• Kitajska partija je pred kratkim obeležila stoletnico svojega obstoja.
  • Stoletje vladavine se lahko razdeli na več, bolj ali manj uspešnih, obdobij. Težko je zanikati dejstvo, da se je Kitajska pod partijsko taktirko preobrazila iz nerazvite obubožane države v svetovno velesilo.
  • Ne glede na različna mnenja in interpretacije preostalega sveta, se je geopolitični balans sveta zasukal. Partija stoji trenutno trdno na oblasti. Obenem si prek gospodarske moči izgrajuje vpliv po svetu.

DISCLAIMER – Dogajanje na Kitajski omogoča mnoštvo različnih analiz in interpretacij. Hladni geopolitični odnosi med prehodom v multipolarnost prav tako ne pripomorejo k nevtralnosti analiz.  Izpostaviti je potrebno še jezikovno bariero, firewall in na splošno slabo poznavanje kitajske zgodovine in kulture.

Kakor preostale države ima Kitajska malho težav in spornega postopanja. Sočasno se ne sme spregledati porast “hladno-vojne” paranoje in prikrojevanja določenih zgodb, ki ignorirajo nianse in detajle najštevilčnejše države na svetu, kakor tudi njene dosežke. Poenostavljeno, so črno-bele sodbe o Kitajski ali njeni partiji pomanjkljive – smotrnejša je sprijaznitev z različnimi analizami in interpretacijami, ki odkrivajo ozadja in nianse, ter ne skrivajo napake, niti dosežke.

Pričujoč zapis je izjemno poenostavljen pregled kitajske modernosti, partijske evolucije in njene vloge v 21. stoletju. Kasnejši prispevki bodo namenjeni dodatnim detajlom posameznih sfer.

 

KITAJSKI PREHOD v “MODERNOST”

Razumevanje političnega razvoja Kitajske se prične z zgodovinskim dogajanjem zadnjih dveh stoletij. Osrednji cilj kitajske partije je izgradnja državne moči ter notranja stabilnost in enotnost države. Ob ustanovitvi 1921 se navaja socializem in narodno pomladitev, ki bi odpravila ponižanje v prejšnjem stoletju. Vzrok leži v century of humiliation oz pečat, ki ga je zahodni kolonializem pustil pri političnem razvoju Kitajske. Slednja je zaostala pri modernizaciji v 19. stoletju – industrijski revoluciji. Poenostavljeno se srednji vek za Kitajsko družbo konča šele na začetku 20. stoletja, natančneje 1912 z ustanovitvijo republike.

Soočenje Kitajske z modernostjo se prične sredi 19. stoletja z opijskimi vojnami med Quing dinastijo in zahodnimi državami v letih 1839–1842 ter 1856–1860. Kitajska je ob pričetku 19. stoletja izolirana in samozadostna. Britancem in ostalim Evropejcem prodaja čaj, porcelan in druge dobrine, vendar ne kupuje njihovih izdelkov, temveč sprejema za menjavo le srebro. Država je tujcem nedostopna izven omejenih področij okrog pristanišč. Zaradi pomanjkanja srebra (“trdne valute”) iščejo britanska/evropska podjetja dobrino, ki bi jo lahko prodajali Kitajcem – opij. Slednjega gojijo v indijskih kolonijah in ga nato, kljub ilegalnosti početja, prodajajo na Kitajskem. Povpraševanje eksplodira in privabi še druge evropske in ameriške trgovce.

Kitajska administracija se odzove in prične preprečevati uvoz opija in trgovanje. Vmeša se britanska vojska in kasneje pridružijo še druge kolonialne sile. Rezultat je bil kitajski poraz in oslabitev centralne administracije (duet cesarskih dinastij in birokracije) ter prisilno “odpiranje” Kitajske. Izguba administrativne “suverenosti” glede zakonov in pravil trgovanja je povzročila gospodarsko krizo, krvave upore in razklala državo.

Zadnja regentka cesarskih dinastij (Cixi) umre 1908. Tri leta kasneje se odvije Kitajska revolucija prek katere se 1. januarja 1912 ustanovi Republika Kitajska (do 1949), katere nacionalni svet izvoli Sun Yat-sena za svojega predsednika. Slednji velja za očeta moderne Kitajske – tako za PRC kot RoC. Po njegovi smrti 1925 prevzame vodstvo nacionalne stranke KMT Chiang Kai-shek. Vmes se 1921 ustanovi Kitajska komunistična partija z Mao Zedongom.

Strani sprva sodelujeta pri stabilizaciji Kitajske, preden v 1934 KMT napade Maoiste. 9000km dolg beg maoistov iz juga na sever države se ovekooči kot the long march, ki je eden izmed temeljev kasnejšega Mao kulta. Spopadi med stranema se prekinejo z japonsko invazijo Kitajske 1937 – pričetek druge svetovne vojne v Aziji – sodelovanje traja do konca WW2.

