZDA po 1990) se odvija že desetletje – sedaj se vedno očitneje kaže prek dogajanja po celotnem svetu. Sočasno se premiki ne dogajajo le v sferi “moči”, temveč prihaja do globalnih sistemskih kriz (inflacija, krhanje osrkbovalnih verig, etc), rebalansa ekonomske, soft power, ter vojaške moči, tehnološke tekme in decouplinga v polprevodniški industriji, etc. Za zaključek visi nad celotnim svetom Damoklejev meč podnebnih sprememb in njihove posledice (naravne katastrofe; suše; lakote; sto milijonske migracije).
Poenostavljeno je kremeljska poteza v Ukrajini le del mozaika spreminjajoče se geopolitične arene. Nedvomno zaostruje ostale trende sistemskih težav – kljub temu pretiravanje in histerija ni na mestu, saj je trenutni svet in količina težav rezultat petih desetletij, ter ne le ruskega napada.
ZMOTNE OBLJUBE (NEO)LIBERALIZMA
Na delu je ignoranca liberalne (MO) Evrope (in ostalega zahoda), ki je verjela v “dominanco” proste trgovine in izmenjave, kar naj bi preprečevalo konflikte. Jasno se kaže, da se v mednarodne odnose vrača realizem.
Deloma je upešanje zahodne hegemonije (unipolarnega momenta po kolapsu CCCP, ko ZDA ostanejo edina velesila) neposreden rezultat neoliberalizma, ki je poleg proste trgovine obljubljal demokratizacijo – dejansko se je šlo za iskanje profitov in neokolonializem. (1, 2)
- Eksponentni vzpon Kitajskega giganta (Tiananmenom je pokazal, da je partija razlikovala med ekonomsko in politično liberalizacijo) ne bi bil mogoč brez outsourcinga industrije ter prenosa tehnologij.
- Razpadu CCCP ni sledil nov Marshallov načrt, ki bi služil za podlago demokratizacije post-sovjetskega sveta in novonastalih tranzicijskih držav – namesto pomoči se je prejelo shock doctrine (1, 2). Sanje o liberalni družbi, po eksperimentih komunizma/socializma z avtoritarnim pridihom, so se razblinile v privatizacijsko orgijo, ki je privedla do ekonomskih težav, korupcije, razslojevanja in pojava oligarhov/tajkunov. Večina tranzicijskih narodov še ni imela izkušnje “delujoče” demokracije (eg: nordijci), temveč se je podala na demokratično pot sredi viška chrony kapitalizma.
- Centristična politika neoliberalizma je privedla do notranje erozije demokracije po večini zahoda (ZDA, VB, etc); financializacija družbe in neskončno tiskanje denarja/zadolževanje, do “trhlih” družb brez rezerv (polprevodniki, surovine, bazična industrija, ipd), ki trpijo ob globalni krizi (cov19) in/ali nepričakovanem vojaškem napadu, kateri dvigne cene energentov, žita, gnojil, etc.
Poleg upešanja zaradi neoliberalizma, odraža Ukrajina tudi vedno prisotnejšo multipolarnost sveta. Najmočnejše ogorčenje je prisotno na zahodu – mnogo držav, med njimi Indija, Kitajska, večina Centralne Azije, del Afrike ter zajeten del razvijajočega sveta, ostaja glede Ukrajine nevtralnejših (vzdrževanje pri glasovanjih UN, ipd) (1, 2, 3, 4, 5). Slednje je znak upadlega vpliva Zahoda, ki nima več vpliva za široke konsenze na globalni ravni, oz se države zavedajo nuje po balansiranju med stranmi.
HIPOKRIZIJA OCCIDENTa
Occident – the countries of the West, especially Europe and America.
Nič od naštetega v naslednjih stavkih ne opravičuje ruskega napada – razlaga le kontekst. Histerija nad kremeljsko potezo smrdi po dvoličnosti, saj je zahod sam odprl Pandorino skrinjico geopolitičnega bullshita – ter verjel, da bo unipolaren moment trajal v nedolgled. V mislih ni le Irak, temveč Afganistan, Libija, Sirija, Jemen, Iran, Mali in ostala Afrika, ter seveda cointainment strategija zoper Kitajsko. V mislih je tudi ekonomski neokolonializem, ki že desetletja dopušča zunanje izkoriščanje prek outsourcinga in nabiranje krvavih surovin (#cobalt), kar ni daleč od krvave ruske nafte, ki režimu omogoča “plačevanja” napada.
Zahodna zunanja politika je torej prežeta z dvoličnostjo – obenem so države v veliki meri same krive za izničenje svoje prednosti in geopolitičnega vpliva, ter ignorantske diplomacije, ki v osmih letih ni uspela preprečiti trenutnega klanja. Zahod je Kijevu od 2014 dal milijarde ekonomske in vojaške pomoči, kljub temu ni bilo možno zahtevati implementacijo Minsk sporazuma… članstvo v EU in NATU je bilo nerealno, vendar desetletni moratij, s čimer bi se počakalo na Putinov odhod, sploh ne bi bil boljši od vojne… Sedaj se odvija propagandna bitka, kjer Kremelj pretirava, oz. širi alternativno realnost, medtem je Zahod kolektivno pozabil, da se ruski napad ni pripravil čez noč, temveč je rezultat osemletnega konflikta.
Povrhu je mnogo zahodnih hawkov nad kremeljsko potezo navdušeno, saj imamo končno spet “sovražnika” – barbara, katerega lahko krivimo za vse težave. NATO se je čez noč vrnil iz paliative; sprejemajo se milijardni vojaški proračuni, ki obetajo milijonske kickbacks za politiko in vrtoglavo rast delnic MIC industrije. Izkorišča se tudi moralno paniko nedavnih pacifističnih liberalcev, ki so čez noč postali liberal hawks. Za konec se Kremlju obeta “vietnamski scenarij”, ki se lahko vleče več mesecev ali let, kar lahko oslabi federacijo za desetletje – nekateri vidijo dogajanje tudi kot svarilo Kitajski glede Tajvana. Kot rečeno na začetku, bo ruska poteza najverjetneje smatrana za enega od mejnikov multipolarnosti. Kako in kdaj se bo konflikt končal, ter kakšne bodo dolgoročne posledice, ostaja stvar ugibanj in mnoštva scenarijev.