• S kolapsom CCCP je ZDA ostala edina velesila na svetu. Pičla tri desetletja kasneje se ameriška hegemonija krha. Kitajsko se razumeva kot protiutež in glavnega tekmeca ZDA.
  • Neoliberalna globalizacija je v zadnjih desetletjih razpršila tehnologijo in industrijo po svetu. ZDA in Kitajska sta giganta in svetovni velesili, vendar so v mednarodni areni tudi drugi “velikani”. Indija, Ruska Federacija, EU, Brazilija, etc
  • Spremenjeno ravnovesje moči in več “igralcev” potiska mednarodno areno v smeri multipolarnosti, saj so vse države in regije prepletene med sabo. ZDA in Kitajska bosta nedvomno osrednja akterja mednarodne politike naslednjih desetletij, vendar sočasno odvisna od zavezništev in sodelovanja z drugimi.

Interregnum – stanje v državi po prenehanju dotedanje vlade, oblasti in pred začetkom nove; medvladje.

Razkol med ZDA in Kitajsko se spreminja v de facto Hladno vojno. Ameriške hegemonije je konec; odvija se “globalni interregnum”, ki bo določil dominantne velesile in bloke prihajajočega stoletja. V teku je tehnološka tekme glede tiskanih vezij (semiconductor), 5G in 6G, kvantnih računalnikov, raziskovanja vesolja, etc. Medtem se v ekonomiji čuti prve znake decouplinga in vračanja “kritičnih panog” ter panike glede industrijske špionaže. Priča smo tudi maničnemu iskanju kritičnih surovin aka rare earths, ipd. Medmrežje je novo področje “boja”; zmožnosti so v povojih; večja digitalizacija družbe jih sočasno dela ranljivejše. Geopolitično se oblikujejo obrambni bloki, kot je QUAD in nedavni AUKUS pod vodstvom ZDA. Kitajska prav tako izgrajuje svojo moč in vpliv z ekonomskimi projekti kot je BRI, grajenjem pristanišč z vojaškimi pristani v Afriki, etc. Sočasno je izjemno aktivna pri bilateralni diplomaciji in udeležena pri mnogih mednarodnih organizacijah. Prav tako ustanavlja sama in skupaj z drugimi (eg ASEAN, ADB) mednarodne tvorbe, ki postajajo protiutež zahodnim.

Prihajajoča desetletja bodo “zgodovinska” v smislu sprememb in izzivov, še posebej glede na vedno očitnejše hladnovojne odnose med Kitajsko in ZDA. Ne glede na trenja in morebitne razkole, potrebuje modernost neko mero sodelovanja in globalnih vezi, kar manjša možnost “vroče” vojne med velesilami. Bolj verjetna so regionalna trenja in krize ter proxy spopadi. Nenazadnje bo imela večina držav notranje težave zaradi klimatskih sprememb in ekoloških kriz, ter z njimi povezanih družbenih trenj, lakot in masovnih migracij, kar prav tako manjša verjetnost večjih vojaških spopadov.

MULTIPOLARNOST

Hladna vojna je bila zaznamovana z bipolarno delitvijo na bloke. Po razpadu Sovjetske Zveze postane ZDA edina svetovna velesila in dominantna država, ki pusti pečat na celotni zemlji. Ne gre le za ekonomijo in neoliberalno globalizacijo, temveč soft power kulture – Hollywood, glasba, etc. Amerika ostaja tudi 2021 izjemno pomembna država, vendar je njena moč od devetdesetih naprej upešala. Nesmiselne vojne in intervencije; razkrajajoča notranja politika, ki je privedla do Trumpa in MAGA kulta; ekonomski outsourcing, ki je zaklal domačo industrijo in službe; finančne orgije in manija petrodolarja; etc.

ZDA se torej sooča s prgiščem težav različnih vzrokov, ki so zmanjšali njeno moč in vpliv. Medtem je neoliberalna globalizacija razpršila tehnologijo in industrijo po svetu – največji uspeh je ravno eksponentna rast in razvoj PRC, ki je v slabih 50 letih napredovala iz nerazvite države tretjega sveta, v drugo najmočnejšo silo na svetu in edinega globalnega tekmeca ZDA. Slednje ne pomeni, da se lahko unipolarna dominacija ZDA konča čez noč. Še vedno je v danem trenutku de facto najmočnejša država na svetu. Razlika je v globalnem razmerju moči in geopolitiki, kjer ameriško hegemonijo nadomešča multipolarna svetovna ureditev.

REBALANS MOČI

Globalizacija ni prispevala le k rasti Kitajske, temveč imajo večjo moč in vpliv tudi druge države, ki izgrajujejo svoje ekonomije in družbe. Prav tako se povezujejo v samosvoje bloke; oblikujejo bilateralne dogovore z drugimi državami; ustanavljajo mednarodne organizacije (eg AU); etc. Ponovno je nujno izpostaviti, da prispeva k multipolarnosti tudi globalizirana narava modernosti – države so odvisne od mednarodne trgovine, izmenjave in sodelovanja. S tem imajo tudi “srednje” velesile, kot so EU, Ruska Federacija, Indija, BRICS svoj vpliv.

