• Pandemija je nedvomno zajezena, vendar ni nujno premoščena. Nekatere države jo bodo prebrodile prej, druge bodo podaljševale nepotrebno agonijo.
  • Namesto slavja nad neverjetnim dosežkom človeštva – razvoj 20+ cepiv in administracija 6.5 milijard doz v letu in pol – se ponekod obeta dodaten kaos med naslednjimi fazami pandemije. Kratkoročno se pričakuje nove valove okužb, ki bodo najverjetneje zmernejši pri obremenitvi zdravstva (odvisno od države). Dolgoročno bo COV zelo verjetno endemičen spremljevalec človeštva s sezonskimi izbruhi in manjšimi žarišči.
  • Normalizacija po globalni pandemiji ni dosežena čez noč, temveč bo postopen proces, ki se bo v državah odvijal različno hitro.

COV pandemija je večslojna. Poleg biologije virusa in človeške imunologije, prihaja sočasno do psihološke pandemije. Vzrokov za slednjo je več. Močan faktor je kredibilnost političnega vodstva. Kadar sledi znanosti in upravičuje zaupanje državljanov, je cepilne skepse manj. Kadar je vodstvo na meji kriminalne nesposobnosti, pride do lokalnega stanja. K psihološki pandemiji prispeva prav tako nepopolno tolmačenje znanosti s strani medijev, kakor tudi pomanjkljiva komunikacija stroke.

Znanost ni dogma, temveč temelji na samopreverbi in iskanju novih uvidov. Znanje o virusu se dograjuje vse od začetka pandemije – veliko detajlov ostaja še vedno nejasnih in neraziskanih. Medtem se v laični sferi prerado govori prek “absolutnih trditev” in nemalokrat spregleda “drobni tekst” strokovnih objav. (1, 2)

TLDR Pandemija je nedvomno zajezena, vendar ni nujno premoščena. Prav tako je zmotno pričakovati, da bo COV izginil, saj se pričakuje endemičnost. Zaradi slabe komunikacije se ponekod obeta še večji kaos med prihajajočimi fazami pandemije. Normalizacija je namreč postopen proces, ki se ne odvije čez noč. Poenostavljeno se kaže, da cepiva tekom časa sicer preprečijo manj okužb in zmernih simptomov, vendar ostajajo uspešna (cca 75%-90%) pri preprečevanju težkega poteka bolezni in smrti. Slednje seveda odpira debato o poživitvenih (booster) dozah, ki so v danem trenutku smotrne le za rizične skupine; države imajo prav tako različne strategije. Dolgoročno bodo boosterji verjetno razširjeni na splošno populacijo – ko bodo študije pokazale in preverile potrebo. Cepi se cca eno leto – posledično ni možno o učinkovitosti cepiv ugibati vnaprej, temveč se mora slediti znanosti, ki sproti nabira sveže podatke.

SPRIJAZNITEV s COV

COVID bo dolgoročno najverjetneje endemičen in cirkuliral v populaciji (1, 2). Glede na pretekle izkušnje s podobnimi virusi se lahko pričakuje sezonske izbruhe. Na dolgi rok bo COV verjetno izgubljal na nevarnosti. Poenostavljeno, bo postajal “podobnejši” navadnemu prehladu, saj bo prišlo do medsebojne evolucijske “prilagoditve” med virusom in imunskim sistemom ljudi. Tu prihaja do množičnega nerazumevanja znanosti.

Pehlad (tudi koronavirus) in gripa sta z nami že tisočletja. Prvi zapisi segajo v prvo in drugo tisočletje BCE (1, 2). Znanost le ugiba o točki zoonoze, ki je lahko še starejša. Posledično se ne ve, koliko let ali desetletij bo potrebnih, da COV postane le “navaden prehlad”. Ne glede na upanje nekaterih se v znanosti dvomi, da bo proces hiter. V naslednjih letih se bo posledično težko izogniti okužbi s “trenutnim” virusom. Ko-evolucija virusa in imunskega sistema zahteva čas; vmes prihaja do nešteto verzij in manjših sprememb.

Kratkoročno daje večje število okužb po svetu, več priložnosti za nove variante, ki niso nujno benignejše. Z večjo cirkulacijo virusa lahko pride tudi do vedno večjega immune escape zoper cepiva, na kar se znanost aktivno pripravlja (1, 2, 3). To sta ključna argumenta zoper vaccine nationalism, saj bo počasno cepljenje v manj razvitem svetu povzročalo težave pri vseh (1, 2, 3, 4). Nekateri temu sicer nasprotujejo, saj prihaja do povečevanja proizvodnje, ki lahko pokriva booster doze in dostavo cepiva v druge države.