Po Japonskem porazu se ponovno prične državljanska vojna med Maoisti in KMT. Chiang ima podporo ZDA, saj se svet po WW2 že nahaja v Hladni vojni. Mao je seveda blizu Stalinovi CCCP. Leta 1949 zmagajo Maoisti – Chiang in pripadniki KMT zbežijo na Taiwan, ki postane Republic of China (RoC). Maoisti na celini ustanovijo People’s Republic of China (PRC).

Zgodovinska zapuščina ostaja ključna za razumevanje kitajskega političnega razvoja, saj ima več aktualnih dilem svoje korenine v dogajanjih zadnjega stoletja. Nova tekma med velesilami je bila, glede na hitro rast Kitajske, neizogibna. Sočasno je nujno razumeti zgodovinski izvor partijskega stremenja po močni Kitajski, s čimer se bi izničilo stoletje ponižanja in/ali preprečilo njegovo ponovitev.

100 LET PARTIJE

Stoletje kitajske partije se lahko razdeli na več različnih epoh. Ob nastanku je bila partija klasična “marksistična” gverila, ki se je bojevala za prevzem oblasti. Ob zmagi nad KMT 1949 se odvije prva partijska preobrazba, saj mora partija prevzeti vajeti oblasti in upravo kitajske države. Sledita dve desetletji Maoizma, ki jih moderna partija raje ne omenja. Great leap in cultural revolution so bili obsežni ideološki projekti, vendar se kmalu izkazali za zablodi. Prvi povzroči masivne ekonomske probleme; drugi privede do nasilja in kaosa v družbi.

Po smrti Mao Zedonga se odvije naslednja partijska preobrazba in posledično nova kitajska epoha. Deng Xiaopingov slavni rek: “Ni važno, če je mačka črna ali bela, dokler lovi miši” sprovede tektonski premik partijske politike. Liberalizira se ekonomija ter odstopi od maoističnih ekonomskih dogem. Prek detanta z ZDA (Nixon in Carter) se v Kitajsko steče tuj kapital in tovarne, ki privedejo do kitajskega razcveta in modernizacije (ter neoliberalizma na zahodu), ter jo prek globalizacije integrirajo z globalno ekonomijo. Rezultat je dvig več sto milijonov Kitajcev iz revščine ter velesila, ki parira ZDA in ostalim razvitim državam.

Hiter ekonomski razvoj zahteva svoj davek – od ekologije do povečevanja neenakosti, korupcije in izkoriščanja poceni delovne sile. Posledično prične partija v zadnjem desetletju z naslednjo preobrazbo, oziroma novo epoho, ki pride v ospredju na 19. partijskem kongresu leta 2017. Namesto primata ekonomskega razvoja, ki je vodil partijsko in nacionalno politiko od Xiaopinga naprej, se za partijski cilj postavi pojem chu xin. Slednji zajema balanced development in common prosperity. V partijskem “slengu” so slednje izrazi za redistribucijo bogastva in odpravljanje neenakosti ter izboljšanja standarda življenja.

XI XINPING – MAO 2.0?

V taistem obdobju, natančneje 2012, prevzame vajeti oblasti Xi Jinping. Prične se (še vedno trajajoč) boj zoper korupcijo in postopno utrjevanje njegove moči nad partijo. Opazovalci smatrajo Jinpinga za najmočnejšega kitajskega voditelja od Mao Zedonga, kar mu po eni strani omogoča izvajanje obsežnih reform, ter po drugi odpira nevarnost ponovitve Maovih zablod. Dejstvo je, da se v zadnjih letih izdaja čtiva o Xinping thought, ki sliči na Maotove zapise in kult osebnosti – Xinping je nedvomno osrednja politična osebnost trenutne PRC.

Xinpingova interpretacija sveta govori o strahu pred notranjimi – fevdalizem in birokratski kapitalizem – ter zunanjimi grožnjami v obliki (zahodnega) imperializma. Podrobnosti bodo zahtevale svoj zapis – poenostavljeno, se kažejo partijske in Xinpingove skrbi glede ohranjana stabilnosti in enotnosti, ter portretiranja partije ne le kot legitimnega predstavnika ljudstva, temveč kot kompetentno organizacijo, ki je vzdignila Kitajsko med moderne velesile. Cilj partije ni le ohranitev svoje moči, temveč sočasna izboljšanje življenjskega standarda in razvoj Kitajske. Seveda je proces počasen in prežet s pomanjkljivostmi, kar je glede na številčnost in obseg Kitajske neizbežno. Sočasno se jasno kaže, da partija ne namerava deliti primata družbene moči.

