Ne glede na uradne izjave Kremlja, je prvi mesec vojaška polomija. Ruska strategija je bila izjemno riskantna in (zelo verjetno) pričakovala kolaps ukrajinske vojske in/ali izgon režima, kar bi operacijo zaključilo v nekaj dneh.

Severni potisk iz Belorusije je bil ustavljen pred Kijevom; blitzkrieg (salient) iz vzhoda je bil odrezan in utrpel množične žrtve. Glede na poročila je bila pri slednjem oklestena elitna tankovska divizija.

Kremeljske sile so po umiku iz zahoda pričele z reorganizacijo. Sedaj se pričenja druga faza ruskega posredovanja z ofenzivo na vzhodu. Konflikt, glede na trenutno stanje, še zdaleč ni končan.

VIRI: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14

PUTINOV AFGANISTAN

  • Dikcija ruskega vojaškega ministrstva, ki trdi, da je bil napad Kijeva le diverzija, je nakladanje. V prvih urah spopada je Kremelj v smeri Kijeva napotil padalske enote (VDV), ki veljajo za elito v vojski. Niso utrpeli le visokih izgub, temveč je bil ubit tudi njihov poveljnik. Del napada so bile tudi “policijske” sile, ki naj bi bile namenjene držanju reda na okupiranem ozemlju.
  • Na zahodu se širi zgodba o slabi obveščevalni oceni z ruske strani, zaradi katere naj bi Putin verjel v hitro zmago. Resničnost interpretacije je težko ocenit brez neposrednega vpogleda v ruske načrte. Pojavljajo se le posredni indici, kot so menjave nekaterih generalov in zaprtje šefa pete divizije FSB, katere glavni namen je bilo “udejstvovanje” v Ukrajini.
  • Glede vojaških žrtev in izgubljene opreme je na delu več dejavnikov:
    • Prihaja do propagandne vojne saj obe strani napihujeta svoje dosežke. Rusko vojaško ministrstvo naj bi do sedaj uničilo že skoraj celotno ukrajinsko vojsko – začuda so se kljub temu umaknili stran od Kijeva. Ocene Kijeva so v povprečju manj napihnjene glede ruskih talnih izgub, ter pretirane glede škode povzročene ruskemu letalstvu.
    • Analiza dostopnih posnetkov iz Ukrajine nedvomno kaže na nadpovprečne ruske izgube, vendar je slika nepopolna in prikrojena. Zahodni/ukrajinski viri so nenatančni glede lastnih izgub materiala in žrtev med vojaki – dokaze se kljub temu najde na ruskem medmrežju. Resnica je torej nekje vmes – obe strani sta nedvomno utrpeli mnogo izgub – RF kot napadalec seveda večje.
    • Na medmrežju se še vedno širi mit, da RF uporablja predvsem staro opremo (1). Slednje je neresnica, saj je mnogo ruske opreme iz moderniziranih zalog, vsaj med profesionalnimi divizijami. Nedvomno je bilo v Ukrajino napoten širok spekter ruske vojske, med katerim naj bi bili tudi naborniki, ki imajo v povprečju slabšo opremo, vendar še zdaleč ne “starega železa” iz časov CCCP (Donbas uporniki so bili edini videni z arhaičnimi vozili in tanki).
      • Utemeljeno prek primerov – sestreljenih je bilo več Ka-52 helikopterjev, ki so tech iz 2000čih, ter ne sovjetski Hind (Mil-24). Večina ruskih tankov v Ukrajini so T72 z modifikacijo BR3 iz 2011 in 2016, preostanek so BR2 iz konca 80tih in improviziranimi ERA dodatki. Med transportnimi oklepniki prednjačijo BMP-2 in 3, nedavna evolucija BMP-1. Ukrajinski posnetki ruskih izgub kažejo na uničene Pantsir in Tunguska protizračne sisteme, ki veljajo za najnaprednejšo zračno obrambo (kratkega in srednjega dometa) v ruskem arzenalu.
    • Za neuspeh ruske ofenzive prvega meseca se krivi korupcijo v ruski vojski. Natančna ocena je težavna, saj je lahko stanje rezultat korupcije, slabega vodstva ter nepopolne obveščevalne slike, podcenjevanja ukrajinskega odpora, riskantne strategije, ali nemotivirane vojske – ena od zgodb trdi, da je bilo vsaj del enot napotenih v napad med “vojaškimi vajami”.
    • Jasno je tudi, da je ruski vojaški proračun “zmeren“. Rusija je velesila ob primerjavi z Ukrajino – ob near-pear primerjavi z ZDA ali članicami NATA, je njen status velesile predvsem posledica jedrskega arzenala, ter ne konvencionalnih sil.
      • Paradni objekti ponosa, ki se vsako leto 8. maja vozijo po Moskvi so morebiti tehnološko dovršeni, vendar RF nima sredstev za masovno proizvodnjo najnovejših oklepnikov in letal. Odličen primer je Armata (najnaprednejši ruski tank, oz oklepna platforma). Težje dojemljivo naj bi bilo dejstvo, da se ruske sile izogibajo nočnim bitkam zaradi manka NVG opreme, ki spada v večini modernih vojsk že leta med osnovno pehotno opremo.
      • Sočasno se mora izpostaviti, da je vojaška operacija z 100-200k osebki in tisoči kosov opreme izjemno zahteven logistični podvig. Med pametovanjem zahodnih držav in analitikov se prerado pozablja, da nima NATO brez ZDA niti približno sposobnosti organizacije česarkoli podobnega, četudi nanesejo NATO proračuni (tudi brez objestnosti ameriškega) na večkratnik ruskega (cca 5-7x).
    • Zasluga za ruski neuspeh leži seveda tudi na odporu ukrajinske vojske. Kaže se, da so milijarde zahodne vojaške pomoči tekom zadnjih let nedvomno pripomogle k uspešnosti obrambe (kremeljski očitek o zahodni pomoči in vtikanju v Ukrajino ima nekaj podlage, četudi ne opravičuje trenutnega postopanja). Ukrajinska vojska je prav tako od pričetka Donbasa v regiji rotirala nabornike in vojake. S tem si je tekom let ustvarila množično rezervo ljudi z izkušnjami, ki so sedaj del vsesplošnega upora.
  • Za konec se ne sme izpustiti evolucije modernega bojišča. Ukrajina ni dobila le dostop do najnovejše ameriške/zahodne opreme (switchblade, javelin, stinger, ipd), temveč je samo bojišče postalo smrtonosnejše – še posebej za napadalca (evolucija se je kazala že v Siriji in Libiji). Razvoj dronov (1) in mikročipov sta privedla do povečanja dosega in natančnosti izstrelkov, kar se kaže neposredno na količini ruskih izgub med oklepniki in vozili. Prav tako se kaže, da RF ni uspelo izničiti ukrajinske zračne obrambe, čemur ne botrujejo le izgube letal, temveč “pazljiva” uporaba zračnih napadov po več kot enem mesecu konflikta. V kolikšni meri je bila ruska vojska “presenečena” zaradi napak lastne doktrine vs zmožnosti svojih lastnih sistemov (ukrajina ima ruske S300), je težko oceniti. Na delu je nedvomno tudi izdatna vojaška pomoč zahoda.

