Stanje na vzhodni ukrajinski meji, kamor je Rusija pred nekaj meseci napotila 100k vojakov, je preraslo v diplomatski spor, ki je poleg Rusije in Ukrajine vpletel še EU, ZDA in NATO. Pokrivanje dogajanja je bilo zaznamovano s paniko in pretiravanjem, ter hladno-vojno dikcijo smrdečo po formaldehidu izpred 90tih.

Mnogi analitiki že od vsega začetka dvomijo v možnost širšega konflikta, kakor tudi vsesplošne ruske invazije. Nenazadnje so podobne ruske vaje privedle do panike že marca 2021. Dogajanje odraža le multipolaren rebalans mednarodnega ustroja, ter razkol med liberalizmom in neorealizmom v mednarodnih odnosih. Sočasno se kaže na strani zahodnih držav ne le nestrinjanje, temveč nerazumevanje izvora ruskih zahtev (strategic depth, near abroad) (1, 2).

Z ruske strani je trenutna poteza namenjena diplomatskemu pritisku glede več dilem, o katerih jasno govorijo že leta. V smeri Kijeva glede implementacija Minsk sporazuma; v smeri EU in NATA (skupaj z ZDA) Kremelj že dolgo išče novo varnostno paradigmo z zahodno Evropo, ki bi upoštevala multipolarnost in ustavila širitve unije in zavezništva; zaostritev je privedla tudi do diplomacije z ZDA in prvih premikov pri zastalih sporazumih o omejitvi jedrskega oboroževanja.

Verjetnost vsesplošne ruske ofenzive ostaja majhna. Ruska federacija nima demografije, niti ekonomije za večji konflikt; prav tako ni pozabljena afganistanska izkušnja – zasedba celotne Ukrajine je logistično nemogoča. Obenem se konflikt ne bo pričel z vsesplošno vojaško invazijo, temveč s hibridnimi provokacijami, ki bi se izkoristile kot utemeljitev za morebiten vdor v vzhodne regije. Kremelj prav tako ne uživa ljudske podpore in enotnosti iz 2014 (med zasedbo Krima), niti nima demografije za večji spopad. Nadalje je ruski režim odvisen od prodaje energentov (zalaga cca 30-40% Evrope) – napad na Ukrajino bi imel široke ekonomske posledice za kremeljske kroge, ne glede na evropsko odvisnost od ruskih energentov ali obsega ruskih valutnih rezerv.

TLDR Nastanitev 100k vojakov je očitna maskirovka, ki je prestrašila mnoge zahodne analitike, vendar vsaj privedla do novih pogajanj. Obenem se kristalno jasno kaže neenotnost NATA in spremenjeno ravnovesje moči v mednarodni areni.

ADDENDUM (13/02/22):

  • Zelensky ima zaradi krize vedno večje notranje-politične težave. V ozadju krize se odvija boj za oblast med njim in opozicijo, tako pro-evropsko in pro-rusko. Kot kandidat je Zelensky veljal za centrista in “mirovnika”, ki je obljubil normalizacijo odnosov z Rusijo; tekom mandata mu ni uspelo izpolnit obljub, oziroma najti kompromisa, ki bi bil sprejemljiv obem opozicijskim polom. Sočasno povzroča mejna kriza in strah pred invazijo, ter evakuacije tujih državljanov, vedno večje težave za ukrajinsko gospodarstvo.
  • Na mednarodni ravni se nadaljujejo diplomatski pogovori med Kremljem in Belo hišo, h katerim so aktivno pristopile še Francija, VB in Nemčija. Zaenkrat ni prišlo do premikov. Več kot deset zahodnih držav je pričelo z evakuacijo svojih državljanov in svarili pred bližino ruske invazije. Kremelj očitke zanika. Tudi Zelensky je svoje zaveznike pozval k predstavitvi konkretnih dokazov ruske invazije in pozval k prenehanju histerije. (1, 2, 3, 4, 5)

