• Hladna vojna med Kitajsko in ZDA je v teku. Države se organizirajo v bloke in obrambna zavezništva. Prihaja do ekonomskega razdvajanja (decoupling) ter tehnološke in oboroževalne tekme.
  • Z umikom iz Afganistana in ostalega Bližnjega vzhoda se kaže ameriški pivot to Asia, pričet z Obamo. Glede na ustanavljanje zavezništev – QUAD in nedavni AUKUS – se lahko govori o jasni “hladnovojni” strategiji zajezitve (containment). Kitajska odgovarja z notranjimi pripravami (dual circulation), oboroževanjem in izgradnjo mednarodnega vpliva prek diplomacije in ekonomskih projektov (BRI).
  • Zaradi multipolarnosti in globaliziranosti sveta je nova Hladna vojna širša od bipola PRC-ZDA, saj sta obe odvisni od potez in dogajanja v drugih državah, ki sledijo lastnim interese. Modernost je prav tako razširila področja “boja” – ne gre se le za oboroževalno tekmo, temveč za razvoj tehnologije in ekonomski vpliv, militarizacijo medmrežja in bitko naracij.
  • Vsaka regija ima prav tako lastne dinamike in težave, neodvisne od razmerja z velesilami. Nenazadnje so na obzorju tudi kolektivni izzivi, kot so klimatske spremembe, ki bodo za rešitev potrebovale pragmatizem in sodelovanje. Tokratna Hladna vojna bo posledično kompleksnejša od prve.

Med konferenco ZN, kjer svari generalni sekretar Gutteres pred globalnimi izzivi in svetovni voditelji v svojih govorih prisegajo na multilateralizem in sodelovanje, se v ozadju odvijajo obsežni geopolitični zasuki. Amerika se ni umaknila iz Afganistana in zmanjšala prezenco na Bližnjem vzhodu v imenu izolacionizma, temveč prerazporejanja svojih sil v smeri Indo-Pacifika. Pivot to Asia je bil pričet med Obamo; anti-kitajska retorika se je od takrat le stopnjevala s Trumpom in se nadaljuje pod Bidenovo administracijo. Na obeh straneh ameriške politične srenje je hawkish odnos do Kitajske bolj ali manj dogma. Na ameriško delovanje se (pričakovano) odziva Kitajska. Priča smo novemu obdobju “težavnih” mednarodnih odnosov zaradi tekme gigantov – dveh globalnih velesil. Sočasno so v mednarodni areni vedno vidnejši tudi drugi igralci, ki imajo lastne interese in vpliv. Kitajska in ZDA sta posledično osrednja akterja nove Hladne vojne, vendar prisiljena v sodelovanje in izgradnjo vezi z ostalimi državami. Tekma prav tako ne zajema le oboroževanje, temveč je v ospredju izgradnja ekonomskega in geopolitičnega vpliva.

RAZŠIRITEV PODROČIJ BOJA

Mednarodna teorija govori o koncu obdobja ameriškega unipola/hegemonije, ki jo nadomešča multipolarna svetovna ureditev. Tehnološki napredek in globalizacija sta eksponentno povečala kompleksnost in prepletenost celotnega sveta (1). ZDA in Kitajska sta nedvomno najmočnejši velesili, vendar rabita še vedno sodelovanje drugih držav in regij, kar poveča kaotičnost trenutne geopolitike.

Dodaten kaos povzroča modernost s prgiščem “novih” področij za tekmovanje. Ne gre namreč le za oboroževalno tekmo in zavezništva, kot je QUAD in nedavni AUKUS, temveč za vsesplošno tekmo glede ekonomskega vpliva in razvoja tehnologije, postavljanje trgovinskih standardov in ustanavljanje konkurenčnih mednarodnih organizacij; raziskovanje vesolja; militarizacijo medmrežja in bitko “državnih ureditev”. Na nek način je imela podobne elemente tudi prva Hladna vojna, vendar se je odvijala v “enostavnejšem” svetu. Ekonomske vezi med takratnima blokoma so bile zametek globaliziranega sveta. Podobno je bila svetovna trgovina pred 90timi neprimerljiva s trenutnimi obsegi.

