• Rezultat federalnih volitev je privedel do pretresa nemške politične krajine.
  • Stranka kanclerke Merkel je doživela zgodovinski poraz; obeta se ji prehod v opozicijo.
  • Trenutno se pričakuje koalicijo med SPD, FDP in Grüne. Medeni tedni po volitvah se končujejo, saj prihajajo na dan ideološki razkoli med strankami. Oblikovanje koalicijskega sporazuma in nastop nove vlade ne bo nujno lahek, niti hiter proces.

Glede pokrivanja oblikovanja naslednje koalicije svetujemo angleško verzijo DW. Za nemško govoreči del bralcev se toplo priporoča nemško satiro, ki najlažje kaže politično burlesko (1, 2, 3, 4, 5).

Volilni rezultat je na papirju omogočal vsaj tri različne koalicije. Glede na dogajanje zadnjih tednov se pričakuje “semafor” – SPD (“rdeči” socialni demokrati) + FDP (“rumeni” liberalci) + Grüne (zeleni). Stranka kanclerke CDU/CSU je medtem utrpela zgodovinski poraz in bo najverjetneje, prvič po 16 letih spet v opoziciji. Demografsko se kaže, da starejši volijo tradicionalne Volkspartei, medtem so mlajši volivci baza FDP in Zelenih. Nekateri smatrajo rezultat za omen bodočih trendov.

Laschet (trenutni vodja CDU) ostaja sicer v pravljičnem svetu Jamajka koalicije (CDU + FPD + Grüne), četudi nima podpore niti znotraj stranke. Že pred volitvami je dobival nože v hrbet, še posebej od bavarske sestrske stranke CSU (CDU in CSU sta na federalni ravni ena stranka). Stranka je sedaj pričela z obširno notranjo reformo. Umikajo se stari obrazi, ki naj bi jih nadomestil podmladek. Oprijemljivih načrtov še ni, saj je CDU/CSU izgubil severne volivce na račun SPD; v bivšem DDR so prestopili k neonacistični AfD; na Bavarskem pa je stranka izgubila volivce na račun zelenih. Preporod mora torej nasloviti širok spekter političnih prepričanj.

V taboru zmagovalk se končujejo medeni tedni po zmagi na volitvah. Vodstva vseh treh strank so bila na začetku med seboj osladno prijazna in obljubljala hitro vzpostavitev koalicije. Sedaj se koalicijska pogajanja konkretizirajo, s čimer se kaže vedno večje ideološke razkole med njimi. Na eni strani so SPD in Zeleni, ki imajo dokaj združljive programe. Ekonomsko liberalen FDP, ki ostro nasprotuje povečanju državnih investicij in dvigu davkov, je medtem diametralno nasprotje programu zelenih, ki želi milijardne investicije za zajezitev klimatskih sprememb in manjšanja ogličnih izpustov.

Težava je, da sta FDP in Zeleni kingmaker – brez obeh ni možna večinska vlada z SPD (ali fantazijske jamaika koalicije s CDU). V kolikor ena ali druga popusti pri svojem programu se jima obeta backlash pri volivcih. S pričetkom dejanskih koalicijskih pogajanj se obeta več drame. Pričakovanja o morebitni semaforski koaliciji morajo biti zmerna, saj lahko nuja po koaliciji privede do mlačnega programa, s katerim ne bo nobena od strank zadovoljna. Tako rekoč se obeta ponovitev treh mandatov velikih koalicij med CDU in SPD pod Merklovo. Stranki sta imeli sicer močno večino, vendar je zaradi ideoloških razlik, program in izvedba šepala.

STATUS QUO

Splošneje ni prihajajoča nemška vlada razlog za navdušenje. SPD je centrističen in ekonomsko-liberalen že od 90tih naprej. Nenazadnje so bili vladni partnerji Merklove 12 izmed zadnjih 16 let. FDP slavi močan dvig podpore, saj so na predhodnih volitvah komaj dosegali prag. Idejno ostaja zvesta neoliberalni mantri o prostem trgu in nizkih davkih. Zeleni delujejo na prvi pogled izjemno progresivni. Dejansko niso primerljivi z “uporniško” generacijo zelenih iz 90tih. Nemalokrat šepajo pri pretvorbi visokoletečih obljub v dejanski policy. Tudi pri njih se kaže, da so del nemškega establishmenta, ki je odvisno od “zdravja” nemške industrije. Posledične imajo njihovi načrti nemalokrat drobni tisk namenjen “zaščiti” industrije.

Nemška vlada ima močan vpliv na politiko EU. Za vse tri stranke se lahko trdi, da so pro-EU. Neznanka je obnašanje Sholza (SPD) – najverjetnejši kancler. V kontekstu EU mora zapolniti vrzel, ki jo za sabo pušča Merklova. Ne glede na upravičene kritike, je bila vedno na strani evropske integracije. Kakšen bo vpliv Sholza se lahko le ugiba. Za prognoze prihodnje poti EU je prav tako prezgodaj, saj se mora počakati na rezultat francoskih predsedniških volitev aprila 2022.