Polom Ameriške Zunanje Politike

Trumpova administracija je, povzeto na kratko, pohitrila zaton ameriške hegemonije, pričete po razpadu CCCP. Sam spust v norost se je pričel z Bushom mlajšim – Trump je le pospešil zaton Pax Americana (1, 2, 3, 4). Obenem se odvija rebalans mednarodnega ustroja v smeri multipolarne geopolitične ureditve, kar prispeva k hladu v diplomaciji; malho neprijetnosti je povzročila tudi pandemija.

Rezultat je “stagnacija” multilateralizma, ki hromi sodelovanje na ravni ZN, WTO, ter ostalih nadnacionalnih agencij. Najočitnejši odraz težav je tako imenovana Hladna vojna med ZDA in Kitajsko, ter vse glasnejši klici po deglobalizaciji (decoupling), četudi sta obe mantri nesmiselni in obljube pretirane – v kolikor se želi ohraniti pridobitve modernosti (1, 2, 3).

“ALICE in WONDERLAND” DIPLOMACIJA

Trumpova administracija napihuje svoje tako imenovane diplomatske dosežke – ob pregledu detajlov in nians, se večina navedb izkaže za meglo. Kar se trenutno smatra za ameriško zunanjo politiko je kafkaesque burleska (1, 2, 3, 4, 5).

• Administracija je od vsega začetka krhala mednarodno sodelovanje Amerike. Med zgledi so umik od pariškega sporazuma glede klimatskih sprememb; odstopa od open sky pogodbe glede medsebojnih vojaških preletov; sankcije zoper mednarodno sodišče ICC zaradi preiskav ameriških pokolov v Afganistanu (1, 2); izteka se več jedrskih dogovor – administracija ne kaže volje do sprejema novih (1, 2)
• Epski poraz je unilateralen odstop od JCPOA dogovora o ustavitvi iranskega jedrskega programa (1, 2, 3, 4). Slednja odločitev je bila izjemno kontraproduktivna, saj je pripomogla “prepričati” Iran v razvoj jedrskih kapacitet za boljšo pogajalsko pozicijo; zaostritev ameriških sankcij med pandemijo je medtem požela mednarodno neodobravanje.
• Preostali Bližnji vzhod ostaja kaos – palestinski “mirovni sporazum” je bil burleska od vsega začetka; sirska politika je dvolična, saj Amerika ohranja prisotnost v državi; izdaja ključnih zaveznikov zoper ISIS – Kurdov, oz “odobravanje” turške ofenzive na sirsko-iraškem področju in vsesplošna hipokrizija glede turške politike – članice NATA (1, 2, 3, 4); prodaja orožja Savdijcem, četudi je bilo namenjeno za jemensko kalvarijo; orožje se obeta tudi drugim režimom v regiji – ozadje normalizacije odnosov med Izraelom in UAE (1, 2, 3); umor iranskega poveljnika na iraškem letališču kaže na nižanje varoval dronskih napadov; etc
• Med Trumpovimi “uspehi” se omenja trgovinsko vojno s Kitajsko. V realnosti je bila “prva faza” le začasen sporazum. Dosežki so napihnjeni, saj je že prišlo do kršitve dogovor (1, 2, 3). Digitalna “Hladna vojna” je zajela tehnološki sektor (1, 2), četudi prepovedi (eg: TikTok, WeChat) ne rešujejo dejanskih problemov medmrežja (1, 2, 3, 4). Decoupling obljube o “vračanju industrije in večji samozadostnosti” niso le napihnjene, temveč lahko v primeru hitenja povzročijo kaskado dodatnih težav (1, 2, 3, 4).
• Severno-atlantsko zavezništvo NATO postaja relikvija. Šibijo se tudi trans-atlantski odnosi, saj se kontinentalna Evropa odmika od ZDA (1, 2, 3), oziroma je ujeta v konflikt med ZDA in Kitajsko (1, 2, 3).
• Odziv na pandemijo je bil po pričakovanjih porazen. Neutemeljeni napadi na WHO so otežili mednarodni spoprijem z virusom – vaccine nationalism podaljšuje epidemijo (1, 2, 3). America 1st pristop odraža vnaprejšnji zakup cepiv in zdravil.
• Ameriško zunanje ministrstvo je pod taktirko Pompea politizirano ter prežeto s polemikami – od nastavljanja lojalistov in sporov s kongresom glede nadzornikov, do zapiranja konzulatov s Kitajci, etc (1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9). Lakaje se je nastavljalo tudi v Pentagonu in obveščevalnem aparatu.

Štiri leta Trumpa je polom na vseh ravneh – edini “dosežek” je pohitritev ameriškega zatona, vendar je cena za globalno sodelovanje (multilateralizem) zajetna. Obeti prav tako niso pozitivne. Mantra obeh strank postaja ideološka opozicija Kitajski (1, 2, 3). Hawki si še vedno domišljajo, da ima Amerika moč za vrnitev v unipolarna 90ta.