• Evropska humanitarnost in spoštovanje mednarodnih določil glede človekovih pravic se sooča z geopolitičnim realizmom.
  • Belorusija načrtno organizira begunsko krizo in izkorišča šibkost EU kot povračilo za evropske sankcije glede goljufij med volitvami in obračunavanjem z opozicijo.
  • Trenutno dogajanje je le nova pojavnost ignorirane težave, ki postaja akutna že več kot desetletje. Evropska begunska in migracijska politika je že dlje disfunkcionalna in v nasprotju s humanitarnimi standardi in ZN listinami. Obenem se akutno kaže nemoč Bruslja, ki nima niti jasnih notranjih pooblastil, niti enotne zunanje politike.

Opevana evropska humanitarnost in spoštovanje mednarodnih določil glede človekovih pravic se sooča z geopolitičnim realizmom. Evropska unija je dolgo ignorirala rastoče notranje in zunanje težave ter šepala pri politični integraciji (federalizaciji). Desetletja je “uspevala” kot neoliberalen prosto-trgovinski projekt – politična in pravna nesoglasja so ostajala medtem nenaslovljena. Med leti “obile” ni prišlo niti do poenotenja zunanje politike, zaradi česar je blok slabo pripravljen na geopolitični rebalans v smeri multipolarnosti – več o tem drugič.

Manko enotnosti in bruseljske izvršne moči sta se kazala že med begunsko krizo 2015. Zgodba se sedaj ne ponavlja, saj se Grčija in jug Italije še vedno soočata s prihodom beguncev, temveč se težave širijo na vzhodne meje. Poljska je na belorusko mejo poslala vojsko in policijo; poroča se o fizičnem obračunavanju z begunci. (1, 2, 3, 4, 5) Litva medtem na mejo postavlja “tehnične ovire”; notranji minister razmišlja o uvedbi izrednih razmer. (1, 2, 3, 4) Povrhu prihaja še zima.

Četudi je jasno, da je begunski val organiziran s strani Beloruskega režima (asimetrično povračilo za evropske sankcije glede lažnih volitev), so begunci tako rekoč “ujeti”. Pobrani so jim dokumenti in denar, nato jih beloruske sile naženejo v smeri EU meje – tam jih sedaj prestregajo in z njimi obračunavajo poljske in litvaške enote. Upa se, da bo Bruselj uspel najti humanost in organiziral humanitarno pomoč; sočasno je begunska tematika hot potato v mnogih državah. Obenem ostaja uganka, kako ustaviti delovanje Belorusije, saj bi bila opustitev sankcij zunanje-politični poraz pred avtokratskim režimom. (1, 2, 3) Leyen je že podala idejo o dodatnih ekonomskih sankcijah, četudi so bile do sedanje neuspešne. (1, 2, 3)

Prav tako se ne ve, če je pri krizi udeležen Kremelj; obtožen bo v vsakem primeru. Glede na to, da je Lukashenkov režim po volilnem fiasku odvisen od Kremlja, se lahko upravičeno dvomi, da bi Belorusija ustvarjala begunsko krizo brez vednosti ali odobritve ruske strani. Posledično se lahko pričakuje, da bo pri razrešitvi krize sodeloval tudi Putin. Kremelj je že pričel s trollanjem – Lavrov je dal Bruslju idejo, da naj Belorusiji plača za ustavitev begunskega vala, kakor to počne s Turčijo.

IZGUBLJENE PRILOŽNOSTI EVROPSKEGA PROJEKTA

  • EU se je razvila iz ekonomskega združenja v 50tih (ECSC). V obliki unije je od 1992 “uspevala” kot neoliberalen prosto-trgovinski projekt – odprt trg dobrin in delovne sile; razdeljevanje bruseljskih sredstev; poenotenje standardov; skupni trgi energentov (plin, elektrika); regulacija mobilnih omrežij; študijske izmenjave; etc. Sočasno ostaja prisoten ekonomski razkol med jugom in severom ter “staro” Evropo in v 90tih nastalimi članicami.
    • Zahodne države, na čelu z Nemčijo, so prek širitve EU dobile nove trge in poceni delovno silo za svojo industrijo – medtem se je tekom tranzicije v večini držav odvijala mantra privatizacij in izničenja lokalne industrije (del je bilo nedvomno nekonkurenčne; del je bila načrtno uničena prek slabega upravljanja). Podobno je euro “baza” nemškega izvoza – EUR je glede na DM podcenjen; cenejša valuta je odlična za izvoz, četudi je skupna valuta privedla do težav v preostali Evropi. Nenazadnje ni nobena skrivnost, da se je med grško finančno krizo dejansko reševalo nemške banke.
  • Politična in pravna nesoglasja so ostajala dolgo nenaslovljena – med drugim demokratični zdrs v post-tranzicijski vzhodni Evropi in Balkanu, kjer imajo vse države svoje verzije tajkunov in afere pri javnih naročilih ter zgodbe divjih privatizacij. EU je medtem dva desetletja stala ob strani in nadaljevala z neoliberalizmom. Gledalo se je stran tudi med krajo in utajevanjem evropskih sredstev. Dolgoročno torej ne čudi pojav Orbana, poljskih PiSlamistov, češkega Babiša in lokalnega gologlavca.

EVROPSKI “HUMANIZEM”

Bruselj de facto nima pravnih in izvršnih pooblastil za “ukazovanje” med krizami (slednje se je akutno razkrilo med pričetki pandemije). Kaos in preplet pristojnosti je na delu tudi pri krizah na mejah, saj ostajajo članice pri varnostnih vprašanjih avtonomne.

  • Begunska kriza 2015 je odstrla “humanitarnost” nekaterih članic in disfunkcionalno zakonodajo. Dublin sistem za migracije, ki “priklene” begunca v državo prihoda ni le neizvedljiv, temveč prelaga težava iz severa in zahoda na jug ter vzhod.
  • Od takrat se situacija ni rešila – FRONTEX gradi na grških otokih “taborišča” slična zaporom, kjer so begunci ujeti v limbo birokracije; stanje je slabo tudi na preostalih delih begunske poti, kot je BiH in Italija; medtem se z afriškimi in bližnjevzhodnimi državami vzpostavljajo dogovori za deportacije. Sočasno se pojavljajo zgodbe o ilegalnih odvračanjih na morju. (1, 2, 3, 4, 5, 6, 7)
  • EU ignorira tudi dogajanje v Turčiji in “plačuje” za držanje več milijonov beguncev iz bližnjega vzhoda. Na meji z Grčijo in Bulgarijo prihaja kljub temu do prebegov. Glede na evropski “nivo humanitarnosti” je dogajanje na turški strani še večja tragedija. (1, 2, 3, 4)

TLDR

Dogajanje na Poljskem in v Litvi je le nova pojavnost ignorirane težave, ki postaja akutna že več kot desetletje. Evropska begunska in migracijska politika je prav tako že dlje disfunkcionalna in v nasprotju s humanitarnimi standardi in ZN listinami. Obenem se akutno kaže nemoč Bruslja, ki nima niti jasnih notranjih pooblastil, niti enotne zunanje politike.