• Biden je v prvih dneh mandata pričel s popravljanjem Trumpove zapuščine na mednarodnem področju.
  • Pričakuje se več multilateralizma, še posebej glede klimatskih sprememb in pandemije. Velik del naporov bo usmerjen k popravljanju skrhanih vezi s “tradicionalnimi” zavezniki.
  • Nejasno ostaja postopanje Biden administracije s “tekmicami”. Z Iranom se obeta vrnitev k JCPOA dogovoru glede jedrske oborožitve. Z Rusko federacijo se pričakuje hladne odnose, vendar pripravljenost do podaljšanja new START sporazuma.
  • Ostaja Kitajska, pri kateri postaja zajezitev (containment) ideološka podstat obeh ameriških strank, ne glede na predsednika. Pacifiška geopolitika bo zelo verjetno osrednja agenda Bidenove administracije.

Med osrednjimi ugibanji so obeti Bidenove zunanje politike. Prvi indic prihodnosti so Bidenove nominacije za vodstvo zunanjega ministrstva, Pentagona in drugih varnostnih funkcij. Nedvomno se vračajo na mesta odrasli birokrati z dejanskimi izkušnjami VS legija aparatčikov med Trumpom.

Po štirih letih Trumpa in kaotičnem stanju v ZDA, bo seveda nujen čas za ponovno izgradnjo zaupanja. Obenem se odvija rebalans moči med bloki/kontinenti/državami v smeri multipolarnosti – ZDA niso več unipolaren hegemon iz 90tih, temveč so izgubile velik del tehnološke in ekonomske prednosti. S tem se ne misli le odnose z neposrednimi tekmeci (eg: Kitajska), temveč se spreminja tudi voljnost zaveznikov do upoštevanja ameriških hotenj (eg: Nemčija, kljub sankcijam, zaenkrat nadaljuje z izgradnjo Nordstream2). Glede na nekatere analitike je ameriška diplomatska srenja (ne glede na republikanskega ali demokratskega predsednika) še vedno ujeta v hegemonski mindset, ter voljna do ponovitve hladno-vojnega tekmovanja s Kitajsko. (1, 2, 3, 4, 5, 6)

VRAČANJE v STATUS QUO

Posplošeno, se od prihodnjih let pričakuje več multilateralizma (1, 2), oziroma podobno diplomacijo kot med Obamo. Biden vrača ZDA h Pariškemu sporazumu, saj so klimatske spremembe visoko na agendi. Odpravil je tudi Trumpove sankcije zoper ICC, ki je preiskoval ameriške poboje v Afganistanu. Velik del naporov bo usmerjen v popravljanje skrhanih vezi s trans-atlantskimi zavezniki, vendar se ne pričakuje čudežev. (1, 2, 3)

Del pozornosti bo zahteval Bližnji vzhod in Afganistan. Od Bidena se pričakujejo hladnejši odnosi z zalivskimi monarhijami (pavzira se prodajo orožja; Savdska Arabija se sooča s težavami zaradi konflikta v Jemnu in umora Khashoggija). Verjetno se bo poskusilo ponovno oživet pogovore med Izraelom in Palestinci, ki so zastali po Trumpovem pristranskem “deal of the century”. Trumpov umik iz Afganistana je, kakor večina obljub, neslavno propadel. Pogovori med Talibani in Kabulom prav tako niso prinesli sadov; medtem prihaja do vedno več spopadov.

Ključna država v regiji je seveda Iran. Pričakuje se vrnitev k pogajalski mizi. Iransko vodstvo se želi izognit novim pogajanjem in vrnitev k JCPOA sporazumu iz Obamine administracije. Trumpovo torpediranje sporazuma se med MAGA lahkoverneži smatra za dosežek – dejansko je Iran, po ameriškem izstopu, prepolovil čas potreben za dokončanje prve jedrske konice. Slednje odpira nevarnost jedrske tekme v regiji (Izrael že ima konice; mednarodno skupnost je strah pred savdskimi jedrskimi hotenji).

Naslednja na spisku je Rusija, s katero se ne pričakuje toplih odnosov. Biden je sprožil preiskave morebitnega ruskega vpletanja v ameriške volitve, glede zastrupitve Navalnya, ter očitkov o ruskih nagradah Talibanom za ubite ameriške vojake. Na spisek se bodo slej kot prej uvrstili tudi trenutni protesti in aretacije ruske opozicije, kar bo najverjetneje privedlo do novih ameriških (in evropskih) sankcij. Po drugi strani si želi Biden podaljšanje sporazuma New START o omejevanju jedrske oborožitve, kar je pogodu tudi Kremlju. Trenutni dogovor se izteče 5. februarja. Podaljšanje samo ni idealna rešitev, saj sporazum ne zajema Kitajske in drugih velesil. Kljub temu je v danem trenutku zadovoljiva pragmatična rešitev, ki koristi varnosti celotnega sveta.

HLADNA VOJNA s KITAJSKO

Odnosi s Kitajsko bodo nedvomno dominirali Bidenovo zunanjo politiko. Tako demokrati in republikanci podpirajo hawkish pristop. Analitiki pričakujejo ponoven Pivot to Asia (prvič med Obamo), oziroma prepakiranje hladnovojne containment doktrine (1, 2, 3). Slednje odraža zgoden kontakt nove administracije s Tajvanom, saj si slednji želi potrditev nadaljnjega zavezništva z ZDA. V ozadju tajvanske zgodbe so tudi tiskana vezja (1, 2). Med osrednjimi napori zajezitve Kitajske se nahaja tudi Quad zavezništvo, ki povezuje ZDA, Avstralijo, Indijo in Japonsko. Nekateri kritiki označujejo celoten projekt za nesmisel, saj imajo članice preveč različne cilje; obenem se ne upošteva dinamike intra-azijske diplomacije kot sta ASEAN in RCEP. Amerika ima prav tako mnoštvo bilateralnih vojaških sporazumov z ostalimi državami v regiji, četudi mnogo njih izigrava velesili za prejem pomoči.

Samo tekmovanje s Kitajsko se ne sme dojemati le v klasičnem pomenu vojaške moči. Ključna polja sta namreč gospodarstvo in tehnološki sektor (1, 2, 3). Posledično se obeta zaostrovanje trgovinske vojne pričete med Trumpom ter nadaljevanje tehnološkega razkola (decoupling). Slednji ne zajema le “fizične” proizvodnje tiskanih vezij (od tovarn do redkih rudnin), temveč prehaja tudi v polje aplikacij (software) in širitve novih tehnologij, kot so 5G in prihajajoči 6G, ter digitalni yuan.

Glede na politiko Obame, kjer je Biden služil kot podpredsednik in zadnja štiri leta Trumpa, ter glede na Bidenove nominacije za Pentagon in zunanje ministrstvo, se pričakuje nadaljevanje geopolitične tekme med ZDA in Kitajsko. Za natančnejše prognoze je prezgodaj, saj bodo šele naslednji meseci odstrli ostrino diplomatskega pristopa Bidenove administracije.