V mednarodni sferi bosta osrednja akterja nedvomno PRC in ZDA. Kljub njunem obsegu, sta zaradi spremenjenih ravnovesij moči v svetu, obe odvisni od vezi in sodelovanja z drugimi pri trgovini, ekonomiji, diplomaciji in obrambi. Države nenazadnje sodelujejo direktno med sabo; vsaka je ujeta v svojo sosesko; vsaka regija in kontinent ima svoje notranje dinamike. Pričakuje se lahko torej oblikovanje mnoštva različnih diplomatskih vezi, pogodb in iniciativ, kar ne izključuje sočasnega globalnega sodelovanja prek Združenih narodov; niti ne izklučuje pojav interesnih sfer ali blokov; ne preprečuje niti trenj in kaosa.

GEOPOLITIKA

Bežen pregled geopolitike jasno kaže, da stoji pred vsemi regijami in državami pestro obdobje diplomacije in mednarodnih odnosov:

ZDA oblikuje obrambna zavezništva v Indo-Pacifiku (QUAD, AUKUS), ki so jasno namenjena “zajezitvi” (containment) Kitajske. Slednja stavi na izgradnjo ekonomskega vpliva v centralni Aziji in Afriki, kakor tudi regionalno sodelovanje s sosedi prek ASEAN. Japonska, Južna Koreja, Tajvan in ostali so ujeti med nezaupanjem pred kitajskim hegemonom na eni strani in obsežnimi gospodarskimi vezmi na drugi. Večina ASEAN držav, vključno s Kitajsko, je nenaklonjenih vojaškim spopadom, saj bi prizadeli ekonomije vseh. Indiji se obeta plaz notranjih težav; geografsko je obdana s kriznimi žarišči – Pakistan in Kitajska. Jugovzhodna Azija ima že več držav v kaosu; klimatske in ekološke težave lahko v regiji ustvarijo glavobole za vse, vključno z Indijo in Kitajsko.

EU je razklana med zgodovinskim transatlanticizmom in nujo po gospodarskem sodelovanju s Kitajsko, ter pragmatičnim odnosom do preostalega sveta. Notranje se kaže nuja po reformi neoliberalnega EU projekta. Ruska Federacija ostaja Bête noire za nekatere na Zahodu. V zadnjem desetletju si je izkljuvala svoj delež vpliva na Bližnjem Vzhodu; v drugih regijah sodeluje z zahodu neljubimi akterji. Med drugim jo čaka soočenje z nasledstvom Putina; obenem postaja zaradi razlike v moči junior partner v odnosu s Kitajsko.

Podoben vezni člen je Turčija, kateri lokacija podeljuje nadpovprečen vpliv – prek beguncev na EU; prek dolžine mej na bližnjevzhodno geopolitiko. Umik ZDA iz Bližnjega Vzhoda je privedel do oblikovanja “zalivskega bloka”, ki zaenkrat normalizira odnose z Izraelom. Glavni izziv večine njih, je poleg ostalih problemov, prehod stran od naftnih ekonomij in stabilizacija porušene regije. Samosvoj akter je Iran, ki ima po ameriškem fiasku močan vpliv od Iraka do Libanona.

V Afriki in Južni Ameriki je več regionalnih velesil, ki lahko zaznamujejo svojo sosesko. Brazilija in Nigerija cca 200mil; Mehika, Etiopija in Egipt cca 100 milijonov prebivalcev. Med preostankom je več 50+ milijonskih držav ter prgišče manjših. Pričakuje se oblikovanje regionalnih tvorb in ekonomskih blokov. Oba kontinenta imata mnogo nerešenih kriznih žarišč, kar bo skupaj s prihajajočimi klimatskimi in ekološkimi težavami zelo verjetno privedlo do humanitarnih katastrof. V regijah se nahaja ogromno naravnih surovin, s čimer je garantirano vmešavanje Kitajske, ZDA in EU in velike večine ostalih držav.

TLDR

Ključen element multipolarne svetovne ureditve je prepletenost bodočega sveta. Poleg globalne tekme med ZDA in Kitajsko je več drugih držav z vplivom kontinentalnih obsegov, kar bo verjetno privedlo do oblikovanja zavezništev, mnoštva mednarodnih dogovorov in pojava “blokovskih” interesnih sfer. V vseh regijah so obenem prisotne notranje tekme med različnimi interesi držav.

Kljub temu se lahko pričakuje ohranitev vezi, saj ne more nobena država, regija ali kontinent preživet “sam”. Mednarodni odnosi in vezi so kompleksnejši kot kadarkoli v zgodovini. Poleg trgovanja z izdelki in surovinami prihaja do globalne kulturne in digitalne povezanosti, kar poglablja globalnost modernega človeštva. Na obzorju ostajajo tudi skupni izzivi klimatskih in ekoloških težav, ki bodo povzročali težave vsem – prav tako potrebujejo za razrešitev sodelovanje vseh. Multipolarna svetovna ureditev je torej “večja” od bipola PRC-ZDA. Svet bo na nek način ujet v razmerje med Kitajsko in ZDA, vendar bo smer odvisna od delovanja in potez mnogo drugih držav.