Situacija se spreminja iz ure v uro. Po medmrežju kroži ogromno dezinformacij, propagande, histerije in panike. Obenem prihaja, na vseh straneh, do poenostavitev in enoznačnih interpretacij, ter nesmiselnih clickbait naslovov. Za spremljanje najnovejšega dogajanja se priporoča primerjavo različnih virov in več ščepcev soli. Članek bo v naslednjih dneh in tednih razširjen z dodatnimi analizami glede na potek dogajanja. Dodatni viri so na dnu.

TLDR

  • Putinova poteza je presenetila mnogo opazovalcev, saj je v navzkrižju s kremeljsko zunanjo politiko zadnjih 15 let, ki je bila zaznamovana s taktičnimi potezami in zmernostjo.
    • Kot najverjetnejši scenarij se je še nekaj dni nazaj pričakovalo “le” dodatno zaostritev v vzhodnih regijah in nadaljevanje frozen spopada, ki traja že osem let.
    • Med zaostrovanjem krize je bilo jasno, da lahko izven diplomatske rešitve, Rusija doseže svoj cilj prek oklestenja ukrajinske vojske in ekonomije, saj razsuta država nima možnosti za članstvo v EU ali NATU. Kako to doseže in kako daleč gre je v domeni Kremlja.
  • Trenuten ruski napad je po obsegu overkill. Zaradi prej omenjene oddaljitve od dosedanjega pristopa Kremlja, se težko napove kaj je Putinov cilj. Prav tako je težko doumeti, kaj je vredno obsega sankcij in mednarodne obsodbe.
  • Poteka naslednjih dni ni možno napovedati. Vse je odvisno od “preživetja” Kijeva med trenutno ofenzivo. Dlje kot se bo konflikt vlekel in Kijev branil, težje bo Putin nadaljeval vdor.
    • Washington naj bi Zelenskyu ponudil letalo za exil, vendar je slednji zavrnil. Ni jasno, če je ponudba dvom ZDA v preživetje njegove vlade. (1)
  • Upa se lahko, da je norost Putinove poteze načrtna in del maskirovke, oz vključuje hiter izhod (končanje spopadov, ne nujno umik). Namig je njegova uporaba “specialne operacije” in pretiranega govora o “denacifikaciji”. Natančni cilji niso jasni nikomur izven najožjih kremeljskih krogov. Nejasna dikcija omogoča Putinu, da lahko razglasi dosego “nebuloznih” namenov in stvar konča, ne glede na stanje ali uspešnost na tleh. Obenem mu odpirajo široko pogajalsko izhodišče v diplomaciji.
  • Geostrateški cilj je de facto že dosežen – Ukrajina je v razsulu in atlanticistične aspiracije dodatno otežene. Obseg krize in begunski tok bo poskrbel za tragičen buffer zone. Zamajan je tudi varnostni red Evrope in pred svetom oznanjena multipolarnost.

PUTINOV ENDGAME?

