- Ob umiku ZDA in NATO sil iz Afganistana se je seveda dvomilo v dolgoročno preživetje režima v Kabulu, vendar govorilo o skali več mesecev ali let, ter omenjalo možnost dialoga in delitve oblasti.
- Talibani so, v pičlem mesecu, prevzeli deset regijskih prestolnic in drugo največje mesto v državi. 20 let in dva bilijona $ ameriškega proračuna izpuhteva v tednih.
- Naslednji korak je napad Kabula, ki ga poskušajo braniti zadnji ostanki režima. Zahodne sile pripravljajo evakuacijo svojih državljanov; sočasno beži tudi del Afganistancev – situacija je deja vu padca Saigona.
Afghanistan ostaja epski polom Busheve administracije in samo povzročena rana, ki je dvajset let izčrpavala ameriško državo. Absoluten polom potrjuje dejstvo, da sta Kabulski režim in vojska implodirala v nekaj tednih. Talibani so v istem času prevzeli deset regijskih prestolnic, med njimi drugo največje mesto Kandahar (1, 2, 3).
ADDENDUM: Ter v naslednjih dneh vkorakali v Kabul. Predsednik Ghani je zapustil državo. Biden je v nagovoru ostal trden glede umika, ter za stanje krivil kabulski režim, ki v 20 leti, ter tisočem milijard $ pomoči, ni uspel zgraditi trdne oblasti (1, 2).
ADDENDUM: Odličen pregled zadnjih 20 let.
TRAGEDIJA DVEH DESETLETIJ
Glavni vzrok za kolaps kabulskega režima ostaja korupcija, ki je prisotna že od začetka invazije 2001. Zahodnim silam se lahko nedvomno očita, da so dve desetletji brez nadzora metale v Afganistan vojaško in denarno pomoč – velik del nje se je seveda stekla k zahodnim subcontractorjem, PMC plačancem in MIC sektorju. Kabul je bil prav tako že dlje v političnem zastoju zaradi sprtih frakcij. Rezultat je bila politična kriza, ki je ohromila upravljanje države ter poslabšala vpliv Kabula izven mest – v vakuum so vstopali Talibani. Prevzem mest je nepresenetljiv, saj se iz Afganistane že več kot leto dni poroča o teritorialnih pridobitvah Talibanov na podeželju.
Število tujih vojakov se je zmanjševalo že leta; sprememba zadnjega meseca je umik privatnih plačancev, ki so pomagali pri logistiki afganistanske vojske. Sočasno prihaja v vojski in policiji do množice dezerterjev zaradi neizplačanih plač in slabega vodstva. ZDA in ostale države se medtem pripravljajo na evakuacijo svojih diplomatov in državljanov (1, 2, 3) – razmere so deja vu med padcem Saigona 1975.
Britanski obrambni minister za situacijo krivi Trumpov dogovor v Dohi, kjer so podpisali premirje z ZDA in s tem pričeli umik. Po njegovem mnenju je bilo takrat razmerje moči med Kabulom in Talibani v “ravnovesju”; šele umikanje vojakov ter logistične in denarne podpore je zadalo smrtno sodbo Kabulu. Britanski minister je kritičen tudi do Bidena, ki je ohranil Doha dogovor. Kritiki Bidenove poteze predpostavljajo, da bi nadaljevanje vojaškega posredovanja in podpore Kabula, lahko prisililo Talibane k pogajanjem in deljenju oblasti. Slednji scenarij se obljublja že 20 let…
DRUGI VIETNAM
Biden se seveda sooča s poplavo kritik (1, 2) doma – histerija republikancev je pričakovana; kritični so tudi nekateri demokrati. Ameriška družba, ter exceptional psiha naroda, se končno sooča s svojim drugim Vietnamom. Že pri prvem govori zgodovina o kolektivnem sramu in potlačevanju spominov. Bidenu v zagovor se lahko trdi, da verjetno ni pričakoval tako hitre implozije Kabula. Administracija poskuša pritiskati na Talibane z grožnjam mednarodne izolacije, vendar neuspešno. Talibani medtem navezujejo diplomatske stike z regijskimi sosedi, Kitajsko in Rusijo.
Invazija Afganistana je bila medtem že več kot desetletje polom. Trenutni kaos je le zadnji akt razvlečene tragedije, ter le še en imperialni grob v talibanski zbirki. Hitra implozija Kabula odraža dejstvo, da je režim zadnja leta preživel le s pomočjo tujih sil in denarja – sočasno je bil projekt trhel že dlje, saj Kabul dve desetletji ni uspel rešiti svojih sistemskih težav. Četudi se lahko upravičeno trdi, da so brezglavi umik, izguba logistike in podpore izničile zadnje možnosti preživetja kabulskega režima, se lahko sočasno dvomi, če bi nadaljnja podpora preprečila talibanski prevzem države. Sodila bo zgodovina.
Napovedovanje prihodnjega razvoja je težavno. Od Talibanov se pričakuje “kulturno nazadnjaštvo” glede pravic, religije, ipd. V naslednjih tednih se obeta krvav notranji obračun; v naslednjih mesecih begunska kriza. Po drugi strani se pričakuje tudi (neizbežna) ekonomska in tehnološka modernizacija v državi, ki ima velika nahajališča rudnin in drugih naravnih virov – stike že navezuje Kitajska.