• V ozadju pandemije se odvija pravni spor med Brusljem in navezo Orbana ter PiSlamistov.
  • Težave so posledica desetletij ignorance in postopnega demokratskega zdrsa v nekaterih članicah EU. Madžarska in Poljska sta v ospredju, vendar le najbolj očitna zgleda širšega trenda med “mladimi” članicami.
  • Populizem metastazira tudi v “stari” Evropi, kjer prihaja do pojava avtokratskih strank. Odraz razmer je tudi evropski parlament s tvorbo evro-skeptičnega bloka nedemokratov.

 

Evropska Unija se sooča s prgiščem notranjih in zunanjih težav – posledice desetletij ignorance med katerimi je blok cvetel ekonomsko, vendar ni imel volje do globlje politične integracije (federalizacije). Povrhu se je ignoriralo demokratičen zdrs v nekaterih članicah (#Poljska, #Madžarska), ki se ga sedaj poskuša sankcionirat. Zaradi ureditve EU, ki temelji na konsenzih in daje članicam veto, so politične reforme prek parlamenta, sveta EU in komisije venomer obstale.

  • Osrednji mehanizem EU je 7. člen evropske ustave, ki omogoča sankcije v primeru kršitev vrednot in vladavine prava. Svet EU (zbor pm in ministrov) lahko zamrzne pravice članice – prejem sredstev, glasovanje, ipd – vendar mora biti v odločitvi enoten. Ker se potrebuje glasove vseh držav (razen tiste zoper katero se postopek odvija), si lahko Madžarska in Poljska medsebojno krijeta hrbet prek veta.

Zaradi političnega zastoja je Bruselj zamenjal taktiko in pričel izvrševati dodaten pritisk prek sodne veje oblasti. Evropsko sodišče je več poljskih in madžarskih potez označilo za protiustavne ter že izreklo denarne kazni. Še vedno ostaja grožnja odtegnitve evropskih sredstev prek 7. člena evropske ustave. Covid pomoč je že “zamrznjena” in del sodnih procesov.

Notranje težave EU z vzdrževanjem vrednot in spoštovanja prava niso omejene le na post-tranzicijske članice na evropskem vzhodu in jugu, saj je populističen trend prisoten tudi v “stari” Evropi (Afd – de; Le Pen – fr; Lega Nord – it; et al). Glavna razlika je, da v večini držav avtokrati in populisti ne pridejo do vladnih mandatov ali pa le-ti niso stabilni (eg: Italija).

METASTAZIRANJE ANTI-DEMOKRATOV

Najbolj problematični članici sta Poljska in Madžarska. Več drugih se sooča z očitki v navezi na sporno rabo evropskih sredstev in ostalo gospodarsko korupcija – stalnica že desetletja. Zaskrbljujoč trend je množenje napadov na neodvisne medije in krhanje sodne neodvisnosti. Lokalni primer je zgled trenda širšega trenda v regiji – podalpski bananastan rešuje kot vedno majhnost, četudi ima prek evropske ureditve nadpovprečen “vpliv” prek veta (dokler je na oblasti gologlav ritoliznik in prijatelj Orbana ter PiSlamistov).

  • Na Poljski je problematična ustanovitev vladnega odbora, ki lahko razrešuje in nastavlja sodnike, s čimer se krši neodvisnost sodne veje oblasti (ter splošneje ruši enega izmed temeljev demokracije – Checks and balances med tremi neodvisnimi vejami oblasti). Poljsko vrhovno sodišče je nato pred nekaj meseci sprejelo odločitev, da je poljsko pravo nad evropskim, kar je v nasprotju s pogodbo EU. Situacija se je že prelevila v pravni spor; evropsko sodišče je pred kratkim naložilo dnevno kazen 1.3 milijona evrov (1, 2, 3, 4, 5, 6). Dodaten kamen spotik se navezuje na temeljne človekove pravice, saj napadajo PiSlamisti pravico do splava in enakopravnosti LGBTQ skupnosti.
    • V ozadju se že več mesecev odvija drama glede sprostitve evropskih covid sredstev v višini 36 milijard evrov. Poljska stran grozi s povračilnim blokiranjem nekaterih evropskih iniciativ, med drugim klimatskih. Nekateri mediji medtem napihujejo ideje o PolExit – glede na mizerno britansko stanje po brexitu in podpori članstvu v EU s strani poljskega ljudstva, je izstop Poljske malo verjeten.
    • Ravno te dni je Evropsko sodišče potrdilo in obdržalo razsodbo o neustavnosti poljske poteze glede primata nacionalnega prava. (1, 2)
  • Madžarski Orban velja že dlje za enfant terrible evropskih voditeljev. Vsem na očeh je prek večine v parlamentu spreminjal ustavo, ter si podjarmil medijsko krajino in sodno vejo oblasti. Sedaj se sledi poljskemu zgledu in pripravlja sodno odločitev, ki bi madžarsko pravo povzdignila nad evropskega (v popolnem nasprotju z EU ustavo). Polemičnih je tudi več drugih zakonov – od zatiranja LGBTQ skupnosti, omejevanje svobode izražanja in kriminalizacijo humanitarne pomoči beguncem. Velik del kritik leti na pandemski zakon iz marca 2020, ki je dal oblasti pooblastila za vladanje z odloki. Letošnjega junija je bil sprejet nov zakon, ki je prekinil prejšnje stanje, vendar omogoča vladi, da brez soglasja parlamenta razglasi zdravstveno krizo, s čimer lahko ponovno vlada prek odlokov (1, 2).
    • Podobno kot pri sosednjih PiSlamistih, se obeta pravni spor in zamrznitev sredstev. Evropski parlament je že 2018 izglasoval sankcije na podlagi 7. člena evropske ustave. Madžarsko pritožbo je evropsko sodišče sicer zavrnilo, vendar se s tem “boj” ni končal zaradi mahinacij z vetom in zavlačevanjem prek sodnih ugovorov. (1, 2, 3, 4) Madžarska je v zameno, te dni prišla na dan z idejo, da zavrne primat evropskega prava, kar je glede na poljski zgled očitna provokacij. Pojavljajo se tudi puhlice o izstopu, četudi se Orban zaveda, da Madžarska nujno potrebuje dostop do skupnega trga in ostalih privilegijev članstva. Pompozni načrti govorijo o reformaciji EU prek evro-skeptičnega bloka v parlamentu.
  • Težave povzroča tudi več drugih “mladih” članic. Prednjači (bivši) češki premier in “oligarh” Babiš, kateremu se očita masovno “stekanje” evropskega denarja v projekte njegovih podjetij in političnih zaveznikov. Na nedavnih volitvah je sicer izgubil svoj mandat, vendar se od opozicije ne pričakuje čudežev – sestavljena je iz starih političnih obrazov; združuje jo nasprotovanje Babišu, ter ne njihovi politični programi.

Podobne probleme, torej zgodbe utajevanja evropskih sredstev, politične korupcije in avtoritarnih potez vlad, se najdejo v vseh post-tranzicijskih članicah EU na evropskem vzhodu in jugu – lokalen gologlavec je le odraz širšega trenda. Seveda se ne sme vseh problemov EU valiti le na “mlajše” članice. Evro-skeptične stranke metastazirajo tudi v “stari” Evropi, kjer prihaja do pojava avtokratičnih populistov (Afd – de; Le Pen – fr; Lega Nord – it; etc). Na ravni EU poskušajo evro-skeptiki oblikovati blok v evropskem parlamentu (1, 2, 3) – de facto tumor, ki razkraja evropski projekt od znotraj (1, 2). Dvom v evropski projekt torej ni omejen le na “nove” države, temveč se v različnih pojavnostih kaže tako rekoč po celotni Evropski uniji.

IZGUBLJENE PRILOŽNOSTI EVROPSKEGA PROJEKTA

Osrednji smoter EU, vse od njenega nastanka, je bilo ekonomsko povezovanje ter prosti trg dobrin in delovne sile. Politična integracija v smeri federalizacije je venomer “šepala” – Bruselj je s tem ostajal nemočen glede izvrševanja pravil in možnosti kaznovanja. Največji poskus je bila neuspela Evropska ustava iz 2004, ki bi olajšala trenutne sistemske težave (veto) glede sprejema sankcij za kršenje pravil. Posledično se še vedno kaže nemoč Bruslja med krizami in v primeru pravnih kršitev članic – sočasno je ravno pandemija razkrila akutno nujo po reformi. Glede na večinski konsenz med članicami, v EU parlamentu in potezami Evropskega sodišča, se Poljski in Madžarski ter ostalim avtokratom obetajo težave. Zadrževanje evropskih sredstev lahko, skupaj z družbenim stresom pandemije, privede do obsežnih zasukov v politični krajini. Pred Evropsko unijo leži obsežen izziv notranje reformacije, ki bo zaznamovala njen razvoj za naslednja desetletja.

  • EU se je razvila iz ekonomskega združenja v 50tih (ECSC). V obliki unije je od 1992 “uspevala” kot neoliberalen prosto-trgovinski projekt – odprt trg dobrin in delovne sile; razdeljevanje bruseljskih sredstev; poenotenje standardov; skupni trgi energentov (plin, elektrika); regulacija mobilnih omrežij; študijske izmenjave; etc. Sočasno ostaja prisoten ekonomski razkol med jugom in severom ter “staro” Evropo in v 90tih nastalimi članicami.
    • Zahodne države, na čelu z Nemčijo, so prek širitve EU dobile nove trge in poceni delovno silo za svojo industrijo – medtem se je tekom tranzicije v večini držav odvijala mantra privatizacij in izničenja lokalne industrije (del je bilo nedvomno nekonkurenčne; del je bila načrtno uničena prek slabega upravljanja).
    • Podobno je euro “baza” nemškega izvoza – EUR je glede na DM podcenjen; cenejša valuta je odlična za izvoz, četudi je skupna valuta privedla do težav v preostali Evropi. Nenazadnje ni nobena skrivnost, da se je med grško finančno krizo dejansko reševalo nemške banke.
  • Politična in pravna nesoglasja so ostajala dolgo nenaslovljena – med drugim demokratični zdrs v post-tranzicijski vzhodni Evropi in Balkanu, kjer imajo vse države svoje verzije tajkunov in afere pri javnih naročilih ter zgodbe divjih privatizacij. EU je medtem več kot dva desetletja stala ob strani in nadaljevala z ekonomskim liberalizmom. Gledalo se je stran tudi med krajo in utajevanjem evropskih sredstev. Dolgoročno torej ne čudi pojav Orbana, poljskih PiSlamistov, češkega Babiša in lokalnega gologlavca.