• Biden nadaljuje z umikom iz Afganistana (sicer obljubljenim že pod Trumpom).
  • S tem se končuje najdaljša ameriška vojna – titulo je pred Afganistanom nosil Vietnam.
  • Rezultat je podoben in zgodovinske lekcije ponovljene. Ameriške in zavezniške sile se umikajo; Talibani medtem prevzemajo kontrolo nad državo.
  • Dvomi se v preživetje režima v Kabulu. V kolikor bo prišlo do civilne vojne se lahko pričakuje novo humanitarno krizo in nadaljevanje afganistanske agonije.

Dve desetletji kasneje se lahko brez večjih zadržkov trdi, da je bila invazija Afganistana ena večjih strateških napak v zgodovini ZDA. Na podlagi člena o kolektivni obrambi se je polomije udeležil, ter umazal roke, tudi NATO. Sedaj se, kakor vsi predhodni okupatorji (1, 2), ameriški imperij umika z repom med nogami. Biden je nedavno poudaril, da bodo ameriške sile umaknjene do konca avgusta – situacija je deja vu ameriškega bega iz Vietnama. Za sabo se pušča državo sredi de facto civilne vojne. Na cedilu ostaja tisoče Afganistancev, ki so “sodelovali z okupatorjem” – od uradnikov do prevajalcev; študenti se soočajo s smrtjo zaradi študija v tujini; pridobitvam žensk glede pravic in družbenega udejstvovanja (eg: šolanje) se obeta konec.

Še večja ironija je dejstvo, da se na nesmisel posredovanja opozarja že dlje. Glede na mnenje nekaterih analitikov je bila bitka za Afganistan zgubljena v prvih letih. Režim podprt s strani zahoda je bil od vsega začetka prežet s korupcijo in administrativno nesposobnostjo ter notranje razklan – vrnitev Talibanov je bila le vprašanje časa.

Že od vsega začetka se kaže, da so imeli Talibani več “kondicije” – trajanje konflikta, civilne žrtve in kaos v državi je bila voda na mlin Talibanov. Prav tako odlično igrajo diplomatsko igro. Med Trumpovimi obljubami o umiku so dejansko prenehali napadati ameriške sile, vendar sočasno stopnjevali pritisk na režim v Kabulu, ki že več let postopoma izgublja kontrolo nad državo; prav tako je notranje razklan na dva tabora; korupcija ostaja osrednji administrativen problem tudi po dveh desetletjih tako imenovanega nation building.

ZDA in zavezniki se sedaj pohitreno umikajo. Talibani imajo kontrolo nad podeželjem; Kabul nad mesti. Talibani sami niso homogeni temveč sestavljeni iz heterogenih klanov. Zmernejši del njih je morda pripravljen na pogajanja s Kabulom in izogib kalvarije zavzemanja mest. Radikalnejši del Talibanov ni pripravljen na kompromise. V danem trenutku je težko napovedati usodo Afganistana – Talibani trenutno zmagujejo na terenu (1, 2, 3, 4) in pri PR.

Kljub teritorialnim prevzemom Talibani še zdaleč niso vsemogočni – napad na mesta bi bil krvav in težaven saj ima Kabul na voljo lastno in ameriško letalstvo. Slednje lahko, podobno kot v Vietnamu, podaljša obstoj režima po ameriškem umiku. Vzdrževanje letalstva zahteva sicer gmoto ameriškega proračuna – vietnamski zgled obeta, da bo ZDA kmalu izgubila interes. Talibani posledično ostajajo potrpežljivi, saj ne želijo “zmotit” umik ZDA in NATA iz države; sočasno utrjujejo kontrolo nad vedno večjim delem države.

EPSKI POLOM

Rezultat dveh desetletij je dva in pol tisoč mrtvih ameriških vojakov ter tisoč zavezniških žrtev. Umrlo naj bi tudi 3.5 tisoč ameriških plačancev (PMC) vendar Pentagon ne beleži natančne statistike. Civilne žrtve se ocenjuje na 100-300 tisoč mrtvih. Amerika je tekom let opravila cca 13k dronskih napadov (1, 2), ki so zahtevali več tisoč nedolžnih življenj. Številke ne vključujejo posredovanja in smrti v pashtunskem delu sosednjega Pakistana.