  • Prihaja do ugibanj o Putinovih namenih (kdorkoli trdi, da ve Putinove vzgibe, je nakladač). Želja po nevtralizaciji ukrajinske “grožnje” je že dosežena – vprašanje je (hitro) končanje napada. Predpostavlja se, da se spomni na vpliv Afganistana pri razpadu CCCP. Dlje kot se napad vleče, širše bodo ekonomske, mednarodne in interne težave. V kolikor se poteza izjalovi, je z napadom pričel lasten padec ali hard zasuk v avtokracijo (za obdržanje na oblasti).
    • Trajna zasedba in aneksacija Ukrajine je norost zaradi njenega obsega (cca 2x površina Nemčije in 40 milijonov prebivalcev). Podobno nerealno je zamenjava oblasti s pro-ruskim vodstvom, kjer bi državi vladala kremeljska marioneta. Upor bi se nedvomno nadaljeval.
    • Verjetnejše so napovedi o delni zasedbi, ki bi Rusiji dala kopenski koridor do Krima, v najslabšem primeru do Transnistrije. Verjetno bi bilo držanje vzhodnih (zgodovinsko pro-ruskih) področij lažje, četudi sentiment tamkajšnih prebivalcev ni nujno naklonjen Putinovi potezi zaradi njene nesorazmernosti. Zahodni del Ukrajine bi ostal porušen in prežet z begunci. Kje bo meja je odvisno od vojaškega stanja na tleh.
    • Popolen ruski umik je malo verjeten, kakor tudi vrnitev k Minsk sporazumu. Glede na obseg sredstev in posledic, ki jih je Kremelj namenil napadu in voljan utrpet, se lahko upravičeno dvomi, da je popolen umik možen v bližnji prihodnosti.
  • Osrednje vprašanje je trajanje konflikta. Prvi mejnik je preživetje Kijeva med trenutno ofenzivo, ter pričetek diplomatskih pogajanj, kjer se bodo (vsaj deloma) razjasnile Putinove namere.
  • (28.8.22) Zaenkrat se ukrajinska vojska drži bolje od pričakovanj. Glede na dosegljive podatke je bilo več ruskih ofenziv na mesta ustavljenih.
    • Prišlo je do prvega kroga diplomatskih pogajanj med ruskimi in ukrajinskimi predstavniki – pot bo najverjetneje dolga. Ukrajinski diplomati smatrajo teritorialno integriteto (tudi Krim) kot izhodiščno pozicijo, kar bo nedvomno trčilo na no-go od ruske strani (1).
  • (01.03.22) Prihaja do poročil o uporabi cluster bomb in širitvi napadov, ter 30km dolgem ruskem konvoju na poti v Kijev. Spopadi torej še vedno eskalirajo. “Navdušenje” nad obrambo Kijeva med prvim valom je bilo prerano. (1, 2)
    • Zelenskyeva pobuda EU, da naj slednja prične pogajanja za pohitreno ukrajinsko članstvo, je izjemno optimistična. Prošnja za no-fly zono nad Ukrajino, ki bi ustavila rusko zračno moč, bi bila za NATO izjemno nevarna poteza.
    • Kljub obljubljeni vojaški pomoči iz Zahoda in Zelenskyevi pobudi k “španskim” volunterjem, preživetje Kijeva še zdaleč ni zagotovljeno. V kolikor pride do ruskega obleganja, se obeta kalvarija.
  • (02.03.22) Nadaljuje se eskalacija bojev. Ruska vojska napreduje na jugu in severu države, ter glede na podatke, pripravlja obkolitev Kijeva.
    • Lavrov je v govoru deloma razjasnil rusko pozicijo – zahteva se dogovor glede vrste in obsega ukrajinske oborožitve. Obrnil je tudi dikcijo glede vlade Zelenskya, ki ga Kremelj po novem priznava kot predstavnika za diplomatske pogovore. V naslednjih dneh se pričakuje nova srečanja. (1)
    • Reportaže o stanju na tleh so izjemno različne – na eni strani se pojavljajo posnetki ruskih sil, ki se predajajo, oziroma ne kažejo navdušenja nad operacijo. Sočasno ruska vojska še vedno napreduje in izvaja napade, torej ni indicov o širšemu nasprotovanju operaciji. Ukrajinska vojska naj bi medtem izgubila sposobnost manevrov, vendar ostaja vkopana na mnogih strateških lokacijah; izgube nadomešča z volunterji iz civilnega prebivalstva.
    • Pojavlja se vedno več posnetkov upora med ruskim ljudstvom, še posebej med mlajšimi generacijami; “sporne” objave širi tudi oligarhični podmladek. Glede na vedno obsežnejše sankcije, ki so zajele tudi izdelke in dostopnost medmrežja, skupaj s padcem rublja in ekonomije, se obeta vedno več protestov in notranjih težav.
      • Putin je bil tisti, ki je prekinil stagnacijo Jeltsinovih 90tih. Rusi so se zavedali težav s kremeljsko kleptokracijo, vendar bili pripravljeni na “kompromis”, vse dokler se država ne vrne v kaos iz devetdesetih. V kolikor bo napad na Ukrajino privedel do vsesplošne ekonomske stagnacije, lahko Putin zelo hitro izgubi kontrolo nad situacijo.
  • (03.03.22) Pogovor Macrona in Putina ne obeta optimizma. Upa se, da bo naslednji krog diplomacije med Kijevom in Kremljem, privedel vsaj do vzpostavitve humanitarnega koridorja. (1, 2, 3)
    • Ruske sile so zavzele mesto Kherson na jugu, ki velja za ključno točko kopenskega povezovanja Krima. Obsežen konvoj, ki je bil včeraj na poti v smeri Kijeva, se trenutno ne premika naprej.
  • (07.03.22) Vojna se nadaljuje. Nekateri smatrajo “počasnost” ruske vojske za znak težav, drugi jo razlagajo kot vojaško doktrino – ruska stran se pripravlja na ofenzive zoper mesta. Zaenkrat ni znakov o končanju kremeljske “operacije” – ne pričakuje se niti napredka od tretjega kroga diplomatskih pogovorov. (1, 2)
    • NATO je zavrnil (nerealen) poziv Zelenskya k ustanovitvi no-fly cone, saj bi bila slednja pot v spopad med RF in NATO zavezništvom. (1)
    • Iz Ukrajine je po najnovejših podatkih zbežalo že 1.5 milijona ljudi. (1)
    • Norost Putinove poteze odraža dejstvo, da sta Kitajska in Turčija ponudili pomoč pri mediaciji med sprtima stranema. Moskvo je obiskal tudi izraelsi premier Bennett. (1, 2, 3)
    • Kremelj je poveča notranjo represijo in cenzuro medijev v Rusiji. Zaprtih je bilo več neodvisnih medijev; oblast blokira dostop do FP in Twitter. (1, 2, 3, 4)
  • (09.03.22) Prihaja do eskalacij sankcij. ZDA in VB sta ustavila uvoz ruske nafte in plina. EU aktivno pripravlja diverzifikacijo dobaviteljev. Kremelj medtem grozi z lastnim ekonomskim odzivom. Posledice situacije se že odražajo na ceni energentov. (1, 2, 3, 4)
    • V Ukrajini se vmes nadaljujejo boji. Zaostruje se humanitarna situacija in količina beguncev. Premirja za humanitarne konvoje so bila večkrat neuspešna. Analitiki smatrajo, da pripravlja ruska vojska napad in obleganje Kijeva.
    • Poljska je Ukrajini, prek ameriškega posrednika, ponudila več svojih Mig-29 lovcev. Washington je poudaril, da o ponudbi niso bili vprašani vnaprej, ter jo kasneje zavrnil. Poplava zahodne vojaške pomoči, ki se steka v Ukrajino, nosi nevarnost eksalacije med RF in NATO članicami. (1)
    • Ameriški kongres pripravlja zakon za paket ukrajinske pomoči v višini 12 milijard $. (1)

