• Mjanmarska vojska je 1. februarja izvedla državni udar.
  • Razlog za udar so (nepotrjene) “prevare” na volitvah. Dejansko je bilo že dlje opaziti razkol med civilno in vojaško oblastjo – udar je bil le vprašanje časa.
  • Vojska je odstavila Suu Kyi in oslabila glavno opozicijsko stranko NLD. Kljub temu prihaja do vsesplošnega civilnega upora in nepokorščine.
  • Zadnji teden je zaznamovan z jačanjem represije nad protestniki. Prišlo je do smrtnih žrtev.

Vojska (Tatmadaw) je 1. februarja v Mjanmaru izvedla coup d’etat, ki je botroval epskemu memu na medmrežju. S tem se končuje desetletje trhle demokratizacije države (1, 2). Udar je bil, glede na vedno večji razkol med civilno in vojaško oblastjo, pričakovan že dlje. Zaradi udara so se v državi pričeli množični protesti in civilna nepokorščina (1, 2, 3); zoper vojsko se združujejo tudi etnične skupine.

Opozicijska stranka NLD je trenutno oslabljena, vendar prihaja do samoorganizacije ljudstva na medmrežju. Hunta sama, znana po brutalnem obračunavanju in indoktrinaciji tekom sedmih desetletij na oblasti, zaenkrat še ni pričela z vsesplošnim pregonom. Stopnjevanje represije je kljub temu že zahtevalo več deset žrtev. Nadaljnji potek trenj še zdaleč ni določen; ljudstvo v vsakem primeru nadaljuje s pritiskom in organizacijo (1, 2, 3, 4).

TRHLA DEMOKRATIZACIJA

Stanje v Mjanmaru je ujeto v bližnji zgodovini. Demokratizacija izpod hunte se prične 2008 s sprejemom nove ustave in kasnejšo zmago Suu Kyi na volitvah 2010. Vojska sicer prične deliti “oblast”, vendar ohrani pod svojo kontrolo dele ekonomije, uprave, ipd. Prav tako ima hunta po ustavi zagotovljeno četrtino parlamenta.

    • Sam udar je “dopusten” znotraj ustavnega legalizma. Vojska je kot razlog za udar navedla, sicer nedokazano, “masovno prevaro” na zadnjih volitvah. Predpostavlja se, da naj bi dovolila ponovitev volitev po ustavi 2008, vendar brez udeležbe NLD/Suu Kyi. Cilj hunte ni nujno absolutna oblast, temveč kolaboracija z (lojalnimi) političnimi strankami civilne družbe.

Notranje politično je državni udar širši od dihotomije med vojsko in civilno opozicijo. Mjanmar je etnično heterogen – že dlje prihaja do trenj med budistično večino in “ostalimi” deli družbe. Vojska se v več regijah Mjanmara že desetletja spopada z uporniki in etničnimi manjšinami. Na severu s pro-kitajskimi silami. V javnosti bolj znana zgodba je genocid Rohingy, zaradi katerega se je zagovarjala tudi nobelovka Suu Kyi. Slednji nekateri očitajo, da ni gradila koalicijo z manjšinami, ter vmes krivila vojsko za “zvezane” roke, oziroma manko reform. Kompleksnost stanja odraža dejstvo, da je del budističnih duhovnikov nacionalističnih in na strani vojske.

ZUNANJI PRITISKI in SANKCIJE

Deloma se je hunta, s prevzemom oblasti, postavila v nelagoden položaj, saj je sedaj sama “odgovorna” za stanje v državi; obenem je izgubila ekonomske ugodnosti normaliziranih odnosov s tujino. Po drugi strani ostaja ravnodušna glede morebitnih sankcij. Mjanmarska vojska/hunta je izolirana od sveta, s čimer jo je praktično nemogoče sankcionirat; sočasno kontrolira obširne dele ekonomije, kar ji omogoča izigravanje sankcij. Za “boleče” (aka učinkovite) sankcije bi trpeli tudi obširni deli prebivalstva.

Rezultat je, da zunanji akterji stojijo ob strani. Kitajska ohranja politiko nevmešavanja, četudi je kriza v sosednji državi še ena težava za diplomacijo. Prav tako naj bi Beijing favoriziral (ekonomsko odpiranje pod) Suu Kyi, saj se mjanmarska vojska bojuje s pro-kitajsko “gverilo” na severu države. Po drugi strani je prioriteta Kitajske stabilnost. Mjanmar sicer nima večjih kitajskih projektov (eg BRI), vendar je v zadnjih letih prejel mnoštvo manjših kitajskih investicij.

Regijski odziv se pričakuje od ASEAN bloka. Slednji lahko izvaja predvsem diplomatski in ekonomski pritisk. Ponovno se kaže dejstvo, da so države prezaposlene z lastnimi problemi. Glavna pobudnica sankcioniranja hunte je Indonezija. (1, 2)

Udar je prva diplomatska kriza za novo ameriško administracijo. Ne pričakuje se čudežev, saj je dogajanje v Mjanmaru tesno povezano z ameriškimi demokrati. Svoboda in demokratizacija Mjanmara pod taktirko Aung san suu kyi je bila sprovedena pod Hillary Clinton in Obamo – v kasnejših letih je Aung prejela Nobelovo nagrado za mir, vendar se kasneje znašla pod plazom kritike zaradi “dopuščanja” genocida nad manjšino Rohingy s strani vojske. ZDA je povrhu prezaposlena z drugimi težavami. Sprejete so bile sankcije, v učinkovitost katerih se dvomi.