• S potrditvijo nominacij demokratskega in republikanskega tabora, so novembrski kandidati določeni.
  • Za napoved izida je prezgodaj. Glede na ankete podpora niha med obema kandidatoma; trenutno ima Biden slabih 10% prednosti. Kljub vsem “polemikam” Trumpove administracije, ga podpira zadosten del volilcev, da ostaja v tekmi.
  • Ob primerjavi s 2016, je Biden prepakiranje Hillary z malho demence. Ohranja se centristično levo politiko, ter prodaja podobno upanje, ki se je razvodenelo že med Obamo. Trumpov poraz, glede na potek in rezultat 2016, še zdaleč ni zagotovljen.
  • S pričetkom zgodnjih volitev v nekaterih zveznih državah, se dokončno začenja zadnja etapa spektakla. V kolikor bo izid tesen, se obeta legalistična bitka glede ponovnega štetja glasov ter zamuda pri oznanitvi zmagovalca. Slednje, lahko zaradi že obstoječih trenj in polarizacije družbe, skupaj s Trumpovim podpihovanjem illiteratov, privede do še večjega kaosa na ameriških ulicah.

Trenutno razmerje podpore – številke se naj jemlje z rezervo:

Nadaljujemo s serijo člankov o bližajočem volilnem spektaklu ZDA. V predhodnih člankih smo pokrili težave trickle down desetletij, zgodovinske danosti, obstoječe sistemske težave, ter nevarnosti, ki jih odpira demagogija Kaligule v Beli hiši. Tokratna tematika bo demokratska partija, ter njen predsedniški kandidat – Joe Biden.

DEMOKRATSKI CENTRIZEM

Preden se spusti v analizo Bidenove predsedniške kampanje, je nujno ponovno izpostaviti heterogenost ameriškega strankarskega sistema. Demokrati so na zvezni ravni “ena stranka”, vendar sestavljeni iz demokratskih “podružnic” posameznih držav. Obenem je znotraj demokratov več ideoloških struj. Poenostavljeno, velja demokratska stranka za liberalno grupacijo (glede na konzervatizem republikancev). Ob natančnejšem pregledu, je nujno razlikovati med političnim/kulturnim in ekonomskim liberalizmom. K prvemu štejejo človekove pravice, svoboda govora, enakopravnost LGBT skupnosti, etc – na teh področjih izkazujejo demokrati visoko stopnjo enotnosti. Notranja delitev je očitnejša na ekonomskem področju – Clinton, Hillary, Obama in Biden predstavljajo tako imenovane establisment (centristične) demokrate, ki združujejo politični liberalizem ter ekonomski neoliberalizem. Povedano drugače – financerji sredinske veje demokratov so banke, mednarodne korporacije, ter tehnološki sektor (#SilliconValley). “Skrajnejši” v ameriškem smislu, ter socialno-demokratski v evropskem, je progresivnejše krilo demokratov – Sanders, AOC, Warren, et al. Ločnica je seveda ekonomska politika – progresivni demokrati zagovarjajo prevetritev prostotrgovinskih sporazumov, višje davke, ukinjanje bančnih oaz, etc.

Zgornji oris je izjemno poenostavljen. Kaže se zgodba iz prologa, ki govori o centristični politiki vodstva obeh strank tekom štirih desetletji neoliberalne mantre (free trade, outsourcing). Ignoriranje razkroja srednjega sloja, reševanje finančne krize na plečih zadolženih držav in rezov socialnih proračunov, privede do populističnega bumeranga, kjer volilci jasno kažejo srednji prst političnemu centrizmu. Za evropski odraz slednjega se smatra Brexit in porast neofašistov, katerih populistični argumenti zajemajo tradicionalno leve teme, kot so delavske pravice in gospodarski protekcionizem; ameriški odraz je poleg rasnih trenj in izgredov na ulicah, izvolitev Kaligule leta 2016.

2016 REDUX

2016 scenarij ostaja glavna nevarnost za Bidenovo kampanjo – nedvomno je “boljši” in z več “državniškega instinkta” kot Trump, vendar sočasno predstavlja še eno pakiranje levega centrizma in napihnjenih predvolilnih obljub. Ravno razvodenelo upanje glede reformatorstva Obame, skupaj z “okostnjaki” politične kariere Hillary, je v Belo hišo privedlo Kaligulo. Tokratna mantra demokratske kampanje je slična 2016 polomu – eden glavnih argumentov Hillary, ter sedaj Bidena, je “biti manjše zlo” … glede na nizka merila Trumpa. Demokrati prav tako uporabljajo nepreverjeno digitalno strategijo, saj nimajo normalnega obsega door-to-door kampanj.

Zadnja štiri leta Trumpove administracije so seveda zadovoljiv dokaz njegove nesposobnosti. Del 2016 volilcev je verjetno izgubil, vendar za njim stoji republikanska partija, s čimer ima vsaj cca 40% “zanesljive” podpore. Po drugi strani se Trumpova kampanja (med drugim) poslužuje politikanstva, zatiranja udeležbe prek sistemskih nepravilnosti in spogledovanja z radikalnim populizmom; izkorišča se algoritme socialnih omrežij za prikrojeno propagando; gradi se alternativno resnico prek ponavljanja laži (eg voter fraud). Celoten volilni spektakel se prav tako odvija v časih COVIDa, poraščanja Q-illiteratov, ter socio-ekonomskih trenj na ameriških ulicah. Svet je seveda navajen na surrealnost volilnega procesa ZDA – glede na ves trenuten kaos, se kljub temu lahko trdi, da se država giblje po neraziskanem “teritoriju”. V kolikor bo rezultat tesen, se obeta fiasko glede štetja in posledičnega izida volitev – predčasno glasovanje; volitve prek pošte; skupaj s klasičnimi “zapleti“, kot so pomanjkanje glasovnic ali nedelujoči volilni računalniki lahko privedejo do mnogih zapletov (1, 2, 3, 4). Ne preseneča, da imata obe stranki pripravljeni legiji pravnikov, namenjeni legalistični bitki glede štetja glasov.

Kljub vsem naštetim sistemskim težavam in podlosti Trumpovega pristopa, je osrednja težava še vedno nominiran protikanditat – Joe Biden. Kakor Hillary pred njim, ima Biden pestro in dolgo politično kariero, med katero je v omarah nabral številčne “okostnjake”. Podobno kot 2016, kjer je Trump napadal Hillary zaradi njenih emailov, Wall Street vezi, ter njeno podporo spornim prosto-trgovinskim sporazumom, bo lahko zoper Bidena uporabil isto strategijo. Od pristajanja na nepotrebne reze sociale (social security); podpora ilegalni invaziji Iraka in tako imenovani vojni proti terorizmu; bližina s korporacijami in Wall Streetom; obtožb o spolnih napadih; ter nenazadnje polemika okrog sinovih vezi do ukrajinskega plinskega podjetja nekaj mesecev po Maidanu – Biden ni nepopisan list, temveč omogoča Trumpu mnoštvo avenij za “kritiko”. Anti-Biden gonja se kaže tudi v republikanskem senatu, ki je sprožil več preiskovalnih komisij. Za konec ostaja še meme o demenci, saj je na medmrežju nešteto posnetkov Bidenovih faux pas momentov. Četudi je Trump v vseh pogledih hujši – od rasizma, mizogenije, korporativizma, narcisoidnosti, ter je patološki lažnivec s pozornostjo zlate ribice – mu problematične karakteristike “manj” škodujejo v očeh njegove volilne baze.

BUILD BACK BETTER

Bidenova kampanja sliči na obljube in upanje med izvolitvijo Obame. Velik poudarek je namenjen notranje-političnim težavam, še posebej stanju ekonomije, pandemije in trenjem na ulicah. Jasno se vidi vpliv Sandersa in porast moči progresivnega dela demokratov, saj se omenja konec neoliberalizma, višje davke za korporacije, prevetritev free trade sporazumov in naslavljanje ekonomske neenakosti. Primerja se ga z FDR, kar je vsaj deloma napihovanje, saj v Bidenovem ozadju stoji klika centrističnih ekspertov. FDR je v Washington pripeljal nove obraze in politično-ekonomske ideje (eg: Keynes). V prid se mu šteje izbira Kamale Harris za podpredsednico, četudi je v ozadju realpolitika – z njo je v enem zamahu izpolnil žensko, azijsko in črnsko “kvoto”.

Zunanje-politično se obetajo le manjše spremembe, saj se je Biden pridružil proti-kitajskemu zboru. Agresivna retorika zoper Kitajsko postaja osrednja mantra ameriške diplomacije, ne glede na demokratskega ali republikanskega predsednika. (1, 2, 3, 4) V obziru na štiri leta kaosa in dekonstrukcije odnosov z zavezniki, se obenem dvomi v zmožnost Bidena, da popravi odnose s preostalim svetom in povrne izgubljen ameriški ugled. Govori o “zavezništvu demokractičnih držav“, vendar analitiki svarijo pred oblikovanjem novih blokov in poglabljanja ločnic v mednarodni areni, saj bo reševanje globalnih problemov zahtevalo udeležbo celotne mednarodne skupnosti. Četudi lahko Biden izboljša odnose z drugimi državami, ostaja “obraz” ameriškega exceptionalisma. Cilj njegove zunanje politike naj bi bila izgradnja ameriškega prestiža in vodstva, vendar se pozablja, da je obdobja Pax Americana konec. Moment ameriške unipolarne hegemonije po razpadu CCCP ne kopni le med zadnjimi leti Trumpove administracije, temveč se je propad pričel z Bushom 2001 in 2003. Svet se torej že dve desetletji giblje v multipolarnost – posledično je nerealno pričakovati, da bo trend možno obrnit v enem mandatu (1, 2).

SPEKTAKEL 2020

November obeta finale resničnostnega šova ameriške politike. Biden je nedvomno manjše “zlo” od Trumpa, vendar sočasno predstavlja centristično politiko – ravno ljudsko naveličanje nad slednjo je v Belo hišo pripeljalo Kaligulo.

V danem trenutku Bidenu kaže dobro. Za zmago ne potrebuje Trumpovih volilcev iz 2016, temveč mu mora uspeti le to, kar je izničilo upe Hillary – katalizirati anti-Trump glasove zase. Glede na ankete, ima Biden v očeh volilcev več zaupanja kot Trump in Hillary pred njim. Njegova kampanja nabira rekordne vsote denarja (1, 2); seveda ima polno malho oglaševalskih sredstev tudi Trump. Aktualni tematiki predvolilne mrzlice sta pandemija, ekonomija in izgredi na ameriških ulicah (1, 2). V naslednjem mesecu se obetajo soočenja, ki lahko privedejo do zasuka v podpori enega ali drugega kandidata.

Prognoze ostajajo v domeni ugibanj. Povzeto na kratko, je Biden nedvomno manjše zlo od Trumpa. Po drugi strani ima zaradi svoje politične kariere in kroga svetovalcev, težave s prepričljivostjo obljub o reformah. Slednje nas privede nazaj do dileme več desetletne centristične politike in ignorance problemov, ki je Kaliguli sploh omogočila prevzem Bele hiše. Obenem je demokratska strategija nevarna, saj poskušajo zmagati z nekaj procenti, ter ne s “prepričljivim” landslidom. Za slednje bi volilce morebiti uspel navdušiti Bernie, katerega kandidatura je bila že dvakrat torpedirana s strani centrističnega demokratskega establishmenta. V kolikor bo izid tesen, se obeta legalistična bitka glede ponovnega štetja glasov ter zamuda pri oznanitvi zmagovalca. Slednje, lahko zaradi že obstoječih trenj in polarizacije družbe, skupaj s Trumpovim podpihovanjem illiteratov, privede do še večjega kaosa na ameriških ulicah.