• Na evropskem vzhodu so se v pičlem mesecu zaostrili meddržavni odnosi. Vzroka sta poskus zastrupitve kremeljskega kritika Navalnya in beloruski upor zoper režim Lukashenka. Politična dilema se “preliva” v gospodarstvo, ter postavlja pod vprašaj izgradnjo plinovoda Nord-stream 2. Širše lahko situacija privede tudi do prevetritve energetske politike EU.
  • Sredi diplomatskega Gordijskega vozla se je znašla nemška kanclerka Merkel, saj mora po eni strani zagovarjati evropske vrednote, ter sočasno ustreči gospodarskim interesom v ozadju Nord-stream 2.
  • Pri dilemi okrog plinovoda se vmešava še čezlužje – ZDA izvajajo diplomatski pritisk že leta; sedaj se grozi s sankcijami. Poleg klasične ameriške zunanje politike prežete s proti-rusko histerijo še iz časov Hladne vojne, je v ozadju ameriška želja po izvozu in prodaji svojega plina (LNG), pridobljenega z ekološko spornim hidravličnim lomljenjem (fracking).

Na vzhodni meji Evropske unije so se v pičlem mesecu zaostrili meddržavni odnosi. Osrednja polemika je razmerje med članicami EU in Rusijo – na eni strani “leži” plinovod Nord-stream 2 med Rusijo in Nemčijo, v ozadju katerega so gospodarske potrebe Evrope. Diplomatske odnose je medtem ohladila zastrupitev Kremeljskega kritika Navalnya. Situacijo dodatno otežuje beloruski upor zoper režim Lukashenka.

Nord-stream konglomerat je sestavljen iz ruskega Gazproma in večih evropskih energetskih podjetij – OMW (at), Engie (fr), Uniper ter Wintershall (de), Shell (uk-nl) – posledično ni le nemški plinovod, temveč pomemben člen evropske energetske politike. EU že desetletja “diverzificira” dobavo energentov, saj se polemizira prekomerno odvisnost od enega dobavitelja – Ruske federacije. Slednja je glede na Eurostat, leta 2017 uniji dostavila tretjino naftnih derivatov in 39% plina. Širše, se ne sme pozabiti na preminule debate o Nabucco in South-stream plinovodih, ki so sličile na aktualne polemike glede Nord-stream 2.

ČEZLUŽNO VMEŠAVANJE

Energetska geopolitika EU ni omejena le na evropsko regijo, temveč se v zgodbo vmešava čezlužje. ZDA so za brutalno ekološko ceno hidravličnega lomljenja (fracking), tekom zadnjega desetletja postale avtarkične, oziroma izvoznica energentov – še posebej utekočinjenega plina (LNG). Drug izvor ameriških fosilnih goriv so globokomorske vrtine (#deepwaterhorizon) ter procesiranje kanadskega katranskega blata (tar sands; #keystone). V večini primerov se lahko trdi, da je rusko pridobivanje fosilnih goriv, manj ekološko sporno od frackinga ali procesiranja katrana. Slednje odraža tudi cena ameriškega črpanja, ki je dražje od ruskih in bližnjevzhodnih vrtin (1, 2, 3). Pri ameriškem vtikanju v debato glede Nord-stream 2, je poleg klasične ideološke histerije glede ruskega medveda, v ozadju predvsem ekonomski interes ZDA.

Ameriška politika je od vsega začetka nasprotovala Nord-stream 2, ter že dlje grozila z ekonomskimi sankcijami (1, 2, 3). Nemška politika ni ameriški potezi le nasprotovala, temveč poskušala ugoditi prek milijardo evrov vredne investicije v LNG terminale na svoji severni obali – quid pro quo za preprečitev sankcij. Dilema med ZDA in Nemčijo še vedno ni rešena. Udeležena je tudi pro-ameriška Poljska, ki z veseljem izgrajuje LNG terminale v zameno za “neruski” plin. Celotna zgodba se je še dodatno zakomplicirala na ravni EU zaradi beloruskih protestov zoper režim Lukashenka, ter zastrupitev kremeljskega kritika Navalnya.

REALPOLITIKA EVROPSKEGA VZHODA

Dogodka nista privedla le do dodatne ohladitve diplomatskih odnosov med EU in Rusijo, temveč lahko posledice zajamejo tudi Nord-stream 2. Vloga kritika, ter sočasnega mediatorja, je padla na ramena kanclerke Merkel. Zasuk njene dosedanje drže kaže dejstvo, da je novico o najdbi novichoka oznanila sama. Na ravni nemške notranje politike je glavni podpornik plinovoda koalicijski partner SPD (socialni demokrati). Bivšega kanclerja Schröderja je po koncu mandata (2005) čakalo mesto v upravi Nord-stream konglomerata. Merklova stranka CDU/CSU ter stranka zelenih, so izražali večjo skepso glede plinovoda, vendar so dosedaj prevladovali gospodarski interesi. Beloruski izgredi, skupaj z zastrupitvijo Navalnya, so vsaj v danem trenutku omajali nemško-ruske vezi.

Splošneje, je Nemčija v post-sovjetskem obdobju veljala za mediatorja z evropskim vzhodom – duet Kohla in Jelcina je bil nadomeščen z bff-jovstvem Schröderja in Putina. Politiki se je večkrat očitalo popuščanje in zagovarjanje ruske strani. Kremlju se medtem očita nerazumevanje nemškega pristopa do Vzhodne Evrope, ki je bil vse od začetka dvotiren. Nemčija se je trudila normalizirati odnose z Rusijo, vendar sočasno podpirala demokratizacijo v post-sovjetskih republikah, ter širitev EU v vzhodni smeri. Kremelj naj bi se medtem zanašal na “nujnost” ruskega plina in nemško/evropsko voljnost do energetskega pragmatizma.

Celotno dogajanje pušča posledice na ravni EU. Evropski parlament je zaradi zastrupitve sprejel resolucijo o sankcijah zoper Kremelj, kjer se poziva tudi k ustavitvi Nord-stream 2 (resolucijo mora potrditi še Svet EU). Sankcije se pripravljajo tudi proti Minsku glede na dvomljiv rezultat volitev in represijo nad protestniki. Dve desetletji hladnih odnosov so, skupaj z vsesplošnim geopolitičnem kaosom, privedli do črno-bele dikcije v EU. Ignorira se dejstvo, da se Putin sooča z malho političnih in socialnih trenj – timing zastrupitve preprosto nima smisla (1, 2). Napad na Navalnya odraža dejstvo, da kremeljski krogi nimajo absolutnega monopola in kontrole nad siloviki – slednjega režim seveda ne bo uradno priznal, kar dodatno načenja vezi z EU. Macron, ki je še nekaj tednov nazaj pozival k resetu odnosov, naj bi bil “užaljen” od Putinove razlage incidenta. Pričakoval je klasičen izgovor o “samosvojih” Čečenih – Putin mu je postregel z zgodbo o samozastrupitvi Navalnya, s čimer naj bi slednji poskušal katalizirati opozicijo. Macron nad razlago je bil nad razlago vse prej kot navdušen.

STATUS QUO – SANKCIJE in DIPLOMATSKI “tit for tat”

Med pojavom vedno novih ločnic – Gruzija 2008; Ukrajina 2013; Sirija; Libija; etc – skupaj z vsesplošnim geopolitičnim kaosom po svetu, je diplomatski hlad del vsakdana že dlje. Dogajanje v Belorusiji in zastrupitev Navalnya so le poglobile predhoden razkol, ter privedle do klasične reakcije prek diplomatskih sankcij. Glede na nerazrešeno stanje v Belorusiji, kjer Evropa odločno zahteva odstop Lukashenka in nevmešavanje Kremlja, le-to zbližuje Moskvo in Minsk. Kontraproduktivnost pristopa odraža dejstvo, da sta imela Putin in Lukashenko v zadnjem letu več nesoglasij, ki so sedaj pozabljena.

Cilj Kremlja ni politično preživetje Lukashenka, temveč ohranitev stabilnih političnih in ekonomskih vezi z Belorusijo. Ne izključuje se mediacije pri prenosu oblasti, četudi se Kremelj pri tem igra z ognjem. Opozicija ohranja zunanje-politično nevtralnost in izpostavljala pomembnost vezi z Rusijo. V kolikor izpade kremeljski pristop za “podtalen” prevzem beloruske države, se obeta upad pro-ruske podpore in transformacija anti-režimskih protestov v gibanje za “neodvisnost”. Podobno težavo sprožajo evropski zahtevki po odstopu Lukashenka. Četudi je pozicija EU moralno nesporna, ignorira realpolitične danosti regije – zbliževanje beloruske opozicije in EU odpira nevarnost ponovitve Euromaidan scenarija.

Odnosi na evropskem vzhodu so že dlje ujeti v cikel ohlajevanja, prekinjenega z občasnimi poskusi normalizacije in gospodarskega pragmatizma. Tokratna zaostritev je, glede na mnenja nekaterih analitikov, privedla do prelomnice. Ostra kritika kanclerke Merkel, ter propadli poskus zbliževanja s strani Macrona, odpira možnost obširnega zasuka evropske energetske politike – Nord-stream 2 je osrednja “tarča”. Sočasno se mora izpostaviti, da je glede na preteklo dogajanje, gospodarski pragmatizem prevladal že med večimi ohladitvami diplomatskih odnosov. Nadaljnji potek dogodkov ostaja torej nejasen, ter močno odvisen od naslednjih potez Moskve, Minska, Berlina in Bruslja.