• V mednarodni areni se odvija rebalans moči v smeri multipolarnosti. Sočasno je svet priča tudi ponovitvhi “hladnovojnega” tekmovanja med ZDA in Kitajsko.
  • Preostali svet je nedvomno spremenjen glede na obdobje tekmovanja med ZDA in CCCP. V danem trenutku ima mnogo “srednjih” velesil svojo mero globalnega vpliva, ter nedvomno obsežen regijski power projection.
  • Poenostavljeno sta, glede na prvo Hladno vojno, ZDA in Kitajska mnogo bolj odvisni od sodelovanja z drugimi, kar spreminja obliko njune tekme in širi področja boja.

Geopolitično se vedno jasneje kaže multipolarnost mednarodnega ustroja. Hlad med ZDA in Kitajsko sicer otežuje mednarodno sodelovanje in multilateralizem – po drugi strani je privedla tekma med velesilama do rebalansa geopolitične moči in večje diplomatske aktivnosti držav, ki se prilagajajo na nove danosti.

Unipolaren moment ZDA po 90tih se je pričel krhati s fiaski Busha in petimi desetletji neoliberalne globalizacije, ki je nakopičila družbene probleme – ne le v ZDA, temveč po večini sveta. Medtem je Kitajska nadaljevala svoj eksponentni vzpon, ki jo je v zadnjem desetletju postavil ob bok Washingtonu, kar je privedlo do pojava sveže Hladne vojne. Razvitejših je, glede na čas izpred pet desetletij, tudi mnogo drugih držav. Težavno geopolitično situacijo je pohitrila pandemija, ki je odstrla ignorirane težave in povečala  tekmo med državami. Rezultat je “naval” diplomacije in multilateralizma med državami, s čimer se spreminja geopolitična slika sveta.

Poleg bipolarne tekme med Kitajsko in ZDA, ki sicer sliči na prvo Hladno vojno, je preostali svet spremenjen glede na obdobje tekmovanja med ZDA in CCCP. Več drugih “srednjih” velesil ima svojo mero globalnega vpliva, ter nedvomno obsežen regijski power projection. Mnogo regij ima svoje lastne nadnacionalne tvorbe, ki diplomatsko in ekonomsko povezujejo države prek skupnih interesov (multilateralizem). Gledano “statistično” sta tudi industrija in kapital mnogo bolj razpršena po svetu glede na čas prve Hladne vojne – s tem imajo druge države več . Iz tu sledi ena glavnih lastnosti multipolarnosti glede na bipolarnost – večje število deležnikov z lastnimi interesi, ki se med seboj povezujejo izven omejitev enega ali drugega “bloka”.

Prehod v multipolaren mednaroden ustroj se kaže prek delovanja držav in regij. Zaradi ohladitve transatlantskih odnosov postaja Evropa “osamljena”, oziroma se pričenja zavedati, da mora prevzeti več odgovornosti za varnostno-obrambna vprašanja in zunanjo politiko. Sočasno je (ekonomsko) tretji najmočnejši blok na svetu, ter povrhu ujeta med ZDA in Kitajsko – posledično lahko prevesi tehtnico v eno ali drugo smer. V zadnjem letu, ter mesecih, se posledično kaže vedno več aktivnosti na ravni evropske zunanje politike. NATO postaja relikvija katere edini raison d’être je histerija pred Rusko federacijo; aktualnejša zavezništva ustanavlja ZDA v Pacifiku. Rusija sicer nima gospodarske moči in vpliva CCCP, vendar ji kljub temu uspeva mešetarit v mednarodni diplomaciji, še posebej v svojem near abroad ter na Bližnjem vzhodu. Indija velja za protiutež Kitajski, četudi je kot država in družba daleč bolj kaotična. Svoje dodaja Modijev nacional-hinduizem in tradicionalna nevtralnost indijske zunanje politike. Ostaja cca deset 100+ milijonskih držav, ki so nedvomno regijski hegemoni, brez katerih ne more nobena izmed velesil (ZDA, Kitajska) dominirati na območju.

NAVAL DIPLOMACIJE in MULTILATERALIZMA

Prihaja do navala diplomatske aktivnosti s strani vseh regij in držav. Obenem prihaja po svetu do novih kriz in trenj:

  • V Pacifiku je Bidenova administracija organizirala democracy summit, kamor je bilo povabljenih mnogo članic EU (1, 2, 3, 4, 5). Med udeleženci je bil tudi Tajvan, ki postaja odkrita točka trenj med Kitajsko in ZDA (1, 2). Dogodek je jasno uperjen zoper Kitajsko, ki ni bila povabljena. Sodbe o uspešnosti iniciative so raznovrstne – nekateri analitiki dogajanje pozdravljajo, drugi smatrajo celotno dogajanje za PR, ki lahko poslabša hlad v diplomaciji. (1, 2, 3, 4, 5, 6, 7)
    • V ospredju pacifiške geopolitike se je znašel Tajvan, ki je ujet v Hladno vojno med celinsko Kitajsko in ZDA. Ameriška stran sicer ohranja strategic ambiguity, vendar sočasno razmišlja o dodatni (vojaški) podpori otoka, med drugim tudi preko arm Taiwan zakona, ki se nahaja v kolesjih ameriškega kongresa. Pomembna “komponenta” tajvanskega vprašanje je TSMC, oziroma globalna dirka za polprevodniki (tranzistorji).
    • Novembra je Tajvan obiskalo več poslancev EP, kar je privedlo do spora med Livto in Kitajsko (1, 2, 3). Kasneje je prišlo še do dogovorov med Slovaško in Tajvanom o skupnih investicijah. (1, 2, 3, 4, 5).
    • Od nove nemške zunanje ministrice se pričakuje trši odnos do Kitajske – po drugi strani je prek faux pas v mesecih pred volitvami zgubila vsaj 5%; kot predstavnica zelenih naj bi sprejela zunanje ministrstvo namesto transportnega… (1, 2, 3)
    • “Demokratičen vrh” predstavlja le del ameriških naporov. V zadnjem letu sta bila obelodanjena dva zavezništva – QUAD (ZDA, Avstralija, Indija, Japonska) in AUKUS (ZDA, Avstralija, Velika Britanija). Obenem ima Amerika v regiji mnoge bilateralne sporazume in varnostna partnerstva. Jasno se kaže hladnovojni containment Kitajske.
    • Nove zaveznike išče seveda tudi Kitajska, ki je prepričala vodstvo Nikaragve, da prekine z diplomatskim priznavanjem Tajvana. Pomaga ji tudi Rusija, saj sta obe državi na mednarodnem področju osameljeni (1, 2, 3, 4). Nepresenetljivo, sta imela Xi in Putin daljši sestanek o bodočem sodelovanju med državama.
  • EU je desetletja sledila ameriškemu vodstvu in delovala pod skupno obrambo NATO zavezništva. Mnogo evropskih članic je imelo nizke obrambne proračune ter bilo v diplomaciji neenotnih. Med “dosežke” se šteje Afganistan, Irak, Sirija in Libija (pričet kot evropski projekt Francije, VB in Italije). Ameriška stran je med Obamo pričela z zapuščanjem regije (pivot to Asia). Trend se je med kasnejšimi administracijami ojačal in prerasel v  trenutno great power tekmo med ZDA in Kitajsko (1, 2). EU je kot tretji najmočnejši blok ujet med obema – na eni strani so zgodovinski transatlantski odnosi (skrhani med Trumpom), na drugi so močne gospodarske vezi s Kitajsko.
  • EU se sooča s trenji na vzhodni meji. Stanje na ukrajinski meji, kamor je Rusija napotila cca 100k vojakov, prerašča v globalen diplomatski spor. Pogovor med Putinom in Bidenom ni obrodil sadov. Ameriška stran, kakor tudi evropski zavezniki, so vsi posvarili Kremelj pred eskalacijo. V ozadju je zastoj v implementaciji Minsk sporazuma; na terenu je konflikt še vedno frozen (1, 2). Kremelj želi zagotovilo, da bo Ukrajina ostala nevtralna ter izven NATO zavezništva, četudi izven kremeljske orbite. Prek provokacije z napotitvijo vojakov na mejo, se poskuša prek zahodnih partnerjev izvajati pritisk na Kiev. Publikacija diplomatske korespondence z evropskimi partnerji normandy formata, kaže na razočaranje ruske strani z evropskimi pogajalci. Posledično se je stavilo na direktni pogovor z washingtonsko administracijo, ki velja za “botra” Maidan revolucije. Bidenov govor, natančneje izrecna izključitev boots on the ground scenarija, je medtem privedla do preplaha med ameriškimi partnerji (1, 2, 3, 4, 5). Sicer se dvomi, da ima Kremelj politično podporo za vojaško invazijo.
    • Osrednji element evropske politike vis-à-vis Rusija ostaja dobava plina. Bruselj si, glede na visoke cene energentov, težko privošči eskalacijo odnosov. Kljub temu je bil Kremelj posvarjen pred invazijo, ki bi za sabo potegnila “hude posledice” – glede na vojaško nepripravljenost EU, predvsem ekonomske.
    • Vzhodna meja EU ostaja napeta tudi zaradi beloruske begunske krize (1, 2). Belorusija je načrtno organizirala begunski val in ga poslala v smeri državne meje s Poljsko in Litvo. Obe državi sta poostrili mejni nadzor; prišlo je do fizičnih obračunov z begunci. Belorusko delovanje je “povračilo” za evropske sankcije zaradi prikrojenih volitev (1, 2). Analitiki govorijo o hybrid bojevanju in weaponization beguncev (1, 2, 3). Stanje še vedno ni normalizirano. Bruselj je, skupaj s preostalim zahodom, sprejel dodatne sankcije. Več držav je na Poljsko poslalo nekaj sto dodatnih sil. (1, 2, 3, 4)
  • Z odhodom kanclerke Merkel se dvomi, da lahko njen naslednik zapolni njeno vlogo na ravni EU. Posledično prevzema vajeti Francija.
    • Bruselj ostaja politično in diplomatsko šibek; moč izgrajuje predvsem z ekonomskim vplivom. Odraz multipolarnosti predstavlja pred kratkim obelodanjen “zunanji” investicijski program vreden 300 milijard evrov, ki naj bi konkuriral kitajskemu BRI (1, 2, 3). V zadnjih letih je EU sprejela tudi več prosto-trgovinskih pogodb. Poleg fta z Mercosur blokom, je v veljavi še več economic partnership agreements (EPA).
    • Na ravni EU prihaja do oblikovanja evropskega vojaško-industrijskega complexa. Na delu je večleten trend združevanja evropskih proizvajalcev in še več skupnih nabav članic (1, 2, 3, 4, 5). Še vedno živi tudi ideja vojske EU (1, 2).
    • “Stari” Evropi, natančneje Macronu, se očita, da želi vzpostaviti balkanski cordon sanitaire in “otežiti” pot za članstvo v EU. Francoski veto na nadaljevanje pristopnih pogajanj za Makedonijo (po spremembi imena za razrešitev grškega veta) je zamrznil upe vseh potencialnih članic (1, 2, 3). Francoski načrt je sicer nejasen, vendar govori o reformaciji pristopnih pogajanja. Namesto trenutnega postopka, ki zahteva celostno uskladitev prava in družbe pred vstopom, se obeta počasnejša pot razdeljena na več korakov. Država bo morala izvesti in uspešno implementirati nek sveženj reform, s čimer bo prejela več pravic na ravni EU in določena finančna sredstva, ter uspešno prešla fazo. Naslednja faza bo ponovno zahtevala implementacijo reform; ob uspešnosti dobi članica ponovno več reprezentacije in sredstev EU. Članica bo šele po več letih in fazah postala polnopravna članica EU. S tem se poskuša preprečiti napake 2004 širitve, ki je v EU sprejela več novonastalih držav z “nerazvito” demokratično kulturo – reforme pred vstopom so se v mnogo članicah skrhale (Madžarska, Poljska, Slovenija, Češka, etc).
