• Pandora Papers potrjujejo kar se ve že dlje – utajevanje davkov je globalna sistemska težava, ki ni omejena na stereotipne otoke v Karibih.
  • Razkritja kažejo, da je finančna srenja v ZDA in EU udeležena pri globalni mreži davčnih utaj, kar je 2021 mlačna voda.
  • Sama utaja ima več pojavnosti in ni nujno ilegalna. Poleg skrivanja osebnega premoženja in pranja ilegalnega denarja , je vsakdanja praksa korporacij pretakanje profitov v področja z nizko davčno stopnjo.

Pandora papers (1, 2, 3, 4), najnovejši leak o davčnih utajah, je le eden v vrsti razkritij zadnjih desetletij. FinCEN leak (2020), Paradise papers (2017), Panama papers (2016), Swiss leaks (2015), Offshore leaks (2013), HSBC Jersey (2012) in HSBC Geneva (2009) so ponavljajoče se zgodbe, ki predstavljajo le vrh ledene gore. Davčne oaza je širok pojem, ki zajema več različnih pristopov za utajo davkov, prilagojenih glede na potrebe in vrsto klienta. Težave so sistemske in globalne, saj še zdaleč niso omejene na (stereotipne) otoke v Karibih (1, 2).

SISTEMSKA TEŽAVA, NE REDEK POJAV

Davčna oaza ima različne definicije po svetu in med stroko. Klasično pojmovanje davčnih oaz je skrivanje osebnega premoženja pred obdavčitvijo v matični državi. Soroden namen “oaz” je pranje ilegalnega denarja, ki s tem postane “legalen” in varen pred zasežbo ali sankcijami. Korporativne oaze so namenjene podjetjem, ki premikajo profit v območje z minimalno davčno stopnjo (BEPS – Base erosion and profit shifting). Najboljši primer je Apple, ki ima sedež načrtno na Irski (1, 2, 3). “Leporečje” IMF ima svojo kategorizacijo – offshore financial centre so najbližje klasični predstavi oaz na otočkih stran od matičnih držav; drugi kategoriji zajemata international ter regional financial centre, ki nudijo svoje storitve širokemu spektru klientov – teh je mnoštvo in zajemajo evropske države, zalivske monarhije in azijske mestne države. Drugačno ocenjevanje je financial secrecy index s strani britanskega NGOja, ki ocenjuje transparentnost finančne zakonodaje – nepresenetljivo se na njihovih listah znajde tudi več razvitih (G7) držav.

Pri pojmovanju davčnih oaz prihaja do obsežnega nerazumevanja mednarodne finančne krajine. Karibske oaze (Bermuda, British Virgin Islands, Cayman) so stereotip – največji center davčnih utaj niso nujno daleč od razvitega sveta – Monako, Luksemburg, Švica, otočka Guernsey in Jersey v Rokavskem prelivu, UAE (1, 2) in druge zalivske monarhije, Singapor, HK, etc. Oaze torej niso redke, temveč del mednarodnega “finančnega sistema” že desetletja/stoletja. (1, 2, 3)

Možnosti za utajevanje davkov, BEPS in pranje denarja se najde tudi znotraj razvitega sveta. Pandora papers so pokazali, da je eden izmed centrov ravno ZDA (1, 2, 3), saj ima v ameriških bankah svoje račune nemalo latinsko ameriške elite, ki je nemalokrat avtokratična. V ZDA, ter prek pomoči ameriških bank, se pretaka milijarde utajenega kapitala iz preostalega sveta. Storitve koristijo tako rekoč vsem – od azijskih mogulov do zalivske aristokracije in afriških diktatorjev. Pandora je vpletla tudi EU – češkega premiera in bivšega komisarja. Kaže se dvoličnost zahodnih naporov, ki spornim režimom nalagajo finančne sankcije, medtem perejo njihovi avtokrati svoj denar ravno v zahodnih bankah. Očitek ne leti le na ZDA, temveč tudi na VB in EU.