TLDR Kljub poraznem prvem mesecu, je prerano slavit ukrajinsko zmago. Ruska ofenziva na vzhodu se komaj pričenja; sočasno Kremelj ne kaže znakov po odnehanju. V danem trenutku ni možno napovedati razpleta, saj je scenarijev nešteto. Dokler se Kijev bori naprej, je odvisno od Kremlja in ruske strani, koliko časa lahko vzdržuje izredno stanje.

  • RF ni mobilizirana, niti uradno v vojnem stanju – kako daleč ter kako dolgo lahko režim gre je uganka. Upor ekonomskih elit je zaenkrat neprisoten; podobno se zaznava manko vsesplošnega ljudskega upora – rezultat režimske propagande in apolitičnosti naroda, ki ne pozna delujoče demokracije (po razpadu CCCP regija ni prejela Marshall plana, temveč neoliberalen schock-doctrine privatizacij, korupcije in oligarhov). Malo verjeten je tudi upor Silovikov (FSB, vojska), saj je ruski režim podedoval “ogrodje” sovjetskega aparata, ki je bil paranoičen pred (ter imel “mehanizme” zoper) notranjo izdajo.
    • Dilema, ki tre ruske oligarhe in silovike je Ahilova peta avtokracij centriranih okrog ene osebe – menjava oblasti. Kaj se torej zgodi brez Putina? Četudi so posledice napada prizadele elite, so kremeljski krogi odvisni od režima. “Neplanirana” menjava osrednje figure lahko privede do bitke za oblast, ki lahko RF čez noč pahne nazaj v 90ta.
  • Kako dolgo bo narod stanje trpel je uganka. Glede na bližnjo zgodovino – ekonomski kolaps med 90timi, ki ga Putin premosti in je temelj njegove podpore – mora Kremelj držati standard nad pogubnimi časi 90tih. Druga uganka je vpliv ruskih žrtev – vračanje sinov v vrečah je dilema za vsak režim; še posebej, kadar je vojna opravičljiva le prek propagande (Afganistan je bil isti med CCCP, ter Vietnam za ZDA. Umazane vojne nimajo herojev, temveč več PTSDja med udeleženci; za razliko od WW2, ki po 80 letih še vedno velja za zmago nad zlom).
  • Ekonomske sankcije so nedvomno boleče, vendar rabijo svoj čas, ter odvisne od postopanja preostalega sveta. V fokusu je Kitajska, četudi ima nevtralnejšo pozicijo mnogo drugih držav, med njimi Indija. EU bo nedvomno zmanjšala svoj uvoz fosilnih goriv, vendar je nerealno pričakovati hitre zasuke, saj povzročajo cene energentov (skupaj s preostalo inflacijo) politične težave (po celotnem svetu, ne le EU).
  • Vsaka napoved razpleta ali dolžine konflikta ostaja ugibanje. Traja lahko še mesece ali leta – mnogi pozabljajo, da se vleče že od 2014. Prvi mejnik bo “uspeh” trenutne ofenzive na vzhodu Ukrajine. Brez popolnega poraza ene ali druge strani, se pričakuje vsaj delna zasedba vzhodnih področij, ki bi RF dale kopenski most do Krima, ter kasneje potencialna demarkacijska linija, ki bi omogočila prenehanje spopadov in vrnila stanje v frozen conflict.
    • Realpolitično se RF z vsakim dnem spopadov slabi. Dlje kot bo konflikt trajal, večje in dolgoročnejše bodo posledice za državo in družbo.

DODATNI VIRI: