• S koncem četrtega mandata se zaključuje era kanclerke Merkel.
  • Zapuščina 16 let Merklove, med njimi trije mandati velike koalicije, je izguba podpore levosredinske SPD in desnosredinske CDU/CSU – dominantnih strank nemške politike od 1950 naprej. Medtem se dviga podpora stranki Zelenih in desnim populistom AfD.
  • Rezultat septembrskih volitev lahko privede do političnega rebalansa v Berlinu. Dvomi se namreč, da bo Merklova CDU/CSU požela največ glasov. S tem bo verjetno potrebna koalicija treh strank za sestavo naslednje vlade ter s tem povezana politična igra v parlamentu.
  • Nestabilna nemška politična krajina bo zelo verjetno pustila pečat tudi na evropski politiki.

16 LET MERKLOVE in TRIJE MANDATI GROKO (Große Koalition)

Zapuščina preteklih 16 let – od njih trije mandati velike koalicije leve (SPD) in desne (CDU) sredine – je izguba volilne podpore obeh. Desetletje politično nekompatibilnih koalicij je privedlo do letargične politike, ki je stavila na ohranitev status quo in politični centrizem – po štirih mandatih imata sedaj obe stranki podoben problem – manko grešnega kozla za zapuščino svoje vladavine.

SPD je izgubljal podporo že desetletje, saj je bila stranka trikrat manjšinski “partner” v Merklovi vladi. Večkrat je izdala svoja socialna načela in politični program, ter zdrsnila od 30+ na sub20 procentov podpore. S podobno usodo se sedaj sooča Merklova CDU/CSU.

Prva težava CSU/CDU je naslednik kanclerke Armin Laschet, ki velja za nenavdušujočega aparatčika. Prejel je sicer kanclersko kandidaturo, vendar peša v javnomnenjskih raziskavah. Za glavni zdrs priljubljenosti Merklove velja še vedno begunska kriza 2015, ki je na nemško politično sceno katapultirala AfD – desnosredinski blok CDU/CSU ima prvič po ww2 tekmeca na svoji “desni“, ki jim odžira del volivcev.

Pandemija je dodatno zaznamovala zadnji mandat kanclerke Merkel saj je razblinila prepričanja o nemški organizacijski sposobnosti. Kakor večina evropskih držav je imela Nemčija slab odziv na pandemijo – pomanjkljivo sledenje okužbi, kakofonija različnih ukrepov v posameznih zveznih državah, rast antivax puhloglavcev, afere z nakupom mask in ostale opreme, ter nenazadnje več mesečni fiasko s počasnim cepljenjem.

Naslednja težava je notranji boj za nasledstvo, ki je je bil zaznamovan z notranjim spopadom med CDU in bavarsko ločino CSU. Markus Söder se je poskušal zapisati v zgodovino kot prvi bavarski kancler, vendar bil pri tem neuspešen. Na strani CDU se je potegovalo več kandidatov. Na koncu je vodstvo CDU izbralo Armin Lasheta – favorit Merklove vendar politično nenavdušujoč; izbor je temeljil na partijski tradiciji po kateri postane predsednik CDU tudi kanclerski kandidat.

Notranji razkol v CDU/CSU je omajal podporo stranki na zvezni ravni. Upanje so desnemu bloku podelile nedavne regionalne volitve v Sachsen-Anhalt, kjer je CDU prejel levji delež glasov. Zmaga ni posledica udejstvovanja Lasheta, temveč rezultat priljubljenosti deželne CDU. Rezultat volitev posledično ni merodajen za zvezne volitve septembra. Večina analitikov pričakuje poraz CDU/CSU grupacije s čimer se odpirajo ugibanja glede naslednje vladne koalicije, ki bo zelo verjetno zajemala vsaj tri stranke (za razliko od desetletij duetov). S tem se končuje nemška “stabilnost”, ki je temeljila na dveh največjih “ljudskih strankah” (Volkspartei).