    • Z ustavitvijo širjenja se spreminja tudi evropska politika glede Balkana. Opušča se “stabilizacijske” obljube članstva in namesto tega oblikuje buffer področje . Zaradi političnega kaosa ostaja problematična BiH. Več potez mednarodne skupnosti kaže na nemoč zunanjih deležnikov in zaton Dayton sporazuma. Glasovanje varnostnega sveta ZN je porušilo bosanski status quo. Vpliv izgublja, že predhodno šibek, OHR (Office of the High Representative), ki je civilna “roka” za izvrševanje Dayton sporazuma; na tleh ostaja prisoten EUFOR. Dodik, Kitajska in Rusija sta že pred meseci blokirala izvolitev Schmidta na vrh OHR, ter grozila z resolucijo za neposredno ukinitev agencije.
    • Bosanske strani izkoriščajo situacijo za lastno agendo. Dodik je pograbil priložnost za grožnjo z izstopom iz vlade saj želi izsiliti, njemu koristne, reforme komplicirane BiH ureditve. Paradiranje paravojaških enot in policijske vaje so simbolne, vendar še vedno mračen omen. Vodja hrvaškega dela Čović prav tako “kolaborira” pri izsiljevanju, saj želi izsiliti strukturne reforme, ki bi mu zagotovile zmago na volitvah naslednje leto. (1, 2)
  • Evropski begunski tok je v zadnjem desetletju prerasel v stalno sistemsko težavo. 2015 je bil le vrhunec vala beguncev iz Bližnjega vzhoda, saj se je porast begunskega toka pričel že prej. Obenem so vzroki različni – kaotična zahodna zunanja politika je zaslužna za begunce iz uničenih področij (Irak, Afganistan, Sirija, Libija); preostali del toka je rezultat evropskega neokolonializma v Afriki (dumping izdelkov, ki uničuje lokalno gospodarstvo).
    • Evropski odziv je realpolitičen in se giblje v smeri fortress Europe. Na grških otokih se postavlja “koncentracijska” taborišča za begunce; povečuje se proračun za mornarice; militarizira se grško in bolgarsko mejo s Turčijo. (1, 2)
    • Večjo vlogo Francije odraža quirinale pogodba z Italijo, s katero se poskuša poglobiti sodelovanje med državama – ne le ekonomsko, temveč tudi pri obrambi in zunanji politiki. “According to the Elysée, this treaty “will promote the convergence of French and Italian positions, as well as the coordination of the two countries in matters of European and foreign policy, security and defence, migration policy, economy, education, research, culture and cross-border cooperation.“ Drobni tisk je jasno usmerjen v “nadzor” zahodnega Sredozemlja.
    • Diplomatska aktivnost se izvaja tudi na vzhodni polovici Mediterana. Nadaljuje se politični spor med EU in Turčijo. Kavala v Turkey primer bo obravnavan na Evropskem sodišču za človeške pravice (ECHR). Osman Kavala je turški podjetnik, aktivist in filantropist, ki je v zaporu od oktobra 2017. Vmes je bil večkrat oproščen, vendar ponovno zadržan prek novih obtožb. Turško sodišče je novembra podaljšalo njegov pripor prek “očitkov” soudeležbe pri coup poskusu 2016. Zaradi protesta evropskih diplomatov sta imela EU in Turčija že pred dobrim mesecem diplomatskih spor.
    • Macron je opravil tudi tour Bližnjega vzhoda. Obiskal je UAE, kjer je bila, poleg pr slik, na spisku prodaja orožja. Nato je obiskal še Katar in Savdsko Arabijo. Del agende pri vseh treh je bila oživitev pogajanj glede iranskega jedrskega programa; pogovarjali so se tudi z libanonskim premierom glede tamkajšnje krize. (1, 2, 3, 4)
  • Z ameriškim umikom iz Bližnjega vzhoda so države primorane v regijski rebalans. Normalizacija odnosov med Izraelom in večimi zalivskimi monarhijami je odraz trenda (1, 2). Podobno se kaže tudi v odnosih znotraj monarhij, kjer so Savdijci in Katarci pokopali “bojno sekiro” (1). Oživela so tudi pogajanja glede iranskega jedrskega programa, četudi ostaja mnogo preprek (1, 2).