Odvija se torej great power tekma med velesilama (1, 2), ki dominira diplomacijo celotne mednarodne skupnosti. Ameriške poteze v Indo-pacifiku so jasen hladnovojni containment. Nedavno AUKUS zavezništvo je le omen prihajajočega dogajanja, ki obeta več trenj in pojav novih kriznih žarišč. Kitajski odziv je usmerjen v večjo “avtarkijo” (dual circulation), ki bi naredila družbo in gospodarstvo odpornejšo na mednarodne sankcije; sočasno izgrajuje lastno sfero geopolitičnega vpliva.

Vse prognoze niso pesimistične. Razvite države potrebujejo prosto trgovino in izmenjavo za ohranjanje svojih ekonomij in družbenega standarda. “Vroč spopad”, ki bi prekinil pomorske poti ter klatil satelite, bi kmalu povzročil kolaps borz in bank – posledično je resen konflikt med ZDA in Kitajsko skorajda nepojmljiv. Obenem imajo v multipolarnem svetu tudi srednje sile svojo mero vpliva, saj temelji obsežen del kitajskega in ameriškega vpliva na sodelovanju drugih in vzpostavitvi sfer/blokov. Preostale države imajo torej nekaj teže na geopolitični tehtnici, s čimer lahko vsaj deloma usmerjajo ravnanje ZDA in kitajske v v multilateralizem in sodelovanje.

Ključna sfera naslednjih desetletij so tudi nerešeni globalni problemi – poleg klimatskih sprememb in mnoštva njihovih posledic (suše, lakote, migracije, etc), ostaja še ekologija, neenakost, vprašanje trajnostnega razvoja, izgubljanja biodiverzitete, pojav novih patogenov, etc, etc. Pričakuje se, da bodo imele vse države, bloki in regije samosvoje probleme in izzive. Slednje lahko zaostri konflikte; vendar jih lahko tudi zatre, saj se oslabljene ekonomije in družbe težko spustijo v vojno.

Natančnih prognoz za naslednja desetletja ni. Nedvomno se lahko pričakuje epohalne zasuke in povečanje trenj, kakor tudi nadaljevanje tehnološkega napredka in globalnega sodelovanja. Kako in na kakšen način človeštvo preide skozi trenutno stoletje ostaja odprto vprašanje. Pomembno je predvsem razumevanje kaotičnosti in kompleksnosti globaliziranega sveta in naslednjih desetletij. V nadaljevanju so poenostavljeni orisi nekaterih sfer hladnovojnega tekmovanja. Zapisano se naj ne jemlje dogmatično, temveč kot splošen pregled trenutne geopolitike in bežen oris prihajajočih trendov.

DECOUPLING in TRGOVINSKA “VOJNA”

Kot vsaka geopolitična tekma, se tudi sedanja pričenja z ekonomijo. Čuti se prve znake decouplinga – razdvajanja prepletenih ekonomij. Kitajska je, sicer v manjši meri kot pred desetletjem, še vedno “tovarna” sveta. Posledično je nerealno pričakovati hitre spremembe glede “potrošnih” izdelkov, saj se več desetletij outsourcinga in proste trgovine ne odpravi čez noč. Prav tako imajo kitajska in ameriška podjetja medsebojne investicije vredne stotine milijard; oskrbovalne verige industrije zajemajo kontinente; na borzah so ujeti bilijoni; Kitajska drži 4% ameriškega dolga; etc. Širši ekonomski decoupling bo posledično zahteval čas. Verjetno bo vidnejši med ZDA in Kitajsko, medtem ostajajo EU in druge države ujete vmes.

Hitrejši decoupling efekt je viden pri “kritičnih” panogah in “nacionalni varnosti”, kar odraža 5G histerija. Zadnje leto se pojavlja več dilem povezanih s semikonduktorji (mikročip), saj so vse glavne tovarne v Aziji (TSMC, GF, Samsung), velik del njih v Tajvanu (Republic of China), ki ima problematično zapuščino s celinsko Kitajsko (People’s Republic of China).

