• Nemški kanclerki Merkel se izteka četrti mandat, s čimer se končuje 16 let njenega vodstva.
  • Njena stranka (CDU/CSU) se že dlje sooča z izbiro naslednika, ki je tradicionalno tudi kandidat za kanclerja na zveznih volitvah (26. september 2021), četudi slednje tokrat še ni dorečeno.
  • Stranka je na zadnjem kongresu izbirala novega predsednika. Zmagal je Armin Laschet, katerega politika obeta nadaljevanje centrizma Merklove.

Po 16 letih vladavine Merklove se obeta nov obraz na vrhu nemške politike. Pričakovano spremembe se lahko razdeli na notranji in zunanji nivo – torej vpliv menjave na nemško in evropsko politiko.

Preden nadaljujemo je smotrna krajša razlaga strankarske dinamike. Merklova je članica največje parlamentarne grupacije CDU/CSU – krščanskih demokratov oz. krščanskih socialistov. Na federalni ravni sta stranki v uniji; na ravni posameznih zveznih držav sta stranki ločeni. Natančneje je CSU vladajoča stranka na Bavarskem že desetletja; CDU je medtem prisotna v ostalih zveznih državah. Na federalni ravni se torej izbere skupno vodstvo, vendar prihaja sočasno do notranjih trenj.

NASLEDSTVENA ODISEJA

Merklova je za svojo naslednico sprva nominirala AKK (Annegret Kramp-Karrenbauer). Slednja je imela kasneje več faux pas momentov. Politično se je soočala s poraznim rezultatom CDU/CSU na evropskih volitvah. Vrhunec so bile Thuringen volitve februarja 2020, kjer je bil s pomočjo lokalne CDU in AfD (alt-right populistična stranka) začasno potrjen FDP mandatar. Politično sodelovanje s populistično AfD velja za tabu. Incident je bil kaplja čez rob, ki je pripeljala do odstopa AKK. Naslednika naj bi se izvolilo med poletjem, vendar se je zaradi pandemije izbor zavlekel do sredine januarja 2021.

Za mesto predsednika CDU so se potegovali trije obrazi. Armin Laschet – podpornik Merklove, katerega politika velja za nadaljevanje centrizma kanclerke. Friedrich Merz – dolgoletni nasprotnik Merklove. Ekonomsko se ga smatra za bolj liberalnega (prosti trg, ipd), ter kulturno za bolj konservativnega glede na kanclerko. Zadnji na spisku je bil Norbert Rottgen, ki velja za, glede na povprečje CDU, progresivnega kandidata. Še posebej se izpostavlja njegovo klimatsko agendo in liberalne družbene poglede. Na CDU kongresu je bil potrjen Laschet, kar se smatra za status quo izbiro. Posledično se pričakuje nadaljevanje smernic prisotnih že med 16 leti kanclerke Merkel.

Kot povedano je (bila do sedaj) v veljavi tradicija, po kateri je predsednik CDU tudi kanclerski kandidat CDU/CSU na parlamentarnih volitvah. Slednje tokrat še ni določeno. Laschet se bo nedvomno potegoval za nominacijo, vendar se pojavljata še dva druga imena. Trenutni zdravstveni minister Jens Spahn, ki spada k mlajši generaciji stranke, vendar s konservativnimi nazori. Drugi kandidat je predsednik bavarske CSU Marcus Söder, neke vrste bavarski Trump. Tekom zadnjih let je prišlo do trenj med njim in kanclerko, kakor tudi do nesoglasij med CDU in CSU. Söder ostaja glede kandidature za kanclerja dvoumen – pred meseci je prišel z idejo na dan; kasneje se je umaknil, ker naj bi ga “potrebovala” Bavarska; sedaj se ponovno igra z mislijo o kanclerskem položaju. Posledično se v naslednjih mesecih obeta “drama” glede nominacije kanclerskega kandidata.

ADDENDUM: TLDR

Širše politične ozadje zajema nemško naveličanost nad velikimi koalicijami, oziroma političnim centrizmom nemškega vodstva. Poenostavljeno temelji nemška konkurenčnost in ekonomska moč na nižanju delavskih pravic, nizkih davkih, okrnjenem proračunu in upadu premožnosti srednjega sloja. Slednjemu botruje tudi upad podpore CDU/CSU, ter prepolovitev glasov SPD.

Sočasno je na politično sceno prišla Alternativa za Nemčijo (AfD). Sprva je bila predvsem mešanica populizma in evro-skeptičnosti. V zadnjih letih se je premaknila v smeri skrajne desnice, saj postaja njena glavna mantra nasprotovanje beguncem in priseljevanju. Prišla je v več zveznih parlamentov ex-DDR dežel, ter 2017 stopila v Bundestag. 2020 si nabira podporo med antivax in tinfoil gorečneži, kar ji lahko na volitvah septembra 2021 prinese še več poslanskih mest.

Le-tu leži glavna dilema nasledstva Merklove. Bila je osrednja sila nemške pro-evropskosti; prav tako je bila branik humanosti, ko je kljub nasprotovanju lastne stranke in volilne baze, leta 2015 sprejela begunce. S koncem “trde roke” nemške matere (Mutti), ki je 16 let stabilno vodila Nemčijo, se za njenega namestnika obeta prgišče težav na ravni notranje politike. Slabljenje Berlina se lahko prav tako odrazi na ravni EU, saj je Nemčija (poleg Francije) gonilna ekonomska in politična sila v bloku.

Natančneje bomo notranjo politiko Nemčije osvetlili v drugem prispevku.