MADMAN ali MASKIROVKA

  • Mnogo opazovalcev smatra Putinovo odločitev za dokaz o “psiholoških” težavah. Glede na dikcijo o “denazifikaciji” se presprašuje možnost, da so najvišji kremeljski krogi pričeli verjeti v lastno propagando.
    • Alternativna razlaga je zrežirana igra norosti, saj se s tem skriva dejanske namere in “izboljšuje” pogajalsko pozicijo. Če velja diplomatski nasprotnik za “norega”, je načeloma težje izvajati pritisk.
    • Kremelj je, glede na presenečenje nad obsegom napada med analitiki, ukrajinskim vodstvom in populacijo, uspešno odigral maskirovko. Posledično obstaja možnost, da je tudi norost putinovega obnašanja del načrta. Pretiravanje z nejasno opredeljitvijo “denazifikacije” Ukrajine je lahko tudi del “notranje” psihološke vojne uperjene zoper ukrajinski nacionalizem, ki premore tudi “sporne” elemente. Obstoj slednjih je napihnjen s strani RF in ignoriran s strani Zahoda.
  • Podobno se lahko (v danem trenutku) smatra grožnje Švedski in Finski glede pridružitve NATU za medijski smokescreen. Priprave na ukrajinski napad so bile v teku več mesecev in plani nedvomno več let. RF prav tako nima vojaških ali ekonomskih zmogljivosti za več front.
    • Isto se lahko trdi za rožljanje z jedrskimi silami. Če bi bil Putinov cilj dejansko globalna jedrska apokalipsa, nima smisla nasprotnike “opozoriti” in zediniti med napadom na Ukrajino.
    • Podobno kot med pandemijo, je čez noč mnoštvo ljudi postalo ekspertov za mednarodno politiko. Dejansko RF nima niti demografije, niti ekonomije, niti vojaških zmožnosti za WW3 ali napad na članico NATO zavezništva ali širše posredovanje izven svojega near abroad (kontingenti v Siriji so bili po obsegu drobec trenutnih sil v Ukrajini).

PONESREČENA AVANTURA?

