Z zmago Macrona v drugem krogu francoskih volitev se je EU izognila nepotrebnim težavam. Slednje seveda ne pomeni, da prihajajoča leta ne bodo polna izzivov (za Macrona in EU). Zmaga sama ne razrešuje ničesar, temveč le ohranja status quo. Obenem je macron, glede na prejšnje volitve, zmagal s tretjino prednosti (cca 30% vs tokratnih 10%). Trendi (centrizem, apatija in volitve populističnih alternativ, etc), katerim smo priča v večini zahodnih demokracij še zdaleč niso končani, niti težave premoščene.

MACRONSKI CENTRIZEM

  • Centrism is a political outlook or position that involves acceptance and/or support of a balance of social equality and a degree of social hierarchy, while opposing political changes which would result in a significant shift of society strongly to either the left or the right.
    • Centrizem je osrednji politični trend, ki spremlja neoliberalno mantro preteklih desetletij (1970+ na zahodu; post-1990 v tranzicijskih državah). Njegova ključna lastnost, ki pripomore k vedno širši apatiji in frustraciji volivcev, se kaže prek ekonomske in družbeno/kulturne osi – ekonomsko ostaja centrizem neoliberalen (nizki davki, privatizacije, etc), medtem je kulturno napreden (enakost spolov, dostop do splava, LGBT, etc).

Macron je odličen predstavnik centrističnega trenda, ki je prek take ali drugačne pojavnosti prisotnega v večini liberalnih demokracij. La République En Marche! je novonastala stranka iz 2016, ki prične kot “mikro-stranka”, vendar že 2017 zmaga na predsedniških volitvah. V najmočnejšo formacijo v fr preraste iz “civilnega gibanja”; za uspešno kontrolo parlamenta v njene vrste prestopajo tudi nekateri člani iz “zgodovinskih” strank, torej socialnih demokratov in republikancev. Podobnost z lokalnim političnim dogajanjem niso naključne.

Politično se mora razločevati med ekonomsko in družbeno/kulturno osjo. LaREM je ekonomsko “omiljen” (soft) neoliberalizem, s čimer težko naslavlja nakopičene ekonomske probleme, oz. je recimo dvig upokojitvene starosti privedel do več kot enega leta protestov. Na kulturno/družbeni ravni je Macron nedvomno progresiven/moderen, vendar s francoskim pridihom. Natančneje je govoro o Gaullismu – bastardiziran izraz, saj se večina strank poskuša naslanjati na rose-tinted preteklost. Poenostavljeno zajema stremenje/iskanje “francoske poti”, oziroma politično/kulturno neodvisnost od anglo-saksonske hegemonije (De Gaulle je med svojim mandatom poskušal narediti tretjo pot, izven blokovske delitve Hladne vojne). V kolikšni meri je uporaba izraza le PR, je odvisno od opazovalca.

KICKING THE CAN DOWN THE ROAD

Centrističen trend se ni pojavil čez noč, temveč je kot omenjeno, rezultat desetletij. Sočasno se kaže v državah različno – odvisno od nešteto variabil in partikularne politične kulture in izkušnje posameznega naroda. Problem je Catch 22 narave, saj je centrizem rezultat neoliberalnih težav, ter sočasno politika, ki le-te probleme pomanjkljivo naslavlja. Prikazano prek več aktualnih primerov:

  • Tradicionalne post-WW2 stranke, ki se jih pojmuje kot “klasično” levico (socialna demokracija) in desnico (liberalni konservatizem), so se v fr, de in drugod izmenjevale na oblasti več kot 50 let. Tekom 90tih in pohitreno post-2k pričnejo izgubljati svojo podporo.
    • V primeru Nemčije, sta SPD in CDU do 90tih sicer redko regirala sama, vendar za večino v parlamentu potrebovala koalicija s satelitom (manjša stranka z 5-10%). Med štirimi mandati Merklove (2005-2021), se je vlada trikrat oblikovala le prek “velike koalicije” med SPD in CDU – močna večina na žalost ni bila izrabljena za udejanjanje reform, temveč ohranjanje statusa quo, kar je tudi glavni očitek zapuščini kanclerke. Rezultat 2021 je trend potrdil – velika koalicija ni bila možna, ker sta bili SPD in CDU naveličana treh shotgun marriage sodelovan. SPD je prejel malo več glasov in s tem dobil vladni mandat, vendar za sestavo potreboval dva satelita.
    • Primer je tudi VB, kjer je v zadnjem desetletju prišlo do fragmentacije politične krajine, zgodovinsko zaznamovane prek duopola laburistov in torijcev.
    • Isti trend se kaže že od francoskih predsedniških volitev 2017. Podobno kot drugod, je bilo od WW2 do 2000čih nezamisljivo, da se v drugi krog ne bi prebil kandidat republikancev ali socialistov. Sedaj sta se že dvakrat v drugi krog uvrstila kandidata “alternativnih/novih” strank (Nacionalna fronta Le Pen je bila ustanovljena 1972 od očeta Marie Le Pen). Jasno se torej kaže, da je prišlo do premika v politični krajini – desnica je zdrsnila v bolj nacionalistične vode; levica medtem izgublja zoper centrizem.
    • Nevarnost francoskega trenda je dolgoročnejše narave. 2017 je Macron slavil s 30% prednosti. Tokrat je nabral le 8%. Teden pred volitvami so mediji svarili pred neudeležbo levih volivcev (katerih kandidat ni prišel v drugi krog). V kolikor svojega glasu ne namenijo centristu, lahko predajo zmago desnemu populistu. Glasovanje “manjšega zla” je nevarna taktika, ki se lahko epsko ponesreči…
    • … kar nas pripelje do ZDA, zibelke neoliberalizma in političnega centrizma (prepoznaven obraz slednjega je Bill Clinton). Demokrati so 2016 v predsedniško kandidaturo poslali Hillary, četudi so imeli na voljo progresivnega kandidata sposobnega FDR momenta aka Sanders. Predpostavljali so, da bodo volivci ne glede na njeno preteklost in neolib/centristično ideologijo, raje izbrali njo kot Trumpa. Rezultat je znan vsem – po desetletjih ignoriranja neoliberalne ekonomske degradacije, nategom Obaminega upanja, je protest vote v Belo hišo nastavil Kaligulo. O dolgoročnih posledicah bo sodila zgodovina, saj je MAGA kult še vedno živ in republikanska stranka v primežu masovne psihoze.
    • Trend je prisoten lokalno. Pred vsemi nedavnimi parlamentarnimi volitvami se je pojavila “sveža” centristična tvorba, ki je obljubljala rešitev težav – ter v roku enega (ali polovice) mandata padla. Povrhu je slovenska krajina zaznamovana s samosvojim MAGA kultom SDSa – vsake volitve vsebujejo torej tudi element anti-JJ glasu, kar centristi (lokalni, francoski, ameriški, et al) s pridom izkoriščajo (del problema je manko rangiranega glasovanja). Koliko časa lahko ta politična forma preživi, ter v kolikšni meri lahko uspešno naslovi in razreši težave, ostaja odprto vprašanje.