PARTIJSKI PRIMAT v DRUŽBI

Dober primer partijske ideologije stabilnosti je “preventivno” podjarmljanje kapitala v zadnjih mesecih. Partija je oklestila moč tehnoloških gigantov (eg: Alibaba in Tencent – kitajski ustrezniki Amazona in Googla), četudi bo postopanje škodilo gospodarski rasti in vrednosti delnic. Gre za utrjevanje partijskega primata v družbi in državi, ter preventivno soočenje s too big to fail kapitalom. Ob primerjavi, je nekontroliran kapital, lobiranje in korporativizem eden izmed glavnih krivcev za politične težave zahodnih držav – postopanje partije ima, ne glede na kritike, torej svoj smoter.

Partijski cilj seveda ni vsesplošno zatiranje ekonomske rasti, saj se sočasno investira v tehnološki razvoj in napredek družbe, kakor določeno na partijskem plenumu 2020 (1, 2). Od financiranja 5G in sedaj 6G, do eksponentnega razvoja kitajskega vesoljskega programa, ter milijardnih investicij v ekologijo in zmanjševanja izpustov za doseganje agresivnih klimatskih ciljev (1, 2, 3). Zaradi pomanjkanja čipov je partija pričela z investicijami v lokalno semiconductor industrijo; nadaljujejo se investicije v kvantne računalnike, eksperimentira z digitalnimi valutami (CBDC) (1, 2), etc

Temna plat medalje sta Hong Kong in Xinjiang. Prvi ujet v tako imenovano odpravo zgodovinskih krivic, saj je HK je ustanovljen kot zahodna kolonija po kitajskem porazu med opijskima vojnama. Drugi je ujet v geografijo oz dejstvo, da gre edina zahodna kopenska pot za trgovanje skozi regijo Xinjiang. Usoda regije in Uyghurjev je posledično vpeta v BRI iniciativo in kitajsko zunanjo politiko, kar je glavni vzrok za njihovo zatiranje. Prerado prihaja tudi do napihovanja in nerazumevanja – odličen zgled je tako imenovan social credit system, ki na zahodu povzroča orwellianske strahove, četudi je projekt daleč bolj kompleksen od enostavčnih razlag o družbeni kontroli.

VEČPLASTNA ZUNANJA POLITIKA

Partija je v zadnjih letih spremenila svojo zunanjo politiko, ter odstopila od Dengove maxime taoguang yanghui (keep a low profile and bide your time), kateri je Kitajska sledila od 70tih. Zunanje interpretacije govorijo o wolf warrior diplomaciji; natančnejše analize poudarjajo heterogenost kitajskega pristopa, ki zajema tako tekmovanje in sodelovanje.

S preobrazbo v svetovno velesilo se znotraj partije pojavljajo debate o kitajski vlogi v svetu. Od 2016 naprej se je debatiralo o global governance, community of common destiny, ter “kitajski multilateralizem” (1, 2, 3, 4); sočasno se že desetletje aktivno investira v globalno trgovinsko infrastrukturo – string of pearls (pristanišča) se kasneje razširi na belt and road (železnica in ceste). Kitajski projekti se gradijo na vseh kontinentih, saj si partija prek njih obeta izgradnjo gospodarskega vpliva in vzpostavitev neposrednih ekonomskih vezi s celotnim svetom (ne le zahodom).

K novemu kitajskemu delovanju sta svoje prispevala tako imenovana nova Hladna vojna, kakor tudi spremenjena razmerja globalne moči. Xinping je v govoru pred UN (2020) poudaril kitajsko neodvisnost in suverenost, ter sočasno željo po sodelovanju z “voljnim” svetom. Partijski odgovor na tekmovanje z zahodom je, poenostavljeno rečeno, večplasten. Kitajska diplomacija uporablja celoten repertoar pristopov – od diplomatskega pritiska do sodelovanja. V luči novih zunanjih razmer se država prilagaja notranje-politično. Zadnjo leto je govora o dual circulation (1, 2) – Kitajska namerava razviti lasten/interen trg, ki bo neodvisen od tujih politik in sankcij. Sočasno bo še naprej trgovala z voljnimi državami, ne glede na (zahodne) sankcije.

TLDR

Črno-bele analize situacije ne prikažejo heterogenosti najštevilčnejše in tretje največje države na svetu. Jezikovna bariera in slabo poznavanje kitajske kulture in zgodovine, skupaj s hladnimi mednarodnimi odnosi, prav tako ne pripomorejo k razumevanju Kitajske družbe, kakor tudi partijskega delovanja. Situacija je kompleksna – pričujoč zapis je le bežen pregled mnoštva različnih tematik. Prihodnji prispevki bodo namenjeni natančnejši analizi posameznih sfer.