  • Ne ve se, če si je Putin obetal hitro zmago, oziroma pobega ukrajinske oblasti v tujino, kar bi demoraliziralo upor.
    • S tem, ko je Zelensky ostal v Kijevu in pričel pozivati k uporu, je čez noč postal “heroj”. Putin mu je s tem naredil večkratno uslugo – pozablja se koliko časa Zelensky ni verjel opozorilom pred napadom, ter ni sprovedel splošne mobilizacije, niti ni v letih od nastopa mandata uspel spogajati kompromisa.
    • Obenem je Putin z napadom uničil kredibilnost pro-ruskih strank v Ukrajini. Tudi s tem je pomagal Zelenskyu, ki je bil do sedaj (kot centrist) ujet med proEU in proRF stranke v Ukrajini, ter izgubljal podporo. Sedaj je čez noč postal obraz upora.
    • Prav tako ni jasno stališče cca 15-20% ruskih Ukrajincev. Na medmrežju že krožijo posnetki iz vzhodne Ukrajine, kjer lokalno prebivalstvo “ošteva” ruske vojake. V tem pogledu je Putinovo postopanje še toliko bolj čudaško, saj je sprovedel napad brez širših priprav za lokalno podporo. Na nek način je združil večino Ukrajincev, tudi del nominalno proruskih, na strani Kijeva.
  • Oblika samega napada odpira več vprašanj, kot odgovorov. Prvi dan je bil sicer zaznamovan s shock and awe napadi, vendar je hitro postalo jasno, da Kremelj ni uporabil svojega celotnega arzenala, niti ni v Ukrajino napotil najnovejše opreme.
    • V nasprotju z medijskim napihovanjem, rusko posredovanje še zdaleč – v kontekstu vojaškega posredovanja – ni genocidno. Seveda prihaja do kolateralnih civilnih žrtev, vendar se lahko trdi, da so bile glavne tarče vojaške, saj zaenkrat ni indicov o vsesplošnem bombardiranju ali obstreljevanju civilnih četrti.
      • (01.03.22) Prihaja do poročil o uporabi cluster bomb in širitvi bombardiranj, ter večjem ruskem konvoju na poti v Kijev. Boj eskalira.
    • Napadi na mesta veljajo za najtežje cilje, kar dodatno potrjuje hazard Putinove poteze. Glede na uporabljene sile, večinoma z zastarelo opremo in v “zmernih” količinah (v Ukrajino je bilo do sedaj napotenih cca 1/3 od 150k ruskih vojakov), so analitiki dodatno začudeni nad Putinovim ravnanjem. Povrhu vsega je bil on tisti, ki je 1999 sprovedel drugo čečensko vojno, med katero je bil Grozny zravnan z zemljo. Upa se, da nima Putin istih namer s Kijevem, v kolikor pride do daljšega obleganja – znanje in opremo ima nedvomno na voljo.
  • S pretiranim obsegom napada Putin ni zapravil le dosežkov predhodnega desetletja “zmerne” zunanje politike, temveč je zaril nož v hrbet tudi zagovornikom realizma v MO, ter dal veter v jadra liberal hawks in NATO atlanticistom.
    • Če so bile pred tednom dni dobavljanje vojaške pomoči stvar debat in zmernega napora, so “zapornice” sedaj odprte. V kolikor se konflikt zavleče, lahko Ukrajina postane večletna rana v regiji in naslednji proxy konflikt v multipolarni Hladni vojni.

OBETI NOTRANJIH TEŽAV ZA KREMELJ

  • Prihaja že, še preden se bo pokazal celoten vpliv ekonomskih sankcij, do notranjih protestov v Rusiji. Poenostavljeno je bila večina ruske publike na strani Putina, ko je igral strongman zaščitnika Rusov. Kot warmonger, ki je privedel do bratomora, bo izgubil veliko predhodne podpore.
    • Svari se, da lahko režim ob trajanju konflikta in kopičenju notranjega upora, postaja vedno bolj represiven.
    • Odprto ostaja vprašanje glede kremeljskih elit v ozadju Putina. Zaenkrat so mu, kljub ekonomskim posledicam, še vedno lojalne. V kolikor se bo konflikt vlekel in sankcije širile, se pričakuje vedno več težav tudi z njihove strani.
    • V kolikor se bo spopad vlekel, se bo v Rusijo vračalo vedno več krst. Mrtvi vojaki, še posebej ob nesmislu napada, so venomer katalizator ljudskega upora. Glede na določena poročila se Putin slednjega zaveda, saj je v Ukrajino napotil mnogo divizij iz centralne azije, ki so sestavljeni iz lokalnega prebivalstva. Slednje lahko odraža kremeljsko preračunljivost – krste manjšin in ruskega podeželja imajo manj vpliva na javno mnenje, kot krste srednjega razreda iz mest. Delovanje ni nič novega – isto je izvajala CCCP med Afganistanom in ZDA v Vietnamu (1), kjer se je večinsko pošiljajo črnsko manjšino in revnejše prebivalce.
  • (02.03.22) Pojavlja se vedno več posnetkov upora med ruskim ljudstvom, še posebej med mlajšimi generacijami; “sporne” objave širi tudi oligarhični podmladek. Glede na vedno obsežnejše sankcije, ki so zajele tudi izdelke in dostopnost medmrežja, skupaj s padcem rublja in ekonomije, se obeta vedno več protestov in notranjih težav.
    • Putin je bil tisti, ki je prekinil stagnacijo Jeltsinovih 90tih. Rusi so se zavedali težav s kremeljsko kleptokracijo, vendar bili pripravljeni na “kompromis”, vse dokler se država ne vrne v kaos iz devetdesetih. V kolikor bo napad na Ukrajino privedel do vsesplošne ekonomske stagnacije, lahko Putin zelo hitro izgubi kontrolo nad situacijo.