BEPS oz korporativno “optimiziranje” bilanc je izjemno razširjena praksa v mnogih razvitih držav. V ZDA je več zveznih držav znanih po nizkih davkih. Tradicionalna oaza je Delaware, kjer je “doma” več kot milijon podjetij in 67.9% Fortune 500 korporacij. V zadnjih letih sta zaradi nizkih osebnih davkov vedno popularnejša Teksas in Florida. Davčne oaze so posejane tudi po evropskem kontinentu. San Marino, Monaco, Luxemburg, Švica, Andora, Guernesey, Jersey, etc so bolj ali manj znana imena. Redkeje omenjena je Nizozemska, ki je že desetletja ena največjih oaz na svetu (1, 2, 3). Imuna ni niti Nemčija, kjer se masovno pere ilegalen denar. Finančni urad je nenatančen zaradi pomanjkanja osebja, kar politična srenja načrtno ignorira; nenazadnje je prihajajoči kanzler Sholz zapleten v dve finančni aferi – Wirecard in CumEx. Nemčija prav tako blokira strožjo zakonodajo na ravni EU (1, 2). V širšem pomenu se lahko omeni tudi Veliko Britanijo in City of London – srčika globalnih financ že od viktorijanske epohe naprej. Nekateri smatrajo britansko finančno mrežo za odraz neokolonializma. De facto so City, Wall Street, ter od EU dalje tudi Frankfurt, največji finančni centri zahodnega sveta. Glede na mizerno stanje zakonov zoper davčne utaje je jasno, da so vsa tri mesta tesno prepletena tudi z utajami. Stanje ni nujno boljše niti drugod, saj ima “lastne” oaze vsak kontinent.

LOOPHOLEs BY DESIGN

Utajevanje davkov, v vseh svojih izpeljankah, ni redek pojav, temveč sistemska težava, ki se ni pojavila čez noč. Deloma rezultat pol stoletja neoliberalizma, kjer je kapital prek lobiranja plačal za slabo politiko in pomanjkljivo zakonodajo v mnogih državah; deloma je posledica globaliziranega sveta in tehnološkega napredka, ki sta omogočila pojav globalnih finančnih mrež za pretakanje in beg denarja. Situacija po desetletjih ignorance ni rožnata, vendar ostaja s politično voljo in družbeno nujo premostljiva.

K pojavu ostrejše globalne zakonodaje lahko pripomore pandemija, saj so se države za prebroditev zadolžile. Proračunske vrzeli, skupaj z visokimi dolgovi in post-pandemsko inflacijo cen so recept za kaos. Družbene razmere so prav tako preveč zaostrene, da bi se lahko ekonomije držav in okrevanje gospodarstva reševalo le na plečih “99%” (kot po finančni krizi 2007/08). Jasna resnost situacije odražajo izjave tradicionalno neoliberalnega IMF, ki svari pred ekonomskimi težavami zaradi vedno večje neenakosti, katero je pandemija dodatno poglobila (1, 2, 3).

Glede davčnih utaj obljubljajo finančniki držav G20 sprejetje mednarodne pogodbe za preprečevanje tax evasion korporacij. EU je le dan kasneje napovedala sprejem direktive o minimalnem obdavčenju podjetij. Zakon je jasno uperjen zoper Apple in druge gigante s sedeži na Irskem. Navdušenje naj bo zmerno, saj je postopanje EU v zadnjih desetletjih ter ostalih leakih, pomanjkljivo – izboljšave regulacije so v najboljšem primeru ohlapne.

Pandora papers in ostale zgodbe jasno kažejo na široko paleto in vseprisotnost davčnega utajevanja. Izboljšanje stanja ni možno čez noč, saj so zaradi prepletenosti sveta nujne inciative na vseh nivojih – svetovnem, regionalnem in znotraj držav samih. Dolgoročno ostajata ključna vprašanja efekt pandemije in prihajajoči globalni izzivi (klimatske spremembe; ekologija; surovine; etc), ki bodo zahtevali milijardne proračunske investicije od zadolženih držav, začinjenih z nenehno inflacijo cen in orgijo tiskanja denarja. Polje lahko spremeni tudi digitalizacija valut in pojav CBDC omrežij (central bank digital currency), ki obljubljajo transparenco in algoritemski nadzor nad denarnimi toki.