NATO sile so tekom dveh desetletij prav tako storile več pobojev – prišlo je do obtožb zoper ameriške (1, 2), britanske (1, 2) in avstralske (1, 2, 3, 4, 5, 6, 7) vojake; CIA naj bi sočasno trenirala afganistanske smrtne vode, kateri so izvajali izvensodne uboje (1, 2, 3). Nekaj vojakov se je znašlo pred vojaškim sodiščem, vendar so bile obsodbe mile. Vmes so vlade poskušale prikrivati incidente – venomer v imenu nacionalne varnosti. Avstralski preiskovalci so izvedli racijo na državni televiziji ABC, ki je poročala o zgodbi. Ameriška administracija je ravnala podobno in očitke zavračala. Vrhunec so bile sankcije Trumpove administracije zoper preiskovalce ICC v Hagu, ki so preiskovali incidente v Afganistanu (1, 2).

Dve desetletji udejstvovanja v Afganistanu sta “požgala” več kot 2000 milijard $ ameriškega vojaškega proračuna; k temu je potrebno dodati ceno vojaških sil ostalih zaveznikov in milijarde humanitarne pomoči za (neuspešno) obnovo države in izgradnjo civilne družbe. Zgodba ni niti sveža saj se o utajevanju milijard pomoči poroča že desetletje (1, 2, 3, 4). V Afganistan se ni zlival le ameriški, temveč tudi evropski proračun.

NÜRNBERG/HAAG?

Kriminalnost administracije Busha jr. ne zajema le slabo pripravljene invazije in mnoštva nepotrebnih žrtev. Napaka je bila storjena pred posredovanjem oz pred 9/11. Talibani so ponujali izročitev Bin Ladna zaradi njegove vpletenosti v WTC napad 1993. Po 9/11 oz prvih tednih bombardiranja so bili še vedno pripravljeni na izročitev, vendar pod pogojem, da se sojenje odvija v nevtralni državi. Bush je ponudbo zavrnil in nadaljeval z vojaškim posredovanjem.

Epska ironija je, da je bil Bin Laden na koncu najden in ubit v Pakistanu – natančneje v mestu Abbottabad; natančneje pol milje stran od elitne oficirske šole vojske (1, 2, 3), ki velja za pakistanski West Point. Ugiba se, da mu je pri nastanitvi pomagala pakistanska obveščevalna služba – slednja ima zgodovinske vezi s Talibani saj je bila posrednik pri dobavi ameriškega orožja v 90tih (zoper Sovjete). Incident je skrhal zavezništvo med ZDA in Pakistanom, ki je do takrat prejemal milijarde $ vojaške pomoči.

FUBAR (f**** up beyond any repair)

Biden se seveda trudi umik predstaviti kot “dobro” potezo. Realistično ni, vendar je nadaljevanje konflikta še slabša alternativa, oziroma preprosto izgubljen cilj. Glede na to, da napori in tisoče milijard niso prinesli željenih rezultatov v dveh desetletjih, je umik edina možnost. ZDA se prav tako že vse od Obame pripravlja na “ponovitev” Hladne vojne s Kitajsko. Udejstvovanje v Afganistanu je le izmučilo ameriški vojaški aparat – rezultat uporabe sto-milijonov vrednih letal za bombardiranje trogloditov in 500$ vrednih toyota pickupov.

Talibani kljub teritorialnim prevzemom niso vsemogočni saj bi vojaški prevzem mest zahteval mnogo žrtev. Režim ima še vedno na voljo letalsko premoč, sicer odvisno od ameriške pomoči in dobre volje. V kolikor se torej Kabulska oblast ne sesuje sama vase in ji uspe z vojsko obdržati večja mesta, obstaja možnost pogajanj. V vsakem primeru se obeta podaljševanje agonije v državi.