USPEŠNOST SANKCIJ in PODCENJEVANJE MEDNARODNEGA ODZIVA

  • Trdi se lahko, da je zajeten del mednarodne skupnosti zedinjen glede sankcioniranja Rusije.
    • Na splošno je uspeh ekonomskih sankcij debatable – RF se z njimi sooča že od 2014; Iranska bomba napreduje kljub desetletjem njih.
    • Po drugi strani je val sankcij, ki se sprejema te dni, neprimerljiv s preteklimi napori, saj ne obsega le večjega dela ruskih elit, temveč otežuje tudi življenja navadnih ljudi; nenazadnje so privedle tudi do tretjinskega padca valute.
    • V vsakem primeru je nujno brzdati pričakovanja, saj se dvomi, da bodo sankcije hitro privedle do Putinovega umika. Bodo pa nedvomno ena od spremenljivk, skupaj z vojaškim stanjem v Ukrajini in mnenjem znotraj ruske publike in elit, ki lahko Putina prisilijo v umik.
    • Caveat je dejstvo, da ima lahko obseg in narava sanckij, backlash v vseh državah. Izpostavlja se noviteto SWIFT blokad nekaterih bank (odrezane so bile sicer le nekatere “režimske” banke; RF ima prav tako že več let pripravljeno alternativo). Pričakuje se še višjo ceno energentov; kaže se dvig cen žitaric, saj je bila Ukrajina pomemben izvoznik; etc
  • Vietnam velja za prvo TV vojno, katerih posnetki so v “živo” krojili javno mnenje v domovini. Ruski napad Ukrajine se odvija v dobi interneta in socialnih omrežij.
    • Putinova overkill poteza je privedla do vsesplošne obsodbe in “presenetljivo” širokega spektra odzivov, saj celo korporacije ukinjajo dostop določenih izdelkov v RF, četudi bo slednje znižalo profite. Podobno se odvija na ravni kulture in športa. Ni jasno v kolikšni meri je Kremelj tako širok odziv pričakoval.

GEOPOLITIKA

  • Napad je nedvomno presenetil in zamajal mednarodni ustroj, saj je ponovno odstrl arhaičnost ZN institucij, kjer ima pet trajnih članic varnostnega sveta pravico do veta.
    • Širše se kaže “tekma” med liberalizmom (ekonomski odnosi > moč) in realizmom (moč) v mednarodnih odnosih, ki se odvija kot del prehoda v multipolarnost (ameriške hegemonije je konec). Poenostavljeno se lahko trdi sledeče – v kolikor bodo sankcije uspešne in prisilile Putina v umik, bo le-to odmevna zmaga za mednarodno skupnost in liberalen mednarodni red (kljub njegovim nerešenim težavam).

MEDNARODNI ODZIV

  • V globalnem kontekstu napad ni privedel le do vsesplošnega obsojanja, temveč je zedinil mnogo državnih vodstev. Prav tako je s svojo potezo olajšal politikom pošiljanje humanitarne podpore in vojaške pomoči Kijevu.
    • Evropska Unija je v luči napada pokazala presenetljivo mero enotnosti zoper Kremelj. Prihaja tudi do solidarnosti z “belimi” begunci. Presenetila je Nemčija, ki je zamrznila certifikacijo Nordstream 2 plinovoda, ter zanjo neznačilno, v Ukrajino pričela pošiljati orožje (1, 2, 3).
    • NATO se je čez noč prelevil iz relikvije, z vprašljivim razlogom za obstoj, v relevantno zavezništvo. Govorice o švedskem in finskem članstvu naj se zaenkrat vzame še z rezervo (še posebej v primeru Finske bi bilo članstvo v nasprotju s 75 leti uspešne Finlandization politike).
    • Ameriška obveščevalna skupnost se enkrat za spremembo ni motila. Kljub temu je ruska poteza za Bidena politično težavna – sankcije lahko dodatno škodijo okrevanju ekonomije; sočasno se Biden zaveda, da je vojaško posredovanje popolna blaznost zaradi ruskega jedrskega arzenala – kar republikanska stranka in propagandna mašinerija seveda izkorišča za blatenje njegovega mandata.
    • Kitajska poskuša, kot ruski “zaveznik”, ohranjati vsaj neko mere diplomatske nevtralnosti. Čuti se nelagodje nad obsegom Putinovega napada. Dodatne težave se lahko pojavijo v kolikor se konflikt (in sankcije) zavlečejo. V tem primeru računa Putin verjetno na Xija glede ekonomske podpore in pomoči pri zaobidenju sankcij.
      • Posredno se lahko upa, da je vsesplošna mednarodna obsodba ruskega napada, pokazala kitajski partiji nevarnost vojaške invazije Tajvana. Povrhu se Tajvan smatra za enega osrednjih zunanje političnih interesov ZDA v Pacifiku, medtem Ukrajina ne velja za core področje.

REALPOLITIČNA/REALISTIČNA DIPLOMACIJA

  • Glede na obseg ruskega vpada se lahko upravičeno dvomi, da lahko pride do hitre diplomatske rešitve. Diplomacija bo najverjetneje zaznamovana z realpolitiko, najbolje zajeto prek Clausewitzove fraze “War is merely the continuation of politics with other means.”
    • Poenostavljeno, diplomatska igra za Kremelj ni zero-sum-game, kjer en zmagovalec odnese vse – temveč je za rusko (in azijsko) diplomacijo značilno trajanje procesa, čigar elementi “igre” so raznovrstni. Od vojaškega stanja na tleh, do ekonomske bitke, propagande in dezinformacijske vojne, ter nenazadnje igranja vlog (eg: nor diktator).

POLJSKA 1939 in VRAČANJE CCCP?

  • Mnoge lumpen analize enačijo ruski napad s Poljsko 1939, kar je popolno pretiravanje. Rezultat nazi napada na Poljsko je bila napoved vojne s Francijo in VB.
  • Ruska poteza je, v kontekstu alegorij na naciste, podobnejša Sudetenlandu ali aneksaciji Avstrije, Češke in Slovaške. Slednje seveda ne pomeni, da je WW3 neizogibna. RF ni niti približek moči Tretjega rajha.
  • Podobno velja za trditve, da je Putinov namen “nov” imperij CCCP obsega. Kot izpostavljeno, nima RF niti demografije, niti ekonomije, niti vojaških zmožnosti za napad na članico NATO zavezništva ali širše posredovanje izven svojega near abroad, kaj šele za power projection ali okupacijo držav velikosti Poljske ali Nordijcev.
    • Sočasno bi agresivna politika na zahodnih mejah prestrašila post-sovjetski svet (CSTO; EEU) Kavkaza in Centralne Azije. RF ima z večino držav normalizirane odnose in ekonomske vezi – kremeljska prioriteta za področje je stabilnost.
  • V kolikor je Putin dejansko zgubil nit za realnost in bi v prihodnosti poskušal z napadi na Baltik, Poljsko ali Skandinavijo, ni s tem skopal le jamo svoji usodi in zapuščini, temveč lahko povzroči notranjo krizo, ki bi razklala federacijo – njegov največji strah in nočno moro.

RAVNOVESJE VOJAŠKE MOČI

  • Ne glede na (zelo rano) slavje nad obrambo Kijeva v prvih dneh, ostaja tehtnica na strani RF.
  • Prva ruska ofenziva je bila, sodeč po posnetkih, medla. Uporabljene so bile lažje enote in starejša oprema. Ugiba se, če je Putin upal na exil ukrajinske vlade.
  • (01.03.22) Drugi ruski val zajema, glede na satelitske posnetke, ne le večji kontingent, temveč težko mehanizacijo. Kharkov se je znašel pod težkim obstreljevanjem – nekateri ga smatrajo za svarilo Kijevu.
  • Med analitiki prihaja do dveh interpretacij ruskih sil (1).
    • Za nekatere ni vprašanje, če lahko RF zavzame ukrajinska mesta, ker jih nedvomno lahko. Ključno vprašanje je v kakšnem stanju in s kolikšnimi civilnimi žrtvami.
    • Nasproten pol trdi, da je bila modernizacija ruske vojske “šminka”, ter do sedanje operacije (Gruzija 2008, Ukrajina 2014, Sirija, Libija) izjemno omejenega obsega. Sledeč tej logiki bo imela ruska vojska vedno večje težave v prihodnjih tednih.
  • Ukrajinska vojska je bila 2014 v popolnem razsulu in premagana v nekaj dneh. V vmesnih letih naj bi Ukrajina na vzhodni Donetsk/Lugansk fronti rotirala cca 400.000 vojakov, s čimer so pridobili izkušnje. Od 2014 prejema prav tako zahodno pomoč v obliki finančnih sredstev in opreme. V zadnjih tednih so se odprle “zapornice” in v Ukrajino pričelo stekati vedno več orožja.

PROPAGANDA in WHATABOUTISM

  • Resnica je prva žrtev vojne. Poleg vojaškega spopada prihaja do informacijske vojne, kjer ni nobena stran nedolžna.
    • Ali Kremelj pretirava s svojimi orisi o ukrajinskem nacizmu in grožnji? Nedvomno. Ali je zahodna interpretacija nedolžne in nesporne ukrajinske politike popolnoma resnična? Ne.
    • Niti različnih interpretacij se vlečejo že od 2014, s koreninami v zakonu o jezikih iz 2012. V Ukrajini govori skoraj 30% prebivalstva rusko. Zakon iz 2012 naj bi garantiral dvojezičnost, vendar je bil v prvih dneh po Maidanu odpravljen. 2016 in 2017 sta bila sprejeta zakona za širšo uporabo ukrajinskega jezika v kulturi in izobrazbi. 2019 se sprejme zakon, ki povzdigne ukrajinščino v de facto uradni jezik države.
    • Skupaj z jezikovnim/etničnim vprašanjem, se odvija tudi vprašanje organiziranosti oblasti. Kijev deluje v smeri centralizirane države; ruska pozicija, kakor tudi Minsk sporazum, je predpostavljal večjo avtonomijo posameznih regij.
    • Mnogo zamer izvira že iz časov Maidana. Pri strmoglavljenju Yanukovicha so bile na delu tudi skrajni nacionalisti, s katerimi se sreča ameriški senator McCain. Spomnimo se lahko še posnetka Nuland, ki govori o zalaganju denarja Maidan opoziciji. Ignoriralo se je tudi pohode z baklami po Kijevu od stranke Svoboda. Podobno se lahko trdi za prostovoljne bataljone (Azov, et al), katerim se očita ekstremen nacionalizem – bili so inkorporirani v ukrajinsko vojsko in se udeleževali spopadov na vzhodu – medtem se laična zahodna javnost čudi kremeljskemu govoru o denazifikaciji. Kremelj zgodbe seveda napihuje, vendar ni slednje nič slabše od zahodne tišine/ignorance.
    • Omeni se lahko tudi dogajanje v Donetsku in Luhansku od 2014 naprej. Uporniki so imeli nedvomno pomoč od ruske vojske. Vendar glede na poročila opazovalcev OSCE, niso bili edini, ki so izvajali napade. Očitki Kremlja, da se že leta ignorira ukrajinsko obstreljevanje omenjenih regij, četudi se obseg napihuje, ni neresnično. Glede na OSCE sta obe strani odgovorni za incidente.
    • Med trditvami Kremlja se nahaja tudi očitek, da Zelensky (civilna oblast) nima popolne kontrole nad ukrajinsko vojsko. Preverba očitka je težka, četudi se lahko upravičeno trdi, da Kremelj pretirava. Dejstvo je sicer, da je bil Zelensky izvoljen na platformi miru in kompromisa, vendar mu ni uspelo sprovesti Minsk sporazuma. Kot centrist je bil večino mandata ujet med oligarhične elite EU in RF strani, s čimer ni uspel izpolnit pričakovanj. Težko je torej oceniti, kako dober je civilni pregled šibke vlade nad ukrajinsko vojsko.
  • Putinova poteza je nesmiselna, pretirana in vredna obsodbe. Slednje ne spremeni dejstva, da ukrajinska politika in država še zdaleč ni najbolj funkcionalna demokracija na svetu. Država je vse od neodvisnosti v 90tih poligon za boj med oligarhi – med njimi proEU in proRF – in prežeta s korupcijo in slabim političnim vodstvom ter ekonomskimi težavami. Ukrajinci so medtem že tri desetletja (oziroma večino svoje zgodovine) ujeti v omenjeno navzkrižje interesov – že pred 2014 so se v ukrajinski politiki odvijali boj za oblast med posameznimi klikami elit; pomnimo oranžne revolucije 2004 in zastrupitve Yuschenka. Sedaj ni narod le žrtev Putinove agresije, temveč trpi tudi zaradi napak lastnega vodstva.

ALI SO BILI MOŽNI ALTERNATIVNI IZIDI?

  • “Nepravičen” mir je še vedno boljši od najbolj “pravične” vojne. Bilo je več kot osem let časa za preprečitev Putinove poteze. Poudariti se mora, da jo slednje seveda ne opravičuje – še vedno je “moralna panika” neumestna, saj so bili na voljo kompromisi, ki bi zelo verjetno preprečili trenutno krizo.
    • 2013 je bila RF pripravljena do sporazuma z EU in IMF glede več milijardnega paketa ekonomske pomoči za Ukrajino. EU je tista, ki odstopi od načrta in prične Yanukovichu ponujati članstvo. Slednji ponudbo sprva sprejme – do zasuka pride, ko postane jasen obseg zahtevanih reform za članstvo v EU, ki bi oškodovale ukrajinske oligarhe. Ko opusti EU smer in se obrne proti Rusiji, se na ulicah odvije Maidan in njegov pobeg v Moskvo.
  • Poleg varnostne komponente je Ukrajina ekonomsko vabljiva zaradi kmetijstva; z Rusijo ima medtem več industrijskih vezi. V ozadju članstva EU ni bilo širjenje demokracije, temveč priključitev države velikosti cca dveh Nemčij in 40 milijonov prebivalcev k EU – aka novi trgi. Rusija gradi medtem svoj ekonomski blok EEU, kjer si je seveda želela ukrajinskega članstva.
    • Dilema ukrajinskega članstva v enem ali drugem bloku je vprašanje tarif v smeri drugega. V kolikor bi se Ukrajina pridružila EU, bi trpela njena industrija z vezmi do RF in vice versa. Rešitev ni bilo ekskluzivno članstvo v enem bloku, temveč dogovor, ki bi Ukrajino pretvoril v vez med omenjenima blokoma. EU je bila tista, ki je 2013 odstopila od dogovorov z IMF in Rusijo, ter pričela Ukrajino vabit neposredno v blok.
  • Varnostno vprašanje svoje soseščine (near abroad) je osrednje gonilo kremeljske zunanje politike. Mnogim analitikom je že dolgo jasno, vsaj post-2014, če ne že od 2008, da je Kremelj pripravljen trpeti za svoj near abroad.
    • Ideja ukrajinskega članstva v NATU je bila napaka in neumnost epohalnih razsežnosti – pričeta s strani Busha jr. Inkorporacija področja je absoluten nesmisel, saj Ukrajina ne predstavlja core interesov zahoda – v zameno je bilo od vsega začetka jasno, da bodo ukrajinske atlanticistične aspiracije privedle do težav.
    • Kremelj je medtem že leta, ne glede na iskrenost, zahteval vojaško nevtralnost Ukrajine. Ideološko stoji v ozadju ruska zgodovina, saj je ukrajinska meja cca 500km stran od Moskve – ruska zunanja politika si posledično želi čim večji buffer zone brez NATO raket in vojaških baz.
  • Odgovor na vprašanje je posledično enostavno – da, možni so bili drugačni izidi. Ukrajinska geopolitična nevtralnost aka finlandization, kompromisna ekonomska cona, dvojezičnost in večja avtonomija regij so vsi po vrsti boljši izidi od trenutne kalvarije.
    • Obenem se mora doumeti, da je Kremelj že dosegel vsaj del načrta. Ukrajina z razbito ekonomijo in (vsaj deloma) zasedenim teritorijem ter vojnim stanjem, četudi svobodna, je še vedno “zmaga” za Kremelj. Članstvo v EU je v tem primeru vprašljivo, saj bi EU med sebe sprejela kroničnega bolnika, ki bi potreboval milijarde pomoči. NATO sprejem je prav tako onemogočen, saj zavezništvo ne more sprejeti članice, ki nima kontrole nad svojimi državnimi mejami.

HUMANITARNA DVOLIČNOST

  • Nedvomno whataboutism… Situacija na poljski meji je tragična, vendar sočasno hipokrizija par excellence. Taista poljska oblast, ki 2015 ni mogla sprejeti niti enega begunca iz bližnjega vzhoda, je v enem tednu sprejela skoraj pol milijona ukrajinskih beguncev. Tudi v nekaterih drugih članicah, kjer so na oblasti nacionalisti/populisti, ki izrabljajo temnopolte begunce za strašenje svojih volivcev, se sedaj sprejema Ukrajince z odprtimi rokami.
    • Iz meje prihajajo medtem poročila, da imajo temnopolti ljudje, ki bežijo iz Ukrajine, več težav pri prehodu meje.
  • Preostali del dvoličnosti je splošnejše narave. Primerjava človeških tragedij je neumestna… Še vedno prihaja ob histeriji glede Ukrajine do očitnih dvojnih standardov, tako na ravni ljudi, kot politike.
    • Sankcije zoper RF so bile sprejete v manj kot tednu dni… kje so bile sankcije zoper ilegalen napad ZDA v Irak? Bush in njegova administracija so še vedno na prostosti. Podobno je mlajši primer prodaja orožja Savdijcem, ki so ameriške bombe metali na obubožan Jemen. Omeni se lahko še manko sankcij zoper Izrael, ki že desetletja spreminja Gazo v koncentracijsko taborišče. Seveda Kremelj napihuje svoje stališča – kot večkrat do sedaj, vendar tudi Zahod svojo dvoličnost voljno ignorira.

DODATNI VIRI: