- Nedavni plenum centralnega komiteja CCP je potrdil Xija za centralno osebnost kitajske oblasti in politike. Pričakuje se, da bo ostal generalni sekretar na 20. partijskem kongresu v drugi polovici 2022, s čimer bo prvi sekretar po Mao Zedongu z obeti na doživljenjski mandat.
- Notranje-politično se že slabo leto izvaja obsežen regulacijski vihar, ki je zajel več gospodarskih sektorjev, med drugim nepremičninskega, tehnološkega in finančnega. Nekateri smatrajo partijsko postopanje za “klanje” zlatih kokoši, drugi vidijo v potezah podjarmljenje too big to fail gigantov s prevelikimi monopoli in družbeno močjo. Partija v vsakem primeru potrjuje svoj primat v družbi.
- Država se zaradi svoje velikosti sooča z mnoštvom izzivov, ki jih reforme ne morejo odpravit čez noč – od ekologije in sistemskih težav v gospodarstvu, povečanja neenakosti in demografskih težav, do kopnečega proračuna, manka tujih rezerv in hladne geopolitike vis a vis ZDA.
- Ideološko se partija vrača k stari skovanki Common Prosperity, ki obljublja večjo blaginjo za vse. Poleg neposredne redistribucije se stavi tudi na več dobrodelnosti od kitajskih elit, ki so pričele z donacijami sredstev za humanitarne namene.
DISCLAIMER – Dogajanje na Kitajski omogoča mnoštvo različnih analiz in interpretacij. Hladni geopolitični odnosi med prehodom v multipolarnost prav tako ne pripomorejo k nevtralnosti. Izpostaviti je potrebno še jezikovno bariero, firewall in na splošno slabo poznavanje kitajske (ter azijske) zgodovine in kulture. Kakor preostale države ima Kitajska malho težav in spornega postopanja. Sočasno se ne sme spregledati porast novodobne vrtnitev v “hladno-vojno” paranojo in prikrojevanja določenih zgodb, ki ignorirajo nianse in detajle najštevilčnejše države na svetu, kakor tudi njene dosežke. Poenostavljeno, so črno-bele sodbe o Kitajski ali njeni partiji pomanjkljive – smotrnejša je sprijaznitev z različnimi pogledi, ki odkrivajo nianse dogajanj.
Na Kitajskem se v zadnjih letih odvija epohalni politični zasuk, pričet z nastopom Xija na oblast (2012). Na nedavnem šestem plenumu 19. centralnega komiteja kitajske komunistične partije je ojačal do sedanji “zgodovinski konsenz”, ki povezuje eksponentni razvoj “moderne” Kitajske z vodstvom partije. Obenem je Xi nadaljeval z utrjevanjem svojega položaja. Pričakuje se, da bo ostal generalni sekretar na 20. partijskem kongresu v drugi polovici 2022. S tem bo postal prvi vodja po Mao Zedongu z obeti na doživljenjski mandat. (1, 2, 3, 4, 5)
PARTIJSKA POLITIKA
Deng Xiaoping, prvi naslednik po Maotu, je uzakonil limit dveh petletnih mandatov, ki so se jih predhodniki Xija bolj ali manj držali. Xi ni le prvi z obeti na več desetletij vladanja, temveč zaseda tudi največje število partijskih funkcij vse od Maota – partija ni bila tako centralizirana okrog ene osebnosti že desetletja. V spodnjih točkah je zapisan ohlapen pregled notranje strukture in zgodovinskega razvoja partije, ki še zdaleč ni homogena:
- Zgodovinsko se partijsko politiko deli na več obdobij, oziroma generacij voditeljev. Pričenši z Mao Zedong Thought (1949-1978), ki mu sledi Dengova teorija znana po Modernization and ideological conservatism (1978-1992), katera je odprla kitajsko ekonomijo in pričela z eksponentnim razvojem zadnjih desetletij. Naslednje obdobje, pod Jiang Zeminom, se imenuje Three Represents (1992-2002) in predstavlja nadaljevanje ekonomske liberalizacije pričete pod Dengom, ki jo dodatno pohitri. Hu Jintao dogma se glasi Scientific Outlook on Development in Moderately Prosperous Society (2002-2012), ki ohrani odprtje trga vendar usmeri partijsko vodstvo v smeri tehnokracije in izvede prve reformne korake vedno bolj divje privatizacije. Z nastopom Xija 2021 se prične obdobje njegove misli – Xi Jinping Thought (2021-). Govori se o socializmu s kitajskimi karakteristikami; velik del naporov je usmerjenih v borbo zoper korupcije; v zadnjih letih se vedno glasneje stremi k manjšanju socio-ekonomske neenakosti, pod skovanko Common Prosperity.
- Notranja politika partije še zdaleč ni homogena, saj obstaja več “frakcij” z različnimi političnimi idejami, ki se kronološko delijo na generacije. Poenostavljeno ostaja prisoten Jiang Zemin blok (Shanghai Clique), ki se “bori” za moč z Xijevim klubom (Tsinghua Clique; Princelings).
- Posplošeno se smatra ideologijo Jianga za “divjo” liberalizacijo ekonomije, ki je sicer privedla do gospodarskega razcveta, vendar prav tako povzročila mnoštvo družbenih težav – od ekologije do nizke socialne varnosti, razslojevanja prebivalstva in politično korupcijo. Pod Xijem se naj bi partija vračala h socialističnimi koreninam; v njegovem zadnjem govoru je bila poudarjena politika Common Prosperity, ki naslavlja zmanjšanje neenakosti (1, 2).
- Boj za vpliv med eno in drugo skupino je v polnem teku. Jiangov klub ima močne vezi z gospodarstvom in novonastalo kasto podjetniških elit. Med drugim naj bi bil zaveznik Jack Ma (Alibaba, Ant group), ki je zgradil svoje premoženje med Jiangom. Ma Huateng – Pony Ma – lastnik Tencent, je medtem bližje Xijevemu bloku. Odraz razlik je postopanje partije glede regulacije tehnoloških gigantov v zadnjih mesecih, ki je dosti bolj prizadelo Alibabo.
Vse od nastopa Xija 2012 je del njegovih potez proti korupciji usmerjen zoper birokrate in mogotce z vezmi do Jiang Zemina. Več njih je bilo odstavljenih zaradi korupcijskih preiskav (1, 2); poostrena regulacija več gospodarskih sektorjev je dodatno oklestila njihovo moč. Četudi se Xija portretira kot absolutista, ter je nedvomno najmočnejši voditelj po Maou, je še vedno odvisen od notranjih dinamik partije in uspešnega vodenja kitajske družbe.
REFORMACIJA vs KULTURNA REVOLUCIJA
Z Xijevo centralizacijo vodstva okrog sebe ima sicer večjo izvršno moč pri upravljanju, vendar je sočasno njegova “priljubljenost” vezana na uspešnost njegovih potez – država in družba se medtem sooča z epohalnimi izzivi: majajoč nepremičninski sektor; pomanjkanje elektrike ter mizerno stanje ekologije; izvaja se obsežna regulacija tehnološkega sektorja; mnogi gospodarski sektorji imajo sistemske težave; zerocov strategija proti pandemiji je nerealna zaradi pričakovane endemičnosti cov; prihaja do demografskih težav in pomanjkanja delovne sile v industriji; povrhu vsega sta Kitajska in ZDA ujeta v novodobno hladno-vojno tekmo. (1, 2)
Notranje-politično se partija, glede na poteze zadnjega leta, vedno jasneje vrača h svojim koreninam in nadaljuje z obsežno reformacijo kitajske družbe in gospodarstva. Common Prosperity in Balanced Development sta sicer stari partijski skovanki, ki prihajata v novo uporabo. Kitajska partija je namreč že večkrat v svoji zgodovini pokazala svojo sposobnost preobrazbe – tako ideološko, upravno in ekonomsko (1, 2, 3, 4, 5). Dejstvo je, da se partija jasno zaveda pereče neenakosti, ki jo poskuša naslovit. Eden od “fascinantnih” pristopov je tako imenovana terciarna redistribucija, ki od bogatih pričakuje več donacij in humanitarnosti. Jack in Pony Ma sta že namenila več milijard $; donirati so pričeli tudi drugi bogataši in znane osebnosti.
Sodba o uspehu Xijevih namer ni le težavna, temveč v danem trenutku nesmiselna. Reforme niso le obsežne, temveč so še vedno v teku. Glede na obseg kitajske države in družbe, se lahko pričakujejo težave in uspehi. V vsakem primeru se bo rezultat pokazal šele v prihajajočih mesecih in letih. Ključna prelomnica ostajajo volitve generalnega sekretarja na 20. partijskem kongresu v drugi polovici 2022, ki bodo nadaljevale ali prekinile Xijevo reformacijo.
IZZIVI KITAJSKEGA GIGANTA
- Kitajska se še vedno sooča z gospodarskimi posledicami podirajočega se nepremičninskega sektorja. Poleg Evergrande ima težave še več drugih nepremičninskih konglomeratov (Fantasia, et al 1, 2, 3). Kakor pri počenemu ameriškemu balončku 2007, so tudi tokrat na delu revizijske firme (credit rating agency), ki so ponovno spregledale znake prihajajočih težav – napihnjenost cen; pretirana gradnja, ki je privedla do milijonov praznih stanovanj (ghost cities); manko regulacije; prepletenost sektorja s politično korupcijo, pranjem denarja in lokalnimi proračuni.
- Vpliv kitajskega nepremičninskega sektorja sega dlje od usode podjetij in investitorjev. Sektor je bil 2019 ocenjen na 52000 milijard dolarjev (dvakrat večji od ZDA) in je zaslužen za 29% BDP. Z 90% deležem privatnega lastništva predstavlja najpomembnejšo premoženjsko bazo povprečnega Kitajca. Partija se zaveda nevarnosti družbenih težav, ki bi jih prosti pad nepremičnin povzročil.
- Dodatne komplikacije predstavlja finančna ureditev lokalnih oblasti. Kitajska nima davka na premoženje, temveč se plača taksa ob nakupu zemlje ali nepremičnine. Velik del proračuna lokalnih oblasti je izviral iz prispevkov. Finančne težave gradbenih podjetij niso torej le ustavile gradnjo, temveč bodo v prihajajočih mesecih privedle do masovnega proračunskega primanjkljaja na lokalni ravni.
- Partija je pred slabim letom sprejela Three Red Lines zahteve, ki so poostrile razmerje med obveznostmi in kapitalom gradbenih korporacij. S tem je sicer ustavila napihovanje sektorja, vendar sočasno vsaj deloma prispevala k šoku v sektorju. Glede na mnenje analitikov poskuša partija kontrolirano “predreti” nepremičninski balon. Sprejela je zamrznitev cen nepremičnin (podjetja, ki trenutno prodajajo pod ceno so lahko sankcionirana) s čimer poskuša ohraniti vrednost prihrankov državljanov investiranih v nepremičnine. Splošneje se pričakuje, da bo v primeru zloma, partija prioritetno reševala lastnike. Na drugem mestu bodo mednarodni kreditorji (Evergrande dolg znaša 300 miliijard $), ki se soočajo s prestrukturiranjem in delnim odpisom dolga. Zadnji v vrsti, ter brez pomoči partije, bodo delničarji omenjenih podjetij, med njimi več globalnih investicijskih skladov.
- V zadnjih mesecih je prišlo v večih regijah do pomanjkanja elektrike. V ozadju je preplet različnih vzrokov. Pomanjkanje premoga je privedlo do manjše proizvodnje elektrike (deloma zaradi dejanskega pomanjkanja, deloma so podjetja zmanjševala proizvodnjo zaradi centralno določene cene, ki je bila nižja od tržne). Manj premoga je bil rezultat geopolitičnega spora z Avstralijo in embarga na uvoz (partija ga del še vedno uvaža prek krovnih podjetij), poplav v področjih z rudniki ter večletna ekološka politika vlade, ki je zapirala manjše rudnike. Obnovljivi viri, četudi je Kitajska svetovni voditelj, še vedno niso sposobni zapolniti vrzel. Zadnji krivec za težave je “hitro” post-pandemsko okrevanje, saj imajo kitajske tovarne polne vrste naročil – kar je sredi ostalih težav dodatno dvignilo potrebe po elektriki (1, 2, 3).
- V širšem smislu se partija ne sooča le s posledicami podnebnih sprememb, temveč tudi z ekološkim stanjem v državi. Cena eksponentne modernizacije od odprtja pod Dengom, ki je Kitajsko v pol stoletja privedla do statusa velesile ob boku ZDA, je bila “plačana” z okoljem in ljudskim naporom. Izboljšanje življenjskega standarda in boljša uprava države je Xijev in partijski cilj že dlje.
- Že več mesecev se odvija regulacijski vihar nad tehnološkim sektorjem.
- Saga se je pričela z Jack Ma, lastnikom Ant Group – kitajski tehnološki gigant z letnim prometom cca 18 milijard $ in vrednostjo 60 milijard (2017). Preiskava podjetja se je pričela oktobra 2020. Sočasno je za nekaj mesecev izginil tudi Ma. Januarja 2021 se javi prek videokonference, vendar ostaja v naslednjem času stran iz oči javnosti.
- Regulatorji so novembra 2020 preprečili IPO na borzi v Hong Kongu in Shanghai, kjer je AG iskal 37 milijard dolarjev kapitala. Glede razlogov se ugiba; regulatorji so se sklicevali na stabilnost finančnih trgov; nekateri trdijo, da leži razlog v Majevi kritiki nekaterih Xijevih politik.
- Naslednji primer je Didi (kitajski Uber), ki je od ustanovitve naprej mnogokrat deloval na meji zakona ali znotraj pravnih sivin novonastalega sektorja. Firma je junija 2021 izvedla IPO na NY borzi od katerega si je obetala 10 milijard dolarjev kapitala. Kitajska nadzorna agencija je potezi nasprotovala, vendar je Didi kljub temu nadaljeval z načrtom. Isti mesec so regulatorji pričeli s preiskavo glede monopolnih praks in finančnih napak. Julija je preiskave pričela še agencija za regulacijo interneta, ki je očitala kršenje pravil glede zbiranja in uporabe podatkov o uporabnikih – kitajski regulatorji naj bi želeli preprečiti odtekanje podatkov izven mej Kitajske.
- Kazni zaradi monopolov niso doletele le večja imena v industriji, kot so Alibava, Tencent in Didi, temveč tudi več deset drugih podjetij (1). Dominantna pozicija omogoča največjim podjetjem lahko izrivanje konkurence – Kitajsko namere o razbitju podjetij na posamezne dele lahko posledično prispeva k večji konkurenci na tržišču.
- Zaradi zgodb o prodajanju podatkov o uporabnikih se pripravlja posodobljen zakonik glede nabiranja podatkov s strani tehnoloških podjetij. Zakon omejuje vrsto nabranih podatkov; določa način njihove hrambe; obenem prepoveduje prodajo podatkov brez privolitve (1).
- Nova pravila se pripravljajo za digitalno zavarovalništvo (insurtech) saj se celotno polje duši od slabih praks in molzenja kupcev (1).
- Pod drobnogled so prišli tudi ponudniki online šolanja. Zaradi kompetitivnosti kitajskega šolskega sistema so podjetja pričela nuditi plačljiv dodaten pouk za otroke – ter vmes zaračunavala visoke cene; prihajalo je tudi do prevar. Javnost je bila že dlje nezadovoljna s stanjem v sektorju in visokih cen, ki so “najboljšo” izobrazbo delale nedostopno. Partija je pričela s čiščenjem slabih akterjev in vzpostavljanjem novih pravil.
- Širša zgodba “common prosperity” načrtov zajema tudi pregon korupcije in davčnih utaj. Slednje naj bi bil razlog za brisanje online prezence Zhao Wei in javno razglašenih kazni za več kitajskih slavnih oseb. Drugo polje je terciarna – partija “pričakuje” od kitajskih bogatašev, da namenijo del svojega bogastva za dobrobit družbe prek donacij.
- Saga se je pričela z Jack Ma, lastnikom Ant Group – kitajski tehnološki gigant z letnim prometom cca 18 milijard $ in vrednostjo 60 milijard (2017). Preiskava podjetja se je pričela oktobra 2020. Sočasno je za nekaj mesecev izginil tudi Ma. Januarja 2021 se javi prek videokonference, vendar ostaja v naslednjem času stran iz oči javnosti.
- Pred Kitajsko leži tudi demografski izziv. Opuščena, vendar več desetletij trajajoča, politika enega otroka je privedla do akutne demografske krize, ki se že kaže prek pomanjkanja delovne sile v proizvodnih panogah in demografsko bombo starajoče populacije. Primanjkljaj delavcev je otežila tudi izobraževalna politika, saj ima moderna Kitajska milijone univerzitetnih izobražencev in vedno manj delavcev v tovarnah (1, 2).
- Notranje-politično ostaja v družbi prisoten razkol med Han večino in etničnimi manjšinami, ki živijo večinoma v obrobnih provincah in predstavljajo slabih 10% prebivalstva. Revščina ostaja težava v družbi, ki je neenako žela uspehe desetletij rasti. Ni prisotna le v mestih, temveč posebej vidna na podeželju in notranjih provincah.
- Kitajska ostaja edina država, ki ohranja zerocov strategijo. Ostri in obširni ukrepi, ter nenadne karantene milijonskih mest, zahtevajo svoj davek v gospodarstvu in proračunih. Med akutnimi izzivi Xija je ohranitev gospodarske rasti. Težave so večslojne saj je naročil v tovarnah dovolj vendar situacijo med drugim otežujejo pomanjkanje surovin, omenjena zerovcov in električna izziva, nakrhane oskrbovalne verige in pandemski kaos po svetu. Kot ostale težave po svetu ima tudi kitajska partija zajeten dolg in nujo po zagotavljanju rezerv tujih valut.
- Vse skupaj “nadgradi” še geopolitika. ZDA in Kitajska sta ujete v novo Hladno vojno, ki zajema globalno ekonomijo in finance ter tehnološko tekmo in dirko za polprevodnike (semiconductor). Detajle smo in bomo pokrivali. Poenostavljeno je Xijeva diplomacija večslojna in na delu že desetletja, skupaj z ideološko podstatjo Community of Common Destiny. Glede na ameriško histerijo o decoupling, je Xi pred slabim letom napovedal dual circulation (manjša odvisnost od mednarodne ekonomije ter večji fokus na izgradnjo notranje potrošnje), ki je tudi uraden del common prosperity kampanje. Kot vse stvari v 1.4 milijardni državi, je situacija izjemno kompleksna.
- Na mednarodnem področju se je odvil zmerno uspešen pogovor med Xinpingom in Bidenom. Two monologues, not dialogue najbolje povzame komunikacijo. Kot pozitivno se šteje dejstvo, da sta voditelja ostajala zmerna in se strinjala glede nuje po “upravljanju trenj”. (1, 2, 3, 4, 5)
- Tajvan postaja ena izmed osrednjih tem hladnovojne tekme med ZDA in Kitajsko. Prek TSMC in ostale industrije polprevodnikov je Tajvan pomemben dobavitelj ameriške vojske. ZDA uradno ohranja diplomatsko nevtralnost (strategic ambiguity), vendar sočasno pomaga pri izgradnji tajvanskih obrambnih sil. V geopolitični vozel se podaja tudi EU prek diplomatskega obiska Tajvana (1, 2).