• Po štirih desetletjih konferenc, ter stoletja od prvih znanstvenih svaril glede toplogrednega učinka, ostajajo podnebne spremembe nerazrešena težava, ki se bo v prihodnje le še stopnjevala.
  • Obljube COP26 so kakor vedno visokoleteče, vendar brez dejanskih planov za izvedbo. Podnebna kriza postaja vmes akutnejša. Zaradi izgubljenega časa bo soočenje težje in dražje; zaradi do sedanje ignorance je dvig temperature za 1.5C zakoličen – ne gre le za preprečevanje dodatnega segrevanja, temveč tudi za premostitev obstoječih posledic, ki se že kažejo po svetu (suše, požari, poplave, dvig morske gladine, etc).
  • Klimatska tematika je sočasno prepletena z geopolitiko, globalno trgovino in ekonomskim razvojem vseh predelov sveta, kar seveda otežuje njeno razrešitev. Pred človeštvom leži torej stoletje z največjim kolektivnim izzivom v zgodovini.

Po štirih desetletjih konferenc in praznih obljub je težko najti navdušenje nad COP26. Na papirju so napovedi voditeljev o razogljičenju “odlične” – realno niso le optimistične, temveč brez detajlov o dejanskih političnih potezah, ki bi obljube lahko uresničile. Prav tako ni problem le globalen, temveč vpet v geopolitiko in globalizacijo ter nešteto drugih nians – od pragmatičnih težav do tehnoloških in fizikalnih omejitev.

Klimatska in ekološka tematika je seveda preobširna za en prispevek. Mnogo drugih kritik je na voljo drugje – v pričujočem prispevku se bomo omejili na tematike, ki so bolj ali manj povezane z geopolitiko in trenutnim rebalansom moči v smeri multipolarnosti.

DESETLETJA PRAZNIH OBLJUB

COP26 je v uradnih izjavah zmeren uspeh – dejansko prihaja iz vseh strani do kritik. (1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12)

  • Prve ekološke konference se pričnejo v 70tih, natančneje 1972 v švedskem Stockholmu. Naslednji večji premik se odvije šele 1992 v Riu z earth summit, ki postavi okvir za “klimatsko diplomacijo”.
  • COP (Conference of the parties) je izraz za posvetovalni sestanek glede različnih mednarodnih dogovorov. Klimatski COPi se pričnejo 1995 v Berlinu in odvijajo vsako leto.
    • Med bolj znanimi dosežki je Kyoto protokol iz leta 1997, ki je “padel” pri ratifikaciji nekaterih držav – ključen faktor je bila ZDA, ki ga ne ratificira.
    • Podobno usodo je doživela Copenhagen konferenca 2009, ki je privedla do obljub o omejitvi segrevanja na 2C – dejansko ni imela nobenih zavezujočih potez.
    • Ista zgodba se ponovi 2015 v Parizu. Poveča se obljube – stremelo naj bi se k omejitvi segrevanja na 1.5C. Od držav se je pričakovalo izdelavo za razogljičenje do sredine stoletja. Učinki na dejansko politiko so bili minimalni.
    • Mantra se ponavlja na COP26. Države naštevajo letnice svojih bodočih uspehov – večina ni pristala na konkretne zaveze ali pokazala svojih načrtov. “Veliki” dosežek tokratne konference – priročen za skupinske PR fotografije – se osredotoča na prekinitev deforestacije do leta 2030.
      • Pozitivno dejstvo je Bidenov zasuk glede na Trumpa. Specifično obljublja zmanjšanje ameriških metanskih izpustov (stranski produkt fosilne industrije).
      • Zahodna inciativa – WEF, ZDA, EU – je po pričakovanjih “tržna” in smrdi po greenwashing. First Movers Coalition naj bi združil vodilna podjetja k kupovanju nizkoogljičnih izdelkov in razvoja zelenih oskrbovalnih verih… do leta 2030.
      • UK, FR, DE in ZDA bodo medtem namenile Južni Afriki 7.4 milijarde eur kreditov in pomoči za opustitev premoga (90% elektrike). Ne rabi se dvakrat ugibat katera industrija bo gradila projekte – denar je posredna “subvencija” ameriškim in evropskim korporacijam.
      • Odsotnost Xinpinga in Putina odraža hlad v globalnih odnosih. Kaže se, da je soočenje s klimatskimi spremembami vpeto v geopolitiko – poleg preostale kompleksnosti izziva.

IZVIREN GREH

Prva omemba vpliva CO2 na globalno segrevanje sega v 1896, zapisana od Svante Arrheniusa:

  • “To a certain extent the temperature of the earth’s surface, as we shall presently see, is conditioned by the properties of the atmosphere surrounding it, and particularly by the permeability of the latter for the rays of heat.” (p. 46)
  • “That the atmospheric envelopes limit the heat losses from the planets had been suggested about 1800 by the great French physicist Fourier. His ideas were further developed afterwards by Pouillet and Tyndall. Their theory has been styled the hot-house theory, because they thought that the atmosphere acted after the manner of the glass panes of hot-houses.” (p. 51)
  • “Since, now, warm ages have alternated with glacial periods, even after man appeared on the earth, we have to ask ourselves: Is it probable that we shall in the coming geological ages be visited by a new ice period that will drive us from our temperate countries into the hotter climates of Africa? There does not appear to be much ground for such an apprehension. The enormous combustion of coal by our industrial establishments suffices to increase the percentage of carbon dioxide in the air to a perceptible degree.” (p. 61)

Toplotni učinek CO2 ni torej nič novega, temveč znanje iz 19. stoletja. Pol stoletja kasneje (1957) raziskujejo Exxon znanstveniki vpliv uporabe fosilnih goriv na količino CO2 v atmosferi in oceanih. Leta 1977 uporabijo termin The Greenhouse Effect ter v predstavitvi pred Exxon vodstvom jasno opozorijo na nevarnost povišanja temperature zaradi uporabe fosilnih goriv. Vodstvo korporacije dognanje prikrije. V naslednjih desetletjih sponzorira “industrijo dezinformacij” – na delu so PR agencije in kupljena (pseudo)znanost ter politično lobiranje (na steroidih zaradi neoliberalizma). Človeštvo je izgubilo 50 let časa za postopno soočenje z izzivom – medtem je težava postala vedno akutnejša.

  • “James Black, working under Exxon’s Products Research Division, writes an internal briefing paper called “The Greenhouse Effect” following from a 1977 presentation to Exxon’s management committee. The paper warns that human-caused emissions could raise global temperatures and result in serious consequences. “Present thinking holds that man has a time window of five to ten years before the need for hard decisions regarding changes in energy strategies might become critical,” (1, 2, 3)
  • ZDA so odličen primer posledic – zanikanje klimatskih sprememb ostaja republikanska mantra (ameriška kemična in fosilna industrija je tradicionalno na strani republikanske stranke). Nenazadnje je nedavni predsednik sodil med zanikovalce.
  • EU je na prvi pogled razumnejša saj se že dlje priznava človeški doprinos k podnebnim spremembam, vendar je sočasno dvolična. Evropska industrija ima močan vpliv na Bruselj – zakonodaja ima nešteto lukenj; ekološki napori so plehki; #dieselgate; Norveška in druge države črpajo ogromne količine fosilnih goriv; etc. ZDA so zaslužne za 13,77% – EU za 9,57% svetovnih izpustov CO2 (2017).

TOO LITTLE, TOO LATE

Soočenje s klimatskimi spremembami ne bo le oteženo zaradi zamujenega časa, temveč tudi zaradi raznovrstnosti težav in posledic.

  • “Visokoleteče” obljube konferenc venomer pozabijo razložit izvor financiranja za stotine milijard zelenih investicij in prestrukturiranja ekonomije. Države so bile visoko zadolžene že pred pandemijo – milijarde državne pomoči so dodatno povečale dolg in privedle do inflacije. Reševanje podnebja posledično ni možno brez sočasne politične “reforme”, ki bo nabrala dodatna sredstva za investicije – tldr tax the rich.
    • Težava ekološke zakonodaje je tudi njen efekt na ekonomijo in gospodarstvo. Zapiranje umazanih industrij privede do brezposelnosti in nuje po prezaposlitvi delavcev, kar zahteva dodatna sredstva. Ostrejša zakonodaja ali višje okoljske dajatve v eni državi so prav tako neučinkovite – država poslabša svojo “konkurenčnost”; podjetja lahko izsiljujejo z grožnjami o preselitvi proizvodnje in svojega sedeža, kar ponovno privede do večje brezposelnosti in manjšega proračuna. Le-tu se akutno kaže nuja in potreba po globalnih dogovorih, ki bi poenotila pravila za vse države (ali vsaj posamezne bloke).
    • V ozadju je še večja sistemska ovira – petrodollar. Ameriška finančna orgija ne bi bila možna brez petrodolarskega “privilegija”, ki ZDA omogoča neskončno tiskanje denarja in “izvoz” inflacije v svet. Trenuten ameriški dolg znaša 26.7 bilijonov dolarjev; višanje obsega postaja vedno težavnejše. Posledično bo ZDA brez višjih davkov in večjega proračunskega priliva težko financirala zeleni zasuk. Na globalni ravni je prisotna ista težava – količina bogastva (denar, delnice, derivati, etc) se ocenjuje na cca 431 bilijonov dolarjev. (1, 2)
  • Velika prepreka je tudi prelaganje odgovornosti med razvitim in razvijajočim svetom. Poenostavljeno na primeru – trenutno je največja onesnaževalka Kitajska. Zgodovinsko – gledano od začetka industrijske revolucije – je še vedno proizvedla pol manj emisij kot ZDA in EU. Razvoj bogatejših držav je temeljil na onesnaževanju okolja – sedaj se od razvijajočih držav pričakuje, da sledijo zelenemu razvoju, četudi nimajo denarja in znanja. Medtem zahod ignorira nujo po investicijah in lajšanju patentov, kar bi zelene tehnologije hitreje razširilo v manj razvitem svetu.
  • Naslednja dvoličnost zajema strukturo modernih ekonomij. Razviti svet je večino svoje težke industrije outsourcal v manj razvite države. Eg: velik delež kitajskega/azijskega onesnaženja je rezultat tovarn, ki izdelujejo produkte za izvoz. Seveda je z lahkoto soliti pamet o ekologiji, če je vsa umazana industrija drugje. Obenem je carbon footprint prebivalca v Aziji daleč manjši od zahodnjaka. Povprečen Kitajec je zaslužen za 8 metričnih ton CO2 na leto – Američan za 16 (podatki 2018).
  • Na globalni ravni se v navezi na podnebne spremembe jasno kaže dilema razvojne paradigme. Razvijajoče države imajo naravno pravico za izboljšanje svojega standarda. Višji standard zahteva seveda več surovin in povzroča dodatno onesnaževanje – kljub temu je nerealno pričakovati, da bodo te države ustavile svoj razvoj. Situacija gre ravno v drugo smer saj se gradi desetine novih termoelektrarn, ki so najcenejša pot za povečanje oskrbe z elektriko v omenjenih državah.
    • Odličen primer kompleksnosti situacije je Kitajska. Država je v zadnjem desetletju povečala količino obnovljivih virov – prednjačijo hidroelektrarne in solarne celice – cca 2/3 elektrike se še vedno proizvede iz premoga (1, 2). Kljub vsemu je prišlo v zadnjem mesecu, zaradi nepričakovane količine post-pandemskih naročil v industriji in manjšega outputa obnovljivih virov zaradi vremena, do prevelike industrijske porabe in izpadov električne oskrbe. (1, 2, 3, 4). Dodaten problem je povprečna starost kitajskih termoelektrarn, ki znaša 12 let – nerealno je pričakovati, da bodo mlade “investicije” zaprte kmalu. V podobni situaciji je Indija, ki pridobi skoraj 70% elektrike iz premoga. Sočasno se že čutijo posledice – v zadnjem desetletju je bilo cca 700 milijonov ljudi prizadetih od vsaj ene naravne katastrofe.

MAGIČNE (NE)REŠITVE

Pri ekološki in podnebni problematiki se prevečkrat sledi mamljivim obljubam, ki ob natančnejšem pregledu in soočenju s “fiziko” propadejo. Prikazali bomo le nekaj popularnih primerov:

  • Napovedi o električni preobrazbi vozil so na papirju odlične. Le redki se medtem vprašajo, kako nadomestiti milijone W fosilne energije z električno. Za milijone električnih vozil se mora torej masovno povečati proizvodnjo elektrike – v kolikor slednja ni zelena so lahko zmanjšani avtomobilski izpusti hitro “porabljeni” drugje. Problem ostajajo baterije, katerih proizvodnja ima obsežen ekološki vpliv – električni avtomobili še zdaleč niso “brezmadežna” rešitev.
    • Baterije, oz hramba energije, je Ahilova peta obnovljivih virov. Fosilne in nuklearne elektrarne proizvajajo elektriko konstantno. Obnovljivi viri so odvisni od vremena in ure v dnevu – ponoči so sončne celice “mrtve”. Medtem potrebujeta gospodarstvo in družba zanesljivo oskrbo. Dokler se torej ne reši problema shranjevanja obnovljivih virov energije, se države ne bodo mogle ločit od fosilne proizvodnje elektrike, ki je “stabilna” ne glede na vreme ali uro v dnevu.
  • Baterije so zgodba zase. Zaradi fizikalnih zakonov je tehnološki napredek baterij izjemno počasen. Obenem se za njihovo proizvodnjo potrebuje redke kovine, ki imajo visoko ekološko ceno izkopa. Omeniti se mora tudi družbeno ceno, natančneje humanitarno katastrofo v Kongu, ki proizvede 60% kobalta na svetu, ki kasneje roma v telefone in ostalo moderno periferijo. (1, 2)
  • Eno od polj praznih obljub so tudi tehnološke rešitve. Izpostavi se lahko carbon capture tehnologijo, s katero naj bi se CO2 iz zraka nabral in shranjeval v zemlji (eg: v neuporabne naftne vrtine se bi lahko pumpal CO2). Realno so vse obstoječe rešitve predrage in premalo učinkovite – kljub temu dobiva industrija milijarde javnih investicij za razvoj. Taista sredstva bi lahko imela dosti večji in neposreden učinek, če bi se jih uporabilo za preverjene tehnologije, ki jih že imamo na voljo. Drug popularen primer je oksimoron “zelenega vodika” – vodik je čistejši za uporabo, vendar zahteve nerealne količine energije med proizvodnjo. (1, 2, 3, 4, 5, 6, 7)
  • Velika dvoličnost, ki traja že desetletja, so državne subvencije (od davčnih olajšav do neposrednih prilivov). Glede na IMF prejema fosilna industrija vsako minuto 11 milijonov dolarjev subvencij. Kljub akutnosti klimatskih sprememb ohranjajo države mnoštvo zakonov v imenu “zaščite” gospodarske rasti in podpore kritičnih panog. (1, 2, 3, 4, 5)
  • etc

Klimatske spremembe so eden največjih kolektivnih izzivov v zgodovini človeštva. Slednje ne pomeni, da ni razrešljiv problem – kaže le na nujnost zavedanja o akutnosti in obsegu izziva. Zaradi zgubljenega časa bo soočenje nedvomno težje; nadaljnjo ignoriranje problema ni več možno.

VARNOSTNE IMPLIKACIJE PODNEBNIH SPREMEMB

V ospredje prihaja vez med klimatskimi spremembami in nacionalno varnostjo, o čemer se bo širše pisalo v prihodnje. Dvig morske gladine in porast naravnih katastrof (suše, poplave, požari, ipd) bosta privedla do več sto milijonov beguncev. Dvig morske gladine naj bi le v Aziji privedel do 600 milijonov beguncev. Skupaj z ostalimi težavami, kot so suše, lakote in manko pitne vode, se pričakuje še večjo številko. Mračno sliko kaže 500-stranska analiza ameriške vojske iz leta 2008, ki jasno kaže, da je tudi vojska zaskrbljena zaradi klimatskih sprememb. Težave bodo v taki ali drugačni meri prisotne na vseh kontinentih. Obenem se posledice klimatskih sprememb ne odvijajo v “vakuumu”, temveč lahko zaostrijo obstoječa trenja v mnogih družbah in državah. Imune niso niti razvite regije in države, saj se pričakuje vedno večji begunski pritisk, kakor tudi notranjo destabilizacijo. (1, 2, 3, 4, 5)