• EU je dolgo ignorirala “poenotenje” svoje varnostne in zunanje politike, saj ni bilo politične volje v Bruslju, niti med članicami.
  • S porastom kriz na južnih in vzhodnih mejah, ter skupaj z globalnimi geopolitičnimi trenji med ZDA in Kitajsko, se Unija sedaj sooča z več izzivi in akutno nujo po večji samostojnosti na mednarodnem področju.
  • Celotno situacijo je otežila pandemija. Obenem je v teku notranji “rebalans” EU zaradi odhoda kanclerke Merkel, s čimer prevzema vajeti evropskega centra Macron.

Vsaka geopolitična analiza mora sprva omeniti multipolarnost, ki je spremenila lastnosti mednarodne arene; obenem je svet ujet v hladno-vojno tekmo med ZDA in Kitajsko. Težave EU se niso pojavile čez noč, temveč izhajajo iz več desetletij kopičenja problemov ter ignoriranja političnih in diplomatskih potreb bloka. Z geopolitičnim rebalansom, se

Zunanje izzive EU se lahko poenostavljeno deli na regionalne izzive (Rusija; Balkan; begunci) in globalne trende (ameriški containment Kitajske). Sočasno se odvija tudi notranja “evolucija” evropskega bloka, kjer se obeta notranja čistka anti-demokratičnih tumorjev ter večji vpliv Pariza (namesto Berlina). Dogajanje prihodnjih let bo pestro in zakoličilo nadaljnjo pot EU.

  • Z odhodom kanclerke Merkel se dvomi, da lahko njen naslednik zapolni njeno vlogo na ravni EU. Posledično prevzema vajeti Francija.
  • “Stari” Evropi, natančneje Macronu, se očita, da želi vzpostaviti balkanski cordon sanitaire in “otežiti” pot za članstvo v EU.
    • Francoski veto na nadaljevanje pristopnih pogajanj za Makedonijo (po spremembi imena za razrešitev grškega veta) je zamrznil upe vseh potencialnih članic (1, 2, 3). Francoski načrt je sicer nejasen, vendar govori o reformaciji pristopnih pogajanja. Namesto trenutnega postopka, ki zahteva celostno uskladitev prava in družbe pred vstopom, se obeta počasnejša pot razdeljena na več korakov. Država bo morala izvesti in uspešno implementirati nek sveženj reform, s čimer bo prejela več pravic na ravni EU in določena finančna sredstva, ter uspešno prešla fazo. Naslednja faza bo ponovno zahtevala implementacijo reform; ob uspešnosti dobi članica ponovno več reprezentacije in sredstev EU. Članica bo šele po več letih in fazah postala polnopravna članica EU. S tem se poskuša preprečiti napake 2004 širitve, ki je v EU sprejela več novonastalih držav z “nerazvito” demokratično kulturo – reforme pred vstopom so se v mnogo članicah skrhale (Madžarska, Poljska, Slovenija, Češka, etc).
    • Z ustavitvijo širjenja se spreminja tudi evropska politika glede Balkana. Opušča se “stabilizacijske” obljube članstva in namesto tega oblikuje buffer področje . Zaradi političnega kaosa ostaja problematična BiH. Več potez mednarodne skupnosti kaže na nemoč zunanjih deležnikov in zaton Dayton sporazuma. Glasovanje varnostnega sveta ZN je porušilo bosanski status quo. Vpliv izgublja, že predhodno šibek, OHR (Office of the High Representative), ki je civilna “roka” za izvrševanje Dayton sporazuma; na tleh ostaja prisoten EUFOR. Dodik, Kitajska in Rusija sta že pred meseci blokirala izvolitev Schmidta na vrh OHR, ter grozila z rezolucijo za neposredno ukinitev agencije.
    • Bosanske strani izkoriščajo situacijo za lastno agendo. Dodik je pograbil priložnost za grožnjo z izstopom iz vlade saj želi izsiliti, njemu koristne, reforme komplicirane BiH ureditve. Paradiranje paravojaških enot in policijske vaje so simbolne, vendar še vedno mračen omen. Vodja hrvaškega dela Čović prav tako “kolaborira” pri izsiljevanju, saj želi izsiliti strukturne reforme, ki bi mu zagotovile zmago na volitvah naslednje leto. (1, 2)
  • Begunski tok je v zadnjem desetletju prerasel v stalno sistemsko težavo. 2015 je bil le vrhunec vala beguncev iz Bližnjega vzhoda, saj se je porast begunskega toka pričel že prej. Obenem so vzroki različni – kaotična zahodna zunanja politika je zaslužna za begunce iz uničenih področij (Irak, Afganistan, Sirija, Libija); preostali del toka je rezultat evropskega neokolonializma v Afriki (dumping izdelkov, ki uničuje lokalno gospodarstvo).
    • Evropski odziv je realpolitičen in se giblje v smeri fortress Europe. Na grških otokih se postavlja “koncentracijska” taborišča za begunce; povečuje se proračun za mornarice; militarizira se grško in bolgarsko mejo s Turčijo. (1, 2)
    • Begunska kriza se je razširila tudi na vzhodne meje. Belorusija je načrtno organizirala begunski val in ga poslala v smeri državne meje s Poljsko in Litvo. Obe državi sta poostrili mejni nadzor; prišlo je do fizičnih obračunov z begunci. Belorusko delovanje je “povračilo” za evropske sankcije zaradi prikrojenih volitev (1, 2). Analitiki govorijo o hybrid bojevanju in weaponization beguncev (1, 2, 3). Stanje še vedno ni normalizirano. Bruselj je, skupaj s preostalim zahodom, sprejel dodatne sankcije. Več držav je na Poljsko poslalo nekaj sto dodatnih sil. (1, 2, 3, 4)
    • Večjo vlogo Francije odraža quirinale pogodba z Italijo, s katero se poskuša poglobiti sodelovanje med državama – ne le ekonomsko, temveč tudi pri obrambi in zunanji politiki. “According to the Elysée, this treaty “will promote the convergence of French and Italian positions, as well as the coordination of the two countries in matters of European and foreign policy, security and defence, migration policy, economy, education, research, culture and cross-border cooperation.“ Drobni tisk je jasno usmerjen v “nadzor” zahodnega Sredozemlja.
    • Diplomatska aktivnost se izvaja tudi na vzhodni polovici Mediterana. Nadaljuje se politični spor med EU in Turčijo. Kavala v Turkey primer bo obravnavan na Evropskem sodišču za človeške pravice (ECHR). Osman Kavala je turški podjetnik, aktivist in filantropist, ki je v zaporu od oktobra 2017. Vmes je bil večkrat oproščen, vendar ponovno zadržan prek novih obtožb. Turško sodišče je novembra podaljšalo njegov pripor prek “očitkov” soudeležbe pri coup poskusu 2016. Zaradi protesta evropskih diplomatov sta imela EU in Turčija že pred dobrim mesecem diplomatskih spor.
    • Macron je opravil tudi tour Bližnjega vzhoda. Obiskal je UAE, kjer je bila, poleg pr slik, na spisku prodaja orožja. Nato je obiskal še Katar in Savdsko Arabijo. Del agende pri vseh treh je bila oživitev pogajanj glede iranskega jedrskega programa; pogovarjali so se tudi z libanonskim premierom glede tamkajšnje krize. (1, 2, 3, 4)
  • Glavni izziv na evropskem vzhodu je Rusija, ki je vedno ujeta v cikel zaostrovanj z Ukrajino. Ruska napotitev sil na mejo z Ukrajino je presenetila mnoge opazovalce na Zahodu. V ozadju je zastoj v implementaciji Minsk sporazuma; na terenu je konflikt še vedno frozen (1, 2). Pogovor med Bidenom in Putinom ni prinesel napredka. Biden je sicer jasno zagotovil, da boots on the ground niso med opcijami. Zanimivo je tudi dejstvo, da ostaja EU pri ukrajinski eskalaciji ob robu.
    • Osrednji element evropske politike vis-à-vis Rusija ostaja dobava plina. Bruselj si, glede na visoke cene energentov, težko privošči eskalacijo odnosov.
  • EU je desetletja sledila ameriškemu vodstvu in delovala pod skupno obrambo NATO zavezništva. Mnogo evropskih članic je imelo nizke obrambne proračune ter bilo v diplomaciji neenotnih. Med “dosežke” se šteje Afganistan, Irak, Sirija in Libija (pričet kot evropski projekt Francije, VB in Italije). Ameriška stran je med Obamo pričela z zapuščanjem regije (pivot to Asia). Trend se je med kasnejšimi administracijami ojačal in prerasel v  trenutno great power tekmo med ZDA in Kitajsko (1, 2). EU je kot tretji najmočnejši blok ujet med obema – na eni strani so zgodovinski transatlantski odnosi (skrhani med Trumpom), na drugi so močne gospodarske vezi s Kitajsko.
    • Bruselj ostaja politično in diplomatsko šibek; moč izgrajuje predvsem z ekonomskim vplivom. Odraz multipolarnosti predstavlja pred kratkim obelodanjen “zunanji” investicijski program vreden 300 milijard evrov, ki naj bi konkuriral kitajskemu BRI (1, 2, 3). V zadnjih letih je EU sprejela tudi več prosto-trgovinskih pogodb. Poleg fta z Mercosur blokom, je v veljavi še več economic partnership agreements (EPA).
  • Na ravni EU prihaja do oblikovanja evropskega vojaško-industrijskega complexa. Na delu je večleten trend združevanja evropskih proizvajalcev in še več skupnih nabav članic (1, 2, 3, 4, 5). Še vedno živi tudi ideja vojske EU (1, 2).
  • V Pacifiku je Bidenova administracija organizirala democracy summit, kamor je bilo povabljenih mnogo članic EU (1, 2, 3, 4, 5). Med udeleženci je bil tudi Tajvan, ki postaja odkrita točka trenj med Kitajsko in ZDA (1, 2). Pomembna “komponenta” tajvanskega vprašanje je TSMC.
    • Novembra je Tajvan obiskalo več poslancev EP, kar je privedlo do spora med Livto in Kitajsko (1, 2, 3). Kasneje je prišlo še do dogovorov med Slovaško in Tajvanom o skupnih investicijah. (1, 2, 3, 4, 5).
    • Od nemške zunanje ministrice se pričakuje trši odnos do Kitajske – po drugi strani je prek faux pas v mesecih pred volitvami zgubila vsaj 5%; kot predstavnica zelenih naj bi sprejela zunanje ministrstvo namesto transportnega… (1, 2, 3)

MULTIPOLARNOST TLDR

Geopolitično se vedno jasneje kaže multipolarnost globalnega ustroja. Unipolaren moment ZDA po 90tih se je pričel krhat s fiaski Busha in petimi desetletji neoliberalizma, ki je nakopičil družbene probleme. Medtem je Kitajska nadaljevala svoj eksponentni vzpon, ki jo je v zadnjem desetletju postavil ob bok ZDA. Poleg bipolarne tekme med velesilama, ki sliči na prvo Hladno vojno, je svet v trenutnih časih dosti bolj globaliziran in s tem “multipolarnejši”. Več drugih midtier velesil in blokov ima določeno mero globalnega vpliva, ter nedvomno obsežen regijski power projection. Niti ZDA, niti Kitajska, ne moreta neposredno vsiljevati svoje volje, temveč je potrebna kooperacija z drugimi. Slednje je glavna karakteristika multipolarnosti glede na bipolarnost – večje število deležnikov z lastnimi interesi, ki se med seboj povezujejo v mnoštvo različnih zavezništev izven omejitev enega ali drugega “bloka”.

  • Prikazano prek primera – v takratnih časih sta bila ZDA in CCCP dominantnejši glede na ostali svet. Evropa je bila razdvojena prek zavese; Kitajska, Indija in mnogo drugih držav je bilo ekonomsko in tehnološko daleč manj razvitih. V trenutnih razmerah je svet zaradi globalizacije ne le bolj povezan in soodvisen, temveč je moč (v širokem smislu; vključujoč ekonomijo, vojsko, etc) razpršena. Glede na prvo Hladno vojno, rabita osrednja akterja (nedvomno ZDA in Kitajska) več kooperacije z drugimi.

KALJENJE EVROPSKE UNIJE PREK KRIZ

Ponovno se kaže, da je bila EU v svojem sržu ekonomski projekt (trgovinska izmenjava, delovna sila, valuta, etc). Članice so pri varnostnih vprašanjih in diplomaciji delovale prek ohlapnih konsenzov in imele mnogokrat zastoj zaradi nesoglasij. Ločnice v EU niso omejeni na zunanjo politiko, temveč prihaja tudi do notranje razklanosti glede spoštovanja in interpretacije evropskih vrednot in demokratičnosti. TLDR Pred Unijo stoji obdobje heterogenih izzivov, ki bodo začrtali njeno podobo v prihajajočih desetletjih. Status quo izginja, s čimer prihaja na površje pragmatizem in realpolitik multipolarnosti. EU še zdaleč ni premostila izzivov – kolesje se nedvomno premika naprej.

Ideja skupne zunanje in varnostne politike EU se “rojeva” že desetletje (CFSP). Treaty of Lisbon je ustanovil funkcijo visokega predstavnika, na čelu neke vrste zunanjega ministrstva EU. Funkcija sama nima veliko moči ali neodvisnega ravnanja, temveč ostaja ključen Svet EU sestavljen iz vladnih ministrov. Večina članic sočasno ohranja (neodvisno) bilateralno diplomacijo s preostalim svetom. EU je torej ujeta med dvema identitetama – kot blok z lastnostmi federacije bi potrebovala večjo pristojnost Bruslja pri oblikovanju zunanje politike, saj bi bile lahko s tem poteze učinkovitejše (primer so ekonomske sankcije, ki so najlažje za izglasovat, vendar imajo omejene učinke). Po drugi strani se zunanja politika in diplomacija smatra za “sveto” suverenost držav, s čimer bo proces poenotenja v najboljšem primeru počasen. Na delu je tudi realpolitik, ki diktira vpliv države glede na njeno moč. V primeru EU sta glede zunanje politike osrednja akterja Francija in Nemčija, ki vplivata na tok celotne unije; tudi Bruselj postaja bolj aktiven.

Večino predhodnih desetletij se je sledilo ameriškemu vodstvu in delovalo pod skupno obrambo NATO zavezništva. Mnogo evropskih članic je imelo nizke obrambne proračune ter bilo v diplomaciji neenotnih. Med “dosežke” se šteje Afganistan, Irak, Sirija in Libija (pričet kot evropski projekt Francije, VB in Italije). Polom ameriških neocons na Bližnjem vzhodu je bil sicer v teku več kot desetletje – EU je stala ob strani in zaradi bližine “podedovala” posledice; ameriška stran že leta zapušča regijo in se usmerja v pacifiški containment Kitajske. Tudi “ruska fronta” je za Washington sekundarnega pomena. S tem je EU dobila več “zadolžitev” za skrb

  • Dokaz širšega trenda usmeritve v Pacifik je ameriški umik iz Iraka in Afganistana, ki je poživil intra-regionalno diplomacijo na Bližnjem vzhodu. Več zalivskih monarhij normalizira odnose z Izraelom; Savdijci in Katar so prekinili z medsebojno tekmo; oživela so iranska jedrska pogajanja; z evropske strani je regijo obiskal Macron, ki je poskušal zbrati pomoč za Libanon in v preostalem času prodajal orožje. (1, 2, 3, 4)

Begunski tok je v zadnjem desetletju prerasel v sistemsko težavo. 2015 je bil le vrhunec vala beguncev iz Bližnjega vzhoda, saj se je porast begunskega toka pričela že prej. Obenem so vzroki različni – kaotična zahodna zunanja politika je zaslužna za begunce iz uničenih področij (Irak, Afganistan, Sirija, Libija); preostali del toka je rezultat evropskega neokolonializma v Afriki (dumping izdelkov, ki uničuje lokalno gospodarstvo). Po več letih kaosa se evropski odziv giblje v smeri fortress Europe. Na grških otokih se postavlja “koncentracijska” taborišča za begunce; povečuje se proračun za mornarice; militarizira se grško in bolgarsko mejo s Turčijo. (1, 2)

Sočasno je Bruselj še vedno “impotenten” in unija relativno nepripravljena. Begunski val 2015 je odstrl neenotnost (članice niso pristale na kvote). Ustavljen je bil prek “klečeplazenja” Merklove v Turčiji. Vse od takrat plačuje EU režimu Erdogana miljarde evrov za “zadržanje” več milijonov beguncev znotraj Turčije. Slednja od 2014 “gosti” cca 4 milijone beguncev – Damoklejev meč viseč nad EU, ki omogoča Edroganu “izsiljevanje”. Razmere ostajajo hladne, oziroma prihala

Politični spor med EU in Turčijo, primer Kavala v Turkey, bo obravnavan na Evropskem sodišču za človeške pravice (ECHR). Osman Kavala je turški podjetnik, aktivist in filantropist, ki je v zaporu od oktobra 2017. Vmes je bil večkrat oproščen, vendar ponovno zadržan prek novih obtožb. Turško sodišče je novembra podaljšalo njegov pripor prek “očitkov” soudeležbe pri coup poskusu 2016. Zaradi protesta evropskih diplomatov sta imela EU in Turčija že pred dobrim mesecem diplomatskih spor, med katerim je Erdogan grozil z njihovim izgonom.

Svojevrstna “pojavnost” Begunska kriza se je pojavila na vzhodnih mejah. Belorusija je načrtno organizirala begunski val in ga poslala v smeri državne meje s Poljsko in Litvo. Obe državi sta poostrili mejni nadzor; prišlo je do fizičnih obračunov z begunci. Belorusko delovanje je “povračilo” za evropske sankcije zaradi prikrojenih volitev (1, 2). Analitiki govorijo o hybrid bojevanju in weaponization beguncev (1, 2, 3). Stanje še vedno ni normalizirano. Bruselj je, skupaj s preostalim zahodom, sprejel dodatne sankcije. Več držav je na Poljsko poslalo nekaj sto dodatnih sil. (1, 2, 3, 4)

Begunska kriza je sistemski problem bloka, ki lahko v naslednjih desetletjih (glede na klimatske prognoze) naraste na več desetmiljonske številke. Prvi koraki v cordon sanitaire in fortress Europe so že v teku. Sodbo bo pisala zgodovina.