  • Kompleksnost razvoja in tiskanja vezij privede do nerešljivega problema – naročnik/kupec le s težavo odkrije backdoor zasnovan od inženirja. To je eden od vzrokov, da želi več zahodnih držav čim hitreje “avtohtono” industrijo, saj so tiskana vezja trenutno domena Azije (Tajvan, Japonska, Kitajska, Južna Koreja).
  • Kitajska je v zadnjih letih investirala v lastne tovarne. Tajvanski TMSC išče lokacijo za novo proizvodnjo linijo; možnost je EU ali Amerika. Glede na odvisnost Tajvana od ameriške podpore in nedavnim postopanjem Bidena, se pričakuje ameriški pritisk.
  • Tovarna mikročipov potrebuje več let za postavitev in predstavlja le del enačbe. Preostale spremenljivke so surovine. Kitajska je že desetletja izgrajevala kontrolo nad rudarjenjem redkih kovin (rare earths); cene so zaradi povpraševanja narasle tudi aluminiji, bakru, ipd. Zahodne države so v preteklih letih pričele z aktivnim iskanjem dodatnih nahajališč.
  • Caveat so ekološke posledice izkopa v času klimatskih sprememb. Realno se mu ne bo možno izognit, saj je povpraševanje človeštva po mikročipih, baterijah in tehniki, glede na trende zadnjih desetletij, nenasitno. Obenem se dviga standard in potrošnja večih milijard ljudi v razvijajočih se državah. Rezultat je nepresenetljiv. EG: Kongo ostaja že desetletja humanitarna katastrofa, ki skoplje 70% kobalta – ključna sestavina baterij. Tekma za surovine se bo kvečjemu zaostrila. Pričakuje se lahko proxy spopade pod taktirko globalnih in regijskih velesil. Dober primer je Afganistan, kamor vstopa Kitajska; dvomi se, da bodo Talibani zavrnili bilijonski “korenček” v zameno za kitajski dostop do rudnikov. V vsakem primeru postaja oskrba s surovinami vpeta v geopolitiko.

Posledice ohladitve mednarodnih odnosov se čutijo tudi pri drugih panogah. Trumpova administracija se je spustila v (neuspešno) trgovinsko vojno in propadle iniciative; Biden ni omilil, temveč zaostruje ravnanje ZDA. Po desetletjih proste izmenjave so se ponovno pojavile tarife na določene proizvode. Amerika in EU se poslužujeta ekonomskih sankcij (1), četudi jih nekateri smatrajo za neuspešne (1). Podražil se je pomorski transport.

Ekonomska tekma se čuti na normativnem nivoju – pri mednarodnih trgovinskih sporazumih in standardih. Od 90tih naprej se lahko trdi, da je bil Zahod, na čelu z ZDA, gonilna sila globalizacije in proste trgovine prek različnih organizacij in sporazumov – WTO, IMF, NAFTA. Neoliberalen trend se ohladi po finančni krizi 2008; TPP in TTIP se soočata z množičnim nasprotovanjem civilne družbe in padeta; svoje prispeva tudi pričetek hlada med ZDA in Kitajsko; kar nas privede do trenutnega stanja.

Težave trgovinskih sporazumov izvirajo tudi iz njihove starosti – večina je bila sprejeta tekom 90tih. Zaradi napredka tehnologije in pojava novih sektorjev se kaže vedno večja nuja po reformah, novih regulacijah in prevetritvi starih dogovorov. Antagonizem med ZDA in Kitajsko povzroča medtem zastoj v mednarodni diplomaciji. Namesto globalnih sporazumov prihaja predvsem do bilateralnih in regijskih dogovorov (eg: EU-Mercosur 2019; ipd); skupni izzivi ostajajo nedotaknjeni.

  • Kitajska že vrsto let investira v izgradnjo mednarodne infrastrukture (BRI, pristanišča, železnice); prav tako ima veliko vpliva prek posojil in investicij po svetu. Zahodna mantra govori o debt diplomacy, četudi je resnica ob bližjem pregledu kompleksnejša. Partnerice imajo namreč več kontrole nad sporazumi in pogodbami kot se predpostavlja – slednje ne pomeni, da ni napak in izkoriščanja, temveč le svarilp pred poenostavljenimi zaključki. Podobno govori nedavna analiza različnih kitajskih projektov, ki kaže, da se Kitajska prilagaja na lokalne posebnosti in sodelovanje s posameznimi državami.
  • Kitajska uporablja svojo gospodarsko moč tudi za uvedbo lastnih trgovinskih sporazumov, s čimer bo “pisala” pravila za posamezne regije in/ali “preslikala” lastno regulacijo na partnerice. Podoben primer je njena prošnja za vstop v CPTPP (1, 2, 3, 4), ki je morebiti hlinjena, vendar sočasno ironična – naslednik Obaminega TPP iz katerega je Trump izstopil v prvih dneh predsedstva, se sedaj spogleduje s kitajskim članstvom.
  • Geopolitično je Trumpova administracija zapravila preostanek ameriškega prestiža – izvirni greh je bila Busheva reakcija na 9/11 in ilegalna invazija Iraka. Od Bidena se v preostanku mandata pričakuje več multilateralizma, vendar je sočasno ujet v nitranjo “civilno vojno” med strankama. Dvomi se, da ima voljo in političen kapital za prevetritev trgovinskih sporazumov. Edini medpartijski konsenz je hawkish odnos do Kitajske.

ZAVEZNIŠTVA, MEDNARODNE ORGANIZACIJE in PROJEKTI

Ameriška obelodanitev AUKUS (AU-UK-US) zavezništva in preklic avstralskega naročila francoskih podmornic, sta privedla do razkola s Francijo in še hladnejših odnosov v NATU. Slednji postaja, z ameriško usmeritvijo v Indo-pacifik, relikvija. AUKUS sam je šele v povojih – kljub temu kaže na obsežen zasuk v geopolitiki. Avstralija je naročila podmornice pri Francozih leta 2015. Pri takratni debati ni bilo niti ideje o nakupu jedrskih podmornic. Samo dejstvo, da sta ZDA in VB sedaj ponudila deljenje (izjemno rizične in regulirane) tehnologije odraža spremenjena geopolitična razmerja.

AUKUS prav tako ni edino pacifiško zavezništvo, ki ga sponzorira Amerika. V zadnjem letu je prišlo do oblikovanja in prvih vojaških vaj QUAD alianse (Indija, ZDA, Avstralija, Japonska). Ravno v teh dneh se odvija srečanje njenih voditeljev v Washingtonu (1, 2). Amerika ima sočasno več bilateralnih obrambnih paktov z različnimi državami v regiji, med njimi Indonezija in Južna Koreja. Vpeta je tudi v tajvansko zgodbo, natančneje pri vseh treh “ožinskih” krizah med Tajvanom in PRC po WW2. Ameriška mornarica je de facto onemogočila kakršnekoli poskuse invazije otoka s celine. Kljub kasnejšemu one China policy (podlaga za detant in ekonomsko sodelovanje med PRC in ZDA od Nixona in Xiaopinga v 70tih) je Amerika “uradno” priznavala le PRC, vendar še naprej “neuradno” garantirala neodvisnost Tajvana (1, 2). Situacija ostaja dinamična (1, 2, 3).

Kitajski odziv je raznovrsten. Ne oblikuje tesnih obrambnih zavezništev, temveč se osredotoča na poglabljanje ekonomskih vezi. Pojavljajo se sicer zametki “neliberalnega” bloka pod vodstvom Kitajske, ki je v danem trenutku show brez dejanskega efekta. Celotna kitajska zunanja politika ima širok nabor delovanj odvisnih od konteksta. Njena “pragmatičnost” mnogokrat privede do zahodnega očitka o nespoštovanja človekovih pravic. Glede na udeleženost zahodnih vojsk po svetu, ter temnih plati zahodnih korporacij s sweatshop zgodovino in očitnim ignoriranjem pravil, so očitki mestoma dvolični. Slednje seveda ne pomeni, da je Kitajska brezmadežna. Trenutna geopolitika je pač realistična in pogojena z Realpolitik – ni herojev temveč stoletje kriz in kaosa.

Kitajska sodeluje tudi pri mednarodnih organizacijah. Regionalno je vedno vidnejši ASEAN, ki postaja platforma za regionalne dogovore kot je nedavni RCEP. Splošno se lahko trdi, da je azijska diplomacija izredno živa, saj so države prepletene prek različnih organizacij in bilateralnih sporazumov. Glavna prioriteta Azije, torej Kitajske in njenih sosed, ostaja ekonomija; regija nima nujno volje za Hladno vojno. Polemika se razvija glede kitajske wolf warrior diplomacije, saj jo nekatere analize smatrajo za agresijo. Dejansko je pristop razpršen med večimi žarišči in kitajske poteze venomer provokacija ter ne dejanska grožnja vojne, ki bi uničila ekonomije celotne Azije. Med kitajskimi ekonomskimi projekti je seveda BRI, čigar kopenski del zajema centralno Azijo. Pomorski napori Kitajske so usmerjeni v gradnjo trgovskih pristanišč v Indo-pacifiku in svetu. Na večih lokacijah se poleg pristanišč gradi tudi kitajske vojaške baze za mornarico (string of pearls, 1, 2, 3).

Deloma prihaja do zahodne panike in dvoličnosti – Indo-pacifik, kakor vsi ostali kontinenti in regije, imajo prgišče zahodnih vojaških baz (1, 2, 3), “uradno” namenjenih varovanju trgovskih poti (in zgodovinske zapuščine kolonializma). Glede na obseg kitajskega izvoza je varen pomorski transport tudi v njenem interesu. Vojaške baze so naraven pojav realpolitike in “preprost” kazalec globalnih sil. Kitajsko delovanje torej ni (zgodovinsko) nič novega, niti presenetljivega. Glede na dosedanje postopanje so agresivne namere kitajske stvar debate. Del zahoda pričakuje več vojaške agresije, čemur botrujeta QUAD in AUKUS tvorbi, ki so jasno uperjene zoper Kitajsko. Strategija smrdi po hladnovojnem formaldehidu – domino theory in containemnt. V kolikšni meri je upravičena ali le samoizpolnjujoča prerokba je domena zgodovinske sodbe in prihodnjih analiz.

OBOROŽEVALNA TEKMA

Dominanten element hladne vojne je oboroževalna tekma. Pri razumevanju dileme je nujno izpostaviti nekaj splošnih sprememb, ki vplivajo na ravnovesje vojaške moči med velesilami.

Tehnološki napredek sveta je zmanjšal vojaško “prednost” ZDA glede na 90ta. Cruise missile je bil med prvim iraškim posredovanjem (1991) vrhunec tehnologije – dandanes jih imajo režimi kot Iran in Severna Koreja. Nedvomno ima ZDA še vedno prednost, med drugim že zaradi količine izkušenj, vendar jih kitajska vojska pospešeno dohiteva. Dober kazalec je gradnja vedno večjih kitajskih letalonosilk. Obenem je razvila hard counter kapacitete, torej vojaške zmogljivosti razvite specifično zoper ameriške “prednosti”. Letalonosilke so nedvomno osnova globalne projekcije ameriške moči. Kitajska ima v odgovor vedno širši arzenal vodenih raket in metod za dostavo ter nabiranje informacij. Ameriška flotila je torej ranljiva dlje od obale kot dvajset let nazaj. K temu je potrebno dodati dejstvo, da Američani operirajo več tisoč kilometrov stran od domačih obal – zavezništva kot so QUAD in AUKUS so absolutna nuja za Washington.

  • Pri oceni ZDA se ne sme spregledati dejstva, da je vse od konca CCCP venomer posredovala zoper manj razvite in manjše države. Great power spopad z velesilo je popolnoma druga liga tudi za ameriško vojsko, ki je obenem izmučena po dvajsetih letih “vojne zoper terorizem”. Trenutna ameriška usmerjenost v Indo-pacifik je torej komaj začetek širšega trenda.
  • Pri oceni Kitajske se medtem ne sme verjeti vsej propagandi. Kitajske zmožnosti so obsežne  vendar ostajajo nepreverjene; dodatne zmožnosti so v razvoju. Po uradnih podatkih vojaških proračunov je Kitajska sicer na drugem mestu, vendar še vedno daleč za ZDA – 13% vs 39%. Prav tako se sooča z večimi tekmeci. Izpostavlja se Indijo, ki je edina kopenska “protiutež” kitajskega giganta.

Komponenta hladne vojne so tudi razvijajoče tehnologije. Na obzorju je robotizacija in širša uporaba dronov. Priča smo namreč napredku v “smrtonosnosti” in dosegu orožja – zaradi boljših senzorjev je vedno težje prebiti nasprotnikovo območje; rakete imajo medtem večji doseg in boljšo natančnost, vendar se sočasno razvija zaščita; stealth postaja prednost, ne imunost. Vse od druge svetovne vojne ni bilo neposredne vojne med velesilami, zaradi česar je oblika in izgled morebitnega spopada uganka.

Za prelomno tehnologijo se smatra hipersonične rakete, ki potujejo med 5 in 10 mach. Hitrost jih naredi praktično neustavljive, s čimer komplicirajo jedrsko dilemo. Težko je razločit med hipersonično in balistično (jedrsko) raketo. Razvija jih večina razvitih sil na svetu. Prišlo je tudi do nepotrebnega razvoja ASAT orožja za sestrelitev satelitov. Posedujejo jih ZDA in Kitajska, ter Rusija in Indija. Predstavljajo neumno kolektivno grožnjo slično jedrski oborožitvi. Zaradi hladnih mednarodnih odnosov ni na vidiku volje do sporazumov o omejevanju razvoja in gradnje arzenala.

Diplomatski zastoj je prisoten tudi pri jedrskem orožju. Dobra novica je pragmatično podaljšanje START sporazuma med Rusijo in ZDA. Slabih novic je več. ZDA in Rusija sta edini jedrski velesili, ki ustrezata MAD doktrini. Slednja predpostavlja ravnovesje jedrske moči, vse dokler imata obe velesili zadosten arzenal za povračilni udarec (tudi v primeru nepričakovanega napada ene izmed njih; 2nd strike capability). ZDA ima 5500 in Rusija 6200 konic; Kitajska jih poseduje 350. Neizbežen del njene prelevitve v globalno velesilo bo izgradnja jedrskega arzenala. Upa se lahko na sporazum, ki bi zgodaj omejil kitajsko številko v zameno za zmanjšanje ameriških in ruskih. Slednji se soočata s potrebo po dragi modernizaciji hladnovojnih raket in konic, s čimer ostaja nekaj upanja za sporazum. Prvi korak je seveda MAD med ZDA, RF in PRC – na obzorju se že pojavlja panika glede nedavne gradnje kitajskih silosov.

Preostanek jedrskega oboroževanja je kompleksen. Bližnji vzhod se sooča z lokalno tekmo. V kolikor Iran konča svojo bombo, se pričakuje panika pri zalivskih monarhijah in Turčiji ter “vojno stanje” v Izraelu. Iranski režim bo medtem ostajal paranoičen brez lastnega MADa z Izraelom, ki ostaja edina in nedotakljiva jedrska sila v regiji. Najtemnejša prognoza pristoji razmerju med Indijo in Pakistanom; obe državi z jedrsko oborožitvijo in ujeti v MAD; sporazumi ali odprava jedrske oborožitve ni zamisljiva; prihaja do večanja oborožitve.

MILITARIZACIJA in LOČEVANJE MEDMREŽJA

Medmrežje je aktivno področje boja, četudi v povojih. Ena od sfer je propagandna bitka prek trollov in širjenja dezinformacij. Odziv je razvoj algoritmov za cenzuro in brisanje, kar odpira še eno prgišče nevarnosti. Nekatere prognoze napovedujejo “fizično” ločevanje medmrežja, na podoben način kot je kitajski notranji internet ločen od preostalega z great firewall.

Vojaški aspekti kibervojne so v polnem teku. Velesile imajo legije računalničarjev za hackanje in zaščito. Poleg državnih skrivnosti je popularna industrijska špionaža. Vrstijo se tudi vedno uspešnejši napadi. Med odmevnejšimi zgodbami je hackanje iranskih jedrskih centrifug, za katerem naj bi stal Izrael. Tekom zadnjega desetletja se je odvilo več visoko profilnih prisluškovalnih afer (1, 2). Nenazadnje je od Snowdenovih razkritij vsem jasno, da imajo države vseobsežne mehanizme prisluškovanja. Z vojaškega stališča so zanimivi prvi primeri infrastrukturnih napadov. Ob eskalaciji ali vojni se lahko torej pričakuje masovne napade na medmrežje in izpade družbene oskrbe. Z dodatno digitalizacijo in prehodom v IoT družbo se ranljivost le povečuje.

TEHNOLOŠKA KONKURENCA

Tehnološka tekma je neločljivo povezana z ekonomskim vplivom. Več stoletij je bila ključna prednost zahoda tehnološko znanje. Globalizacija, neoliberalizem in outsourcing sta razširila znanje in tehnologijo po svetu. Glavni zmagovalec je ravno Kitajska, ki je pred desetletji le “gradila” izdelke, sedaj jih v vedno večji meri razvija. V določenih panogah je naprednejša.

Odličen primer je 5G, kjer je prehitela zahod. Odziv je (ameriška) panika glede kitajskih čipov, četudi brez neposrednega dokaza; po naključju ščiti Huawei prepoved počasen ameriški razvoj. V tem trenutku se že razvija 6G, ki bo “jabolko spora” v naslednjih letih; pričakuje se vedno več embargov, tarif in regulacije. Kot omenjeno pri decoupling odseku, bo dolgoročno proizvodnja mikročipov ena od panog z ločenimi področji in strogimi regulacijami.

Tekmuje se tudi pri številnih drugih panogah – tako rekoč povsod. Razvoj machine learning algoritmov, kvantni računalniki, solarna tehnologija, novi fisijski reaktorji ter razvoj fuzije, proizvodnja hrane, ekologija, medicina, komunikacija, centralizirane digitalne valute (1, 2), etc. Vsako revolucionarno odkritje bo dolgoročno globalno – vmes lahko doda prestižu in vplivu katerekoli velesile, bloka ali države. Tekmovanje in razvoj ni omejeno na ZDA in Kitajsko, ki sta najmočnejša centra, temveč je globalno.

DIRKA v VESOLJE

Vedno več držav razvija svoje vesoljske programe. Zaradi potreb človeštva postaja območje natrpano s sateliti. Akuten problem postaja količina odpadkov, ki ogroža satelite in ISS. V najslabšem primeru se lahko odvije kaskada nesreč, ki lahko zemljo za desetletja obda s slojem odpadkov, ki bi otežili lansiranje raket in raziskovanje. Idealno se bi vesolje smatralo za skupno dobrino (commons) in vzpostavilo globalna pravila. Nekatere države so že podpisale Artemis accords – nov mednarodni dogovor o skupni rabi vesolja; več velesil, med drugim Kitajska, še ni pristopila. Trenutno je v veljavi le sporazum iz leta 1967 (Outer Space Treaty).

V kontekstu Hladne vojne postaja vesolje aktivno področje naporov. Poleg omenjenih ASAT raket je nujen element modernega vojskovanja, ki je odvisno od “taktične slike” in komunikacije med vojaškimi elementi – oboje ni mogoče brez satelitov. Kontrola militarizacije vesolja bo posledično del mednarodne agende naslednjih desetletij. Praktično vse večje sile razvijajo svoje zmožnosti. (1, 2, 3, 4, 5, 6)

Druga plat vesoljske dirke je raziskovanje in razvoj tehnologij. Na zahodu se poveličuje ekscese bilionarjev, ki smatrajo vesoljski turizem za napredek. SpaceX je preživel zaradi proračunske injekcije in ni privedel do obljubljenih rezultatov. V ozadju nadaljujejo dejansko raziskovanje državne agencije, ki sodelujejo že desetletja. Poleg NASA (ZDA), ESA (EU) in ROSCOSMOS (RF) so vidnejši akterji še JAXA (Japonska) in ISRO (Indija) ter več manjših. Kitajska agencija sodeluje mednarodno vendar ima sočasno obsežen lasten program, kjer se je v zadnjih letih doseglo več mejnikov – pristanek na luni in izkop ter vrnitev vzorcev iz globine enega metra; robot na Marsu; pričetek gradnje lastne raziskovalne postaje. Kakor pri prvi Hladni vojni se tudi tokrat ponavlja vesoljska tekma; tokrat sicer globalna. Prihajajoča desetletja obetajo zgodovinske dosežke v kolikor bo vesolje ostajalo commons človeštva. V navezi na mednarodne odnose se upa na sodelovanje ZDA in Kitajske pri oblikovanju sporazumov, saj bi njihov konsenz lažje privedel do globalnih pravil za vse.

KLIMATSKE SPREMEMBE in PRGIŠČE DRUGIH GLOBALNIH IZZIVOV

Generalni sekretar UN Gutteres je v nagovoru pred svetovnim vrhom svaril pred neizogibnimi globalnimi težavami, ki bodo testirale vse države. Klimatske težave so le vrh ledene gore. Poleg njihovih posledic (suše, naravne katastrofe, lakota, migracije etc) ostaja še mnoštvo nerešenih težav, od ekologije in težav z onesnaževanjem, do neenakosti, izgubljanja biodiverzitete in pojava novih patogenov, etc. Pred človeštvom je stoletje polno globalnih izzivov. Slednji lahko zaostrijo konflikte, vendar jih lahko tudi zatrejo. Oslabljene ekonomije in družbe se stežka spustijo v večjo vojno. Natančnih prognoz za naslednja desetletja ni. Nedvomno se lahko pričakuje epohalne zasuke in povečanje trenj, kakor tudi nadaljevanje tehnološkega napredka in globalnega sodelovanja. Kako in na kakšen način bo človeštvo prešlo skozi trenutno stoletje ostaja odprto vprašanje brez zanesljivih prognoz.