- EU je bila primarno ekonomski projekt – epohalna kriza jo sedaj kali v smeri federalne politične skupnosti z večjo vlogo Bruslja.
- Veto proračuna s strani Poljske in Madžarske je poskus izsiljevanja, saj je na sprejem vezan tudi mehanizem za ekonomsko sankcioniranje članic, ki ne spoštujejo vladavino prava.
- Poteza obeh držav le prelaga neizogibno, saj se lahko mehanizem sprejme posebej s kvalificirano večino. Obenem je večina članic zedinjena glede vpeljave sankcij.
“Europe will be forged in crises” – Jean Monnet – Citat enega izmed ustanovnih očetov EU odlično povzema trenutno stanje.
Med Brusljem in navezo Poljske ter Madžarske se odvija drama glede sprejetja večletnega proračuna, ki zajema obsežno COVID pomoč. V ozadju je sprejem mehanizma, ki EU omogoča sankcioniranje (prekinitev evropskih sredstev) članic, ki ne spoštujejo vladavine prava (avtokratska politika; krčenje neodvisnosti sodstva; utaja evropskih sredstev; etc). Mehanizem je bil vezan na proračun, kar je Orbanu in Kaczyńskemu omogočilo sprožit boleč veto. Poskuša se izsiljevati med COVID krizo, saj večina članic nujno potrebuje finančno pomoč za gospodarstvo.
Ironija situacije je dejstvo, da rabita finančno pomoč tudi sami. Obenem sta državi s potezo uspeli zediniti bruseljsko politiko in ostale članice k ostrejšemu nastopu. Podali sta sicer predlog za prebroditev, ki bi proračun odcepil od mehanizma sankcij. Sprejem slednje ideje bi bil političen poraz za Bruselj, vendar minoren.
Bruselj ima, kljub težavam, v roki več adutov. Delovanje poljske in madžarske vlade, natančneje krčenje demokratičnih pravic in svoboščin, je protipravno. Vse članice so zavezane k spoštovanju drugega člena evropske pogodbe, ki zapoveduje vladavino prava. Bruselj lahko torej brez težav zaostri sodni pritisk. Druga možnost je tako imenovan enhanced cooperation. Pri slednjem mehanizmu lahko sodeluje le del članic. V primeru trenutne dileme bi to pomenilo, da bi pri kriznem načrtu sodelovalo le “preostalih” 25 članic. Zadnji adut je dejstvo, da se lahko mehanizem za sankcije sprejme posebej (ne vezan na proračun) s kvalificirano večino kasneje. EU bo torej tako ali drugače sankcionirala državi, oziroma članice, ki ne spoštujejo demokratičnosti in vladavine prava.
Poljsko in madžarsko politikantstvo glede sprejema proračuna le prelaga neizogibno. V Bruslju se namreč oblikujeta konsenz in naveličanost nad spornim delovanjem nekaterih članic – vedno ostrejše sankcioniranje je vprašanje časa. Pot bo seveda težavna, saj se je problematično vedenje članic ignoriralo dlje. Ponovno se kaže zapuščina desetletij – evropski projekt je bil primarno zasnovan kot ekonomski blok; šele trenutna kriza je odstrla nujo po večji politični povezanosti, oziroma potrebo po večji izvršni moči Bruslja. Reforma bo zahtevala svoj čas. Posledično se lahko pričakuje nadaljnje drame z nekaterimi članicami. Kljub temu se lahko, glede na večinski konsenz Bruslja, upa na ohranjanje ostre drže in sankcioniranje problematičnih držav članic.