RUSIJA vs UKRAJINA

  • Podstat vseh težav je zgodovinska in kulturna prepletenost obeh držav; nenazadnje je Kiev zibelka Rusov pred izgonom v Moskvo zaradi mongolskih vpadov. Tekom 17., 18. in 19. stoletja se področje večkrat deli med Poljsko in Rusijo ter druge velesile takratnih časov.
  • Razklanost področja med pro-zahodnim in pro-ruskim deli države najbolje odražajo izidi volitev 2004 in 2010, ter zemljevid etnične pripadnosti; izmed 40 milijonov državljanov se jih cca 17% identificira kot Rus.
  • Prve samostojne tvorbe se na področju oblikujeta po ww1 – zahodna in vzhodna Ukrajina – in sta socialistični. Vzhodna Ukrajina zgubi 1921 vojno zoper Poljsko in je razdeljena med več sosed; preostanek Ukrajine postane ena od ustanovnih republik CCCP. “Vzhodno-ukrajinska” tvorba se ponovno pojavi šele med ww2, ko regijo prevzamejo Nemci. Post-ww2 ostane Ukrajina del CCCP vse do neodvisnosti leta 1990. Odvija se podobna tranzicijska zgodba kot po ostali vzhodni Evropi in Balkanu (privatizacije, korupcija, ipd). Ukrajino vsa leta pestijo ekonomske in politične težave. Večji politični zasuk predstavlja oranžna revolucija 2004, ki ostane bolj ali manj mirna. Naslednja večja politična kriza je Maidan 2014.
  • Izvorni greh za trenutne razmere sega v leto 2013. Ukrajina je imela več let finančne težave in bila na robu bankrota. Ruska stran je sodelovala pri oblikovanju paketa pomoči skupaj z EU in WB, v okviru katerega bi Ukrajina ostala ekonomsko in politično nevtralno območje med Rusijo in EU. Situacija se izjalovi zaradi EU, ki Ukrajini ponudi association agreement aka prvi korak za članstvo v EU. Rusija v zameno za nevtralnost ponudi presenetljivo radodaren paket pomoči. Yanukovych sprva nadaljuje v smeri EU – ko slednja obelodani sveženj zahtevanih reform in ponudi kredit s slabšimi pogoji od ruskega, Yanukovych ustavi pogajanja z EU. Rezultat so masovni protesti, ki privedejo do Maidana in begom Yanukovycha iz države. Sledi mu ruski prevzem Krima in konflikt v Donbasu, ki ostaja frozen do danes. 2015 pride do Minsk dogovora, ki naj bi normaliziral odnose in zagotovil pravice in večjo avtonomnost vzhodno-ukrajinskih regij. Spopadi se sicer umirijo, vendar ne pride do dejanske implementacije dogovora.
  • 2019 je izvoljen Zelensky, ki je med volitvami veljal za “mirovnega” kandidata. Upi so se sicer v naslednjih letih razblinili, saj se je znašel med kladivom in nakovalom. Ne more sočasno ustrezati ruso-fobnim skupinam iz zahodne Ukrajine, ter pro-ruskimi skupinami na vzhodu. Sočasno je ekonomsko stanje v državi še vedno mizerno in vlada v pogajanjih z IMF.
  • Podlaga za trenutne težave je december 2019, ko ukrajinski parlament sprejme resolucijo o korakih za evro-atlantsko integracijo. Kremelj dokončno izgubi potrpljenje junija 2020, ko NATO podeli Ukrajini Enhanced Opportunities Partner. Decembra 2020 izjavi obrambni minister, da upa na NATOv Membership Action Plan (MAP) na naslednjem vrhu zavezništva.
  • Prek trenutne provokacije z napotitvijo vojakov na mejo, se poskuša prek zahodnih partnerjev izvajati pritisk na Kiev in implementacijo Minsk sporazuma, ter zatret idejo o NATO članstvu. Publikacija diplomatske korespondence z evropskimi partnerji normandy formata, kaže na razočaranje ruske strani z evropskimi pogajalci. Posledično se je stavilo na direktni pogovor z washingtonsko administracijo, ki velja za “botra” Maidan revolucije in trenutne ukrajinske oblasti. (1, 2, 3, 4, 5).

CILJI RUSKE DIPLOMACIJE 

  • Ruska zunanja politika ostaja (neo)realistična, ter s tem različna od zahodnega liberalizma, že vsaj od Putinovega govora na varnostni konferenci v Műnchenu 2007. Za razliko od zahodnih držav, za katere je Ukrajinsko vprašanje posrednega pomena, je varnost near abroad eden osrednjih ciljev ruske diplomacije. Na zahodu prihaja medtem do neumne banalizacije, saj se Kremlju očita željo po ponovni ustanovitvi sovjetskega imperija. Dejansko gre s strani Kremlja za preoblikovanje (reframing) varnosti in stabilnosti v Vzhodni Evropi.
  • Med predhodnimi širitvami NATA je bila Rusija nemočna – ZDA, EU in NATO sta lahko sprejemala nove članice brez pomislekov. NATO vrhu v Bukarešti leta 2008, kjer je bila omenjena pridružitev Gruzije in Ukrajine, je sledila (nepresenetljiva) ruska reakcija. Nekajdnevna vojna v Gruziji je zahod presenetila in jasno pokazala, da je bil Kremelj resen glede svojih svaril. Tekom 2013 se odvije ukrajinska saga, ki privede do Maidana 2014 – ruski odgovor tudi takrat ni bil presenetljiv.
  • Poenostavljeno, poskuša Rusija s trenutno “grožnjo” preoblikovati varnostni format – namesto unipolarnega delovanja zahoda, bo stabilnost in varnost stvar dogovora med dominantnimi silami (realizem), torej v primeru evropskega vzhoda med Rusijo in EU ter ZDA na drugi strani. Z neposrednim ogrožanjem Ukrajine prav tako blokira članstvo v NATU.
  • Širše, je Kremelj s provokacijo pripravil do pogovorov tudi Washington. Ukrajina je v tem primeru le ena tematika. ZDA in Rusija imata še iz časov Hladne vojne več pogodb o omejevanju jedrske oborožitve, ki jih je nujno potrebno posodobit.

ZAHODNI ODZIV in NATO

  • Kremelj je med pogajanji postavil ultimat, saj išče zagotovilo, da Ukrajina ne bo postala član NATO zavezništva (1, 2, 3, 4). Kremeljski strategiji pomaga neenotnost zahodnih deležnikov, ki ne uspejo poenotiti svojih pozicij; pripravljajo se sicer dodatne finančne sankcije zoper rusko stran, četudi se, glede na vse predhodne sankcije, dvomi v njihovo uspešnost (1, 2).
  • Prišlo je do histerije glede možnosti ruskega vojaškega posredovanja. Ameriška stran, kakor tudi evropski zavezniki, so vsi posvarili Kremelj pred eskalacijo in ekonomskimi sankcijami v primeru invazije. Medtem naj bi prišlo do ruskih vdorov v ukrajinski .gov splet. Ameriški “analitiki” so svarili pred false flag operacijami kot izgovor za rusko posredovanje.
  • Bidenov govor, natančneje izrecna izključitev boots on the ground scenarija v Ukrajini, je privedla do preplaha med ameriškimi zavezniki. V naslednjih dneh se je v imenu propagande in relevantnosti severno-atlantskega zavezništva, Ukrajini dostavilo nekaj orožja, ter v nekatere vzhodne članice NATA napotilo nekaj tisoč vojakov (1, 2). Dejansko so napotene sile simboličnega pomena, saj v regiji zahod nima vojaških zmogljivosti, ki bi ustavile 100k ruskih vojakov in več mehaniziranih divizij. NATO se prav tako zaveda, da so baltske države, v primeru vročega spopada, logistična nočna mora.

Nobena od napovedi o bližajoči se invaziji se ni uresničila. Povečali so se predvsem diplomatski napori, kar potrjuje obisk Macrona v Rusiji. Situaciji se ne obeta razrešitev – po drugi strani je že preprečitev eskalacije dosežek. Celotno dogajanje je nujno interpretirati prek širše geopolitične prizme, ki jasno kaže spremenjeno ravnovesje moči in multipolarnost mednarodne arene.