  • Izjemno zanimive uvide daje nedavna študija, ki je modelirala različne strategije cepljenja med državami in kazala razlike v učinkih. Poenostavljeno, ima prvih 10-50% cepljene populacije (skupaj s prioritiziranjem rizičnih skupin) večji učinek na ustavljanje globalne pandemije, kot cepljenje preostale populacije v državi. (1, 2, 3)
  • Med akutnimi zmotami ostaja tudi razumevanje vpliva cepiv na širjenje (1, 2, 3). Nedavna študija s solidnim vzorcem potrjuje, da cepljenje prepreči del širjenja. Analiza je zajemala več tisoč glav medicinskega osebja in njihovih družinskih članov, ter pokazala cca 50% znižanja. Pisci študije izpostavljajo caveat raziskave, med drugim vzorec iz 2020, torej pred delto in časovno bližino cepljenja, ko lahko visoka količina protiteles prepreči več okužb. Ko se raven protiteles zmanjša je okužb sicer več, vendar nas ščitijo ostali deli imunskega sistema, ki se prek cepiva naučijo soočiti s COV. Predpostavlja se, da cepiva preprečijo tudi del long COV obolenj, vendar so natančnejše raziskave še v teku.
  • Znanost o COV transmisiji še zdaleč ni vsevedna (1, 2), saj je težko zajemati natančne podatke zaradi asimptomatskega širjenja, različnih metod med državami, premajnih kapacitet testiranja (PCR in HAG testi ne kažejo popolne slike; kljub temu so edino zadosti poceni “orodje” za masovno testiranje – 1, 2, 3, 4, 5, 6); nepopolnih študij zaradi “fizike” problema in mnogo drugih vzrokov. Dejansko znanost ne ve niti natančnega poteka transmisije prehlada – predpostavlja se, da je kombinacija aerosolov, kapljic in površinskega prenosa – vendar so natančni deleži in pogoji za uspešno okužbo nejasni. COV situacija je podobna. V ozadju ne leži zarota, temveč limite moderne znanosti in napredka.
  • Imunski odziv posameznika je zgodba zase. Prihaja do obsežne zmote pri “naravnem prekuževanju”. Res je, da posameznik po okužbi razvije neko mero zaščite – problem je, da znanost nima podatkov, s katerimi bi lahko določila mejnike med “dobro” in “slabo” zaščito. Nekatere raziskave prav tako kažejo, da ima naravna imunost širši razpon zaščite – pri nekaterih bo odlična, pri drugih bo izjemno slaba. Prek cepiv se medtem, v povprečju, dobi bolj homogen rezultat. Več študij je medtem potrdilo, da zgradi hibridna imunost – torej cepljenje po okužbi – najboljšo raven zaščite (glede na trenutne podatke po cca enem letu cepljenja). (1, 2)

Kratkoročne napovedi so težavne. Ena od raziskav, ki odstira del širše slike je meta-analiza slabih 1000 študij iz 2020, ki so prek seroloških testov modelirale število prebolelih v državi. Povprečje nanese na cca 5% svetovne populacije, ki je COV prebolela lani. Tudi z večkratnikom okužb v 2021, COV še zdaleč ni “prekužil” polovice človeštva. Pisci raziskave opozarjajo, da so številke nepopolne zaradi pomanjkanja podatkov iz manj razvitega sveta. Kljub temu se kažejo nekateri trendi. Deleži prebolelosti so izjemno različni med demografijami, državami in regijami; izpostavlja se specifične družbene skupine, kot je 59% v DSO ali 2-3x večja možnost pozitivnega serološkega testa med medicinskim osebjem.

Zaključek raziskave zagovarja tezo, da večina človeštva ni imela “naravne” imunske izkušnje s COV. Cepiva ostajajo torej ključen adut za prebroditev pandemije. Natančne napovedi so kljub temu težke, saj znanost ni zedinjena. Sodba ni možna dokler se ne končajo študije in naberejo novejši podatki, s čimer se bo odstrlo nove uvide glede naslednjih faz pandemije, upada imunosti in morebitne potrebe po novih dozah. Pri komunikaciji ob pričetku cepljenja se je namreč pozabilo opozoriti, da je normalizacija postopen proces, ki se ne odvije čez noč.

CEPIVA SO PREVERJENA, VARNA in OSTAJAJO v VEČINI PRIMEROV USPEŠNA, VENDAR…

Znanost svari pred prezgodnjim slavjem, saj se glede na najnovejše podatke pričakuje nove valove okužb in potrebo bo booster dozah. Razlog ni pravljica o globalnih zarotah, temveč biologija in narava človeškega imunskega sistema, ter dejstvo, da je večina držav omilila ukrepe. Trenutna porast številk ni nepričakovana. Večina držav ima glede na prejšnje valove manj obremenitve v bolnicah, kar potrjuje učinkovitost cepiv.

K množični antivax psihozi je velik delež prispevala tudi slaba komunikacija pred in med začetkom cepljenja; prav tako se ni izpostavilo caveat emptor drobnega tiska in brzdalo navdušenje.

  • Hiter razvoj (zahodnih) cepiv ni posledica brezglave dirke, temveč rezultat več optimizacij postopka. Med eno klinično fazo se je pripravljala naslednja, ki se prične takoj po potrditvi varnosti prve; birokratski postopki, ki ponavadi trajajo mesece so bili pohitreni; milijarde javnih investicij je usmerilo tisoče strokovnjakov v razvoj cepiv in logistiko povečane proizvodnje; pomagale so predhodne izkušnje z vektorskimi cepivi in uporaba mRNA v onkologiji; znanost ni pričela iz ničle, temveč imela nekaj uvidov prek na pol razvitih cepiv zoper prvi SARS, Ziko, etc. (1, 2, 3, 4, 5).
  • Po svetu je bilo administriranih 6.5 milijard doz različnih proizvajalcev. Avtorizacijo ima 23 različnih cepiv. Po razširjenosti sta na vrhu AstraZeneca (Vaxzevria) in Pfizer (Comirnaty), ki jim sledijo Moderna (Spikevax), JJansen, kitajska Sinopharm ter Sinovac, indijski Covaxin ter ruski Sputnik V. Večina razvitih držav ima baze za spremljanje posledic – Vaers, Eudravigilance, Yellowcard. Slednje sprva zajamejo širok spekter medicinskih zapletov cepljenih ljudi. Zabeležene primere se nato preveri in izlušči tiste, kjer se kaže neposredna korelacija ali sum na zaplet s cepivom. Prek dotičnih baz je znanost hitro odkrila redke strdke pri AZ in JJ, GBS pri Pfizerju, etc. Sočasno prihaja zaradi javne dostopnosti baz do zavajanja s strani antivaxerjev, ki strašijo s “surovimi” podatki (1, 2, 3, 4).
  • Do zmot prihaja tudi pri tolmačenju številk okužb, hospitalizacij in smrti kljub cepljenju. Na delu je statistični paradoks – več kot ima država cepljenih, več bo tudi cepljenih med okuženimi in obolelimi (1, 2, 3). Cepiva prav tako niso, nobeno v zgodovini, 100% učinkovita. Poenostavljeno je kvaliteta zaščite odvisna od posameznikovega imunskega sistema – starejše in rizične skupine dobijo v povprečju manj zaščite od cepiva; hitrejši je tudi upad tekom časa.
  • Panika glede porasti okužb ignorira tudi dejstvo, da ima večina držav manj ukrepov; valovi okužb povzročajo tudi manjše obremenitve bolnic, kjer je cca 3/4 necepljenih. Pregled dogajanja po svetu kaže zaskrbljujoč trend izbruhov med otroci, kar privede tudi do porasta smrtnih izidov in drugih posledic (1, 2). Z odpiranjem šol in politizacijo ukrepov ostaja situacija negotova. V kontekst se mora postaviti tudi nedavno opuščanje ukrepov v visoko cepljenih državah (dk, se, no, nl, pt). Vodstvo kompetentnih držav (eg Danska) je jasno opozorilo, da se lahko ob poslabšanju epidemiološke slike nekateri ukrepi uvedejo nazaj.

Glede na najnovejše podakte in epidemiološko sliko, se kaže postopen upad zaščite – deloma zaradi narave imunskega sistema, deloma zaradi delta variante. Slednje ne pomeni, da cepiva niso uspešna pri zaščiti večine populacije, temveč kaže na morebiten trend naslednjih mesecev. V teku je mnoštvo raziskav, ki spremljajo zaščito posameznih demografij in potek izbruhov. Opravljajo se tudi klinične študije o efektu dodatnih odmerkov. Raziskuje se vpliv okužbe po cepljenju, ki je lahko prav tako “poživitev” zaščite. Venomer se mora upoštevati, da znanost vsak dan odkriva nove uvide o COV – spremembe dikcije in popravki v strategiji so normalen del znanstvenega postopka.

LOČENO MNENJE ZNANOSTI GLEDE BOOSTERJEV

Navdušenje prvih številk zaščite je bilo v veliki meri rezultat bližine cepljenja in visoke ravni protiteles, kar je preprečevalo tudi več okužb. Padec protiteles oziroma waning immunity je poznan pojav pri mnogih boleznih in cepivih. Imunski sistem ne temelji le na protitelesih, temveč je dolgoročnejša zaščita dosežena prek B in T celic. Glede na trenutne podatke ostaja pri COV cepivu raven slednjih zadovoljiva. Cepiva tekom časa sicer preprečijo manj okužb in zmernih simptomov, vendar ostajajo uspešna (cca 77%-91%) pri preprečevanju težkega poteka bolezni in smrti. Slednje seveda odpira debato o poživitvenih (booster) dozah.

Znanost še zdaleč ni enotna glede dodatnih odmerkov. Del stroke, med njimi tudi WHO, si želi počasno uvajanje boosterjev. Poudarja se potrebo po dodatnih podatkih in študijah, ki bi kazale na manjšo zaščito pred težko boleznijo in smrtjo. (1, 2, 3). Drug del stroke, med njimi policy svetovalci v ZDA, Izraelu in drugje, zagovarja hitrejšo “preventivno” cepljenje s tretjo dozo, ki bi dvignila splošno raven zaščite, torej tudi pred srednje težkimi simptomi, ter preprečila večji del transmisije (1, 2, 3, 4). Trenuten kompromis je avtorizacija poživitvenih odmerkov za rizične skupine – starostniki, bolniki z oslabljenim imunskim sistemom in zdravstveni delavci, ki so v stiku s COV bolniki.

Obe strani se strinjata, da bo verjetno prišlo do potrebe po tretji dozi zaradi biologije imunskega sistema, ki postopoma izgublja zaščito. Razlika v pristopu je, da želi ena stran počakati na podatke, ki kažejo na širši upad zaščite (težka bolezen in smrt) med cepljenimi. Drug pristop je preventivna administracija booster doz, ki bi lajšala tudi srednje težke simptome in preprečila več okužb. Države oblikujejo strategije neodvisno druga od druge. Glede na nedavno dogajanje se v mnogih državah že administrira poživitvene odmerke – ter seveda nabira sveže podatke.

“Panika” glede poživitvenih doz ima tudi več posrednih izvorov. Pozablja se, da ima več cepiv, za dosego “polne” zaščite, 3-4 odmerke razpršene prek mesecev ali let. Ignorira se, da imamo splošno priznana cepiva, ki potrebujejo poživitvene odmerke vsakih nekaj let (tetanus). Dodatni odmerki COV cepiv niso torej nič novega. Prav tako imamo po enem letu cepljenja, skupaj z različnimi strategijami držav, nove uvide glede učinkov cepiva. Kriza pandemije je zahtevala neko mero pragmatizma, ki se jo prerado razlaga kot globalno zaroto. Štiri-tedenski interval se je izkazal za klinično preverjen pristop za hitro dosego prvega vala zaščite. Glede na novejše uvide po milijardah odmerkov, se kažejo razlike v učinkovitosti. UK je podaljšala interval in prioritizirala cepljenje večjega dela populacije z enim odmerkom; več raziskav kaže, da lahko daljši interval med odmerkoma izboljša imunski odziv. V ozadju je biologija (1, 2, 3). V teku so dodatne raziskave. Vse skupaj ne pomeni, da je bila do sedanja strategija napačna. Odstira le možnosti za optimizacijo. Področje raziskav je tudi heterogeno cepljenje, saj lahko kombinacija različnih cepiv privede do širšega spektra imunskega odziva in s tem višje ravni zaščite (1, 2, 3, 4). Venomer se mora upoštevati, da znanost vsak dan odkriva nove uvide o COV – spremembe dikcije in popravki v strategiji so normalen del znanstvenega postopka.

SNAFU – Situation Normal: All Fucked Up

Pandemija je nedvomno zajezena, vendar ni nujno premoščena. Nekatere države jo bodo prebrodile prej, druge bodo podaljševale nepotrebno agonijo. Namesto slavja nad neverjetnim dosežkom človeštva – razvoj 20+ cepiv in administracija 6.5 milijard doz v letu in pol – se obeta nadaljevanje masovne skepse in antivax psihoze v družbi. Normalizacija po globalni pandemiji pač ni dosežena čez noč.