DISCLAIMER: Humanistične vede imajo, glede posameznih tematik, redko le eno interpretacijo. Pričujoč zapis se bo osredotočal na liberalizem in realizem v teoriji mednarodnih odnosih. Polje samo, zajema poleg omenjenih dveh, še več drugih struj, ki na svoj način analizirajo mednarodno areno.

REALIZEM vs LIBERALIZEM

V teoriji mednarodnih odnosov sta dominantna pogleda realizem in liberalizem. Poenostavljeno, zaznamuje prvega moč ter drugega kooperacija.

Pogleda se nadalje ločujeta glede vloge države in interpretacije mednarodne arene. Za realiste je arena anarhična – vsaka država poskuša “iztržiti” maksimalno korist zase; obenem se ne verjame v nadnacionalne organizacije, temveč v absolutno suverenost posameznih držav. Liberalizem medtem predpostavlja, da se bodo države vzdržale “politike moči” v zameno za večjo kooperacijo in trgovanje, ki koristi vsem udeleženim. Sočasno se pripisuje več pomembnosti mednarodnim/nadnacionalnim tvorbam (eg: ZN, WTO, etc) in sporazumom (eg: Gatt, TGT, SPS, NAFTA, etc), ki naj bi diktirali/omejevali (neracionalno) obnašanje posameznih akterjev (držav), ter postavljali globalne standarde.

Zgornji odstavek izvira iz teorije MO – pri praksi naletita oba pogleda na “drobni tisk”.

PRAKSA

Realizem je bil dominanten do konca WW2 in prisoten med Hladno vojno. Sicer ne zajema le slepega zagovora agresije, temveč spadata k realizmu tudi koncepta balance of power in sphere of interest, ki lahko vodita do kompromisnih rešitev. Modernost je prav tako nadgradila stare koncepte in jih posodobila v neorealism, ki pozna ofenzivno in defenzivno strujo. Četudi izhajajo realistične interpretacije mednarodne arene iz moči, še zdaleč ne zagovarjajo vojne in agresije kot edine prakse v mednarodnih odnosih. Veliko poudarka se daje ravno na iskanje kompromisov, ne nujno pravičnih ali prijetnih, vendar nedvomno boljših od vojaških spopadov.

Liberalizem izvira iz političnega liberalizma 17. in 18. stoletja. V modernem smislu se smatra predvsem za post WW2 ideologijo. Od 1970tih naprej se pojavi izpeljanka neoliberalism, ki postane ideološka podstat globalizacije. Še posebej po 90tih, z razpadom CCCP in ameriško hegemonijo, postane neoliberalizem osrednja ideologija zahoda. Na papirju se obljublja, da bo poglabljanje tržnih vezi med državami privedlo do širjenja demokracij, večji blaginji in preprečevanju konfliktov. Realno je neoliberalizem služil primarno profitu korporacij (še posebej zahodnih) prek prosto-trgovinskih sporazumov, ki so omogočili outsourcing industrije in odprli nerazvite trge. Obljube o demokratizaciji/liberalizaciji družb so ostale neizpolnjene; prav tako je ekonomski razvrat neoliberalizma “brez meja”, privedel do notranje-političnih težav v mnogih državah.

YING & YANG

Humanistične vede imajo, glede posameznih tematik, redko le eno interpretacijo. Eden od problemov moderne diplomacije in mednarodnih odnosov je enoznačno sledenje posamezni ideologiji. Zahod ostaja “slepo” zvest liberalizmu kot edini paradigmi – mnogo ne-zahodnih držav ostaja medtem bližje realističnim interpretacijijam mednarodnih odnosov.

Težava se pojavi kadar različne interpretacije naletijo na skupno dilemo, ter obe strani sledijo le svoji dogmi, saj je rezultat večinoma “realističen”. Odličen case study je vojna v Ukrajini. Zahod je, brez trohice skepse, insistiral na svojih liberalnih vrednotah, četudi je bila ruska dikcija od vsega začetka zakoličena v realizmu. Po sedmih letih časa za kompromisno rešitev, je bil liberalni mednarodni ustroj presenečen nad kremeljsko potezo. Slednje seveda ne upravičuje Putinovega napada – izpostavlja le dejstvo, da je bilo mnogo časa za diplomatske rešitve, ki bi lahko preprečile trenutno kalvarijo.

Analiza realizma in liberalizma v MO torej ni vprašanje o absolutni pravilnosti enega ali drugega, saj lahko obe teoriji služita kot vodilo držav v mednarodnih odnosih. Analiza realizma in liberalizma v MO je vprašanje kombinacije obeh pogledov, ki lahko vodi h kompromisnim rešitvam in prepreči konflikte.

V geopolitičnem smislu je kremeljski napad na Ukrajino privedel do neke vrste “tekme” med liberalizmom in realizmom, ki bo definirala prihodnje odnose v mednarodni skupnosti. V kolikor se uspe prek ekonomskih sankcij privesti do Putinovega umika/poloma, bo le-to zmaga za liberalizem – s tem bo Putinova poteza svarilo za druge države s teritorialnimi ambicijami. Kako hitro lahko sankcije in mednarodna izolacija Kremelj ustavijo, je nemogoče napovedati. V vsakem primeru pa je Putinova poteza vsem pokazala, da MO realizem še zdaleč